"Rečeno ironično: pravi filozofski izziv ni vrnitev k Marxu, ampak vrnitev k Stalinu. Na ta izziv je najbolje odgovoril Žižek, ko je namignil, da je Stalin stalno rezal glave sovjetski eliti - saj veste, politikom in direktorjem. Brez milosti: če si zajebal, ti je šla glava. In to takoj. Če si zafural podjetje, si šel pred strelski vod. Če si si izplačal previsoko nagrado, si šel pred strelski vod. Pri Stalinu ni bilo nobenih pogajanj, nobenih sporazumnih prekinitev pogodb, nobenih debat o odpravninah. Ne, Stalin ni dajal odpravnin. Tisti, ki so se skrili v 'davčna nebesa', niso mogli zbežati. Spomnite se le Trockega. In lepo prosim: kdo pa ni danes za to, da se porežejo vse glave? Le v kom se ne prebudi Stalin, ko gleda vse tiste politične in direktorske glave, ki so zajebale? Mar ni Naomi Klein rekla, da bi morali vse tiste, ki so svet vrgli s tečajev, nagnati? Jasno, ljudje so zaradi Stalina nehali biti komunisti, kot pravi Žižek, toda zdaj bodo zaradi njega začeli postajati komunisti." (Marcel Štefančič jr., Mladina, 30. marca 2009)

Sam tem mislim in občutjem ne bi pritrdil. Ob njih mi je nelagodno. Morda jim ne bi pritrdila niti večina poslušalcev simpozija, vključno z razpravljalci. Menim, da 15 milijonov žrtev stalinističnega terorja pomeni nekaj, kar se v etičnem smislu nahaja na enaki ravni kakor zločini v obdobju nacizma: pri stalinizmu ni šlo za obstransko škodo na poti do uresničitve neke ideje, temveč za neposredni padec v čisto zlo, ki ga simbolizira (med drugim) tudi slovenska Huda Jama. Tudi o njej bi rad v nadaljevanju spregovoril v kontekstu mojega vprašanja. A če se vrnem k zločinom stalinizma: četudi me na osebni ravni želi potegniti v primerjavo, rangiranje, tehtanje omenjenih zločinov, se moram na etični ravni teh primerjav vzdržati. Smo na terenu, kjer si ne smemo privoščiti zdrsa na sekundarno politično-ideološko raven in moramo vztrajati na primarni etično-antropološki ravni.

Označevalec Stalin je zato v etičnem smislu mrtev označevalec. Seveda pa lahko služi za vsakovrstne politične namene. A tu mi vseeno ne gre le za vrednotenje poročil o omenjenem simpoziju. Novinar in kritik Adam Kirsch je tako pred kratkim v svoji kritiki Žižkovega projekta oziroma njegovih nedavnih knjig (v spisu "The Deadly Jester", tj. kritiki Žižkovih In Defense of Lost Causes in Violence, objavljeni v časopisu The New Republic, 3. decembra 2008) podal ugotovitev, da v razmerju do progresivne politike preteklosti (Robespierre, Lenin, Mao) Žižkov progresivizem "ni linearen, ampak cikličen". Sam bi dodal - ker se po Žižku resnične ideje vselej vračajo, je morda prav v tem neki ničejanski element v Žižku, ki v njem vzdržuje temeljno negativno oziroma destruktivno dispozicijo v razmerju do političnega in etičnega. Kirsch ob tem omenja Žižkovo simpatiziranje z Badioujevo mislijo mieux vaut un désastre qu´un désetre - tj. "bolje propasti kakor ne-biti".

Zato se ne morem ne strinjati z zapisom Tineta Hribarja v njegovi knjigi Evroslovenstvo (Ljubljana, 2004), kjer pravi: "Žižkova obsedenost z imeni, kot so Marx, Lenin in Stalin, je neverjetna," in se ironiziranju bodisi kontekstov bodisi potencialnosti vsakršnih zločinov (vključno s povojnimi poboji) zoperstavi s paradigmo svetosti življenja, ki ne pusti nobenega dvoma: "ali si za ubijanje ali nisi" (str. 641), tu ne obstaja srednja pot.

Gotovo se vsi, ki razmišljamo o svetu trpljenja, vsakodnevno znajdemo pred nevzdržno karamazovsko dilemo: če na svetu vsak dan zaradi razlogov, povezanih z revščino (predvsem na območjih manj razvitega svetovnega Juga) umre 50.000 ljudi, od tega 35.000 otrok, mlajših od 5 let (kar je skupaj tretjina vseh smrti na planetu), potem se v prav vsakomer upravičeno pojavi neznanski srd, celo želja po maščevanju. Ali sploh obstaja možnost argumenta proti misli, da je s sistemi, ki generirajo in sistemsko kot "obstransko škodo" dopuščajo takšno zlo, nekaj hudo narobe in da v njih v sedanji obliki ni mogoče več vztrajati?

Če se zdaj dotaknem zločina v Hudi Jami, ki ga želim tu povezati z dosedanjimi mislimi: v večini diskusij (z izjemo denimo Spomenke Hribar) ob tej in podobnih najdbah povojnih grobišč sem pogrešal po mojem mnenju najpomembnejšo stvar, ki je morda tudi ključ do emancipacijske politike prihodnosti. Nedavno je bila pomembna misel izražena z besedami filozofa in teologa Antona Stresa, ki je rekel: "Zgroženi smo nad strahotnim trpljenjem, telesnim in duševnim, ki so ga morale te žrtve pretrpeti, preden se je ustavilo njihovo srce." V čem je posebnost te izjave? V tem, da gre pri njej po mojem mnenju za pri nas redko izraženo zavedanje etične ravni življenja posameznika, življenja, ki je sveto in s tem onkraj političnega ali kakšnega drugega priziva prav zato, ker v njem prebiva dih in utripa srce.

Če bi bil sam provokativno vprašan, ali bi z enakim sentimentom ali sočutjem čutil ob spoznanju, da v neki jami leži pobito vrhovno poveljstvo SS oziroma krvniki iz Auschwitza, bi mu odvrnil, da bi morda v tem primeru uporabil drugačen besednjak, pietetni besednjak, ki bi v razmerju do njihovih žrtev na poseben način upošteval neznosno trpljenje le-teh; toda na etični ravni so nedavni primeri mučenja, ki so bili razkriti v srčiki zahodnega demokratičnega sveta, dokončno pokazali na zavest globalne civilizacije, da se moramo slehernemu nasilju nad komer koli enkrat za vselej odpovedati.

V nadaljevanju želim pokazati, kako bi bilo mogoče politično sobivanje povezati v demokratično skupnost ravno s prej omenjenim telesnim zavedanjem življenja. Tako bi se lahko izognili nepotrebnim politizacijam in nedostojnim sporom z vseh strani, ki smo jim neprenehoma priča. Menim namreč, da Slovenci ne potrebujemo niti kolektivne sprave niti rehabilitacije ali rekonstrukcije ideje komunizma, temveč več demokracije v vsakomer izmed nas, oziroma boljše, poglobljeno vizijo sobivanja, povezanega v demokratični skupnosti.

Zakaj se torej raje ne vračamo k ideji demokracije? Ali ne vsebuje ta ideja v sebi že dovoljšnje zaloge upanja, da se bomo ljudje nekoč povezali v egalitarni in pravični ter solidarni skupnosti? Ker sem privrženec ameriške klasične filozofije pragmatizma, bom s svojim vzornikom Johnom Deweyjem tu proti Badiouju rekel: če je kakšna beseda, ki je notranje povezana z bistvom filozofije, je to "demokracija" in ne "komunizem". Dewey je demokracijo razumel kot idejo o življenju skupnosti. Tesno jo je povezal s širokim pojmom vzgoje. Bil je antiklerikalec, bil pa je tudi proti liberalističnemu načelu njegove dobe in se je zavzemal za kulturo neprestanega kultiviranja navad (kako gledamo na druge ljudi, kako ravnamo itd.), se pravi nenehne graditve odnosov med nami.

Njegov ideal je bila Velika skupnost (Great Community), ki jo je deloma modeliral po idealu ameriškega krščanskega misleca Josiaha Roycea (Beloved Community). Demokracijo je torej razumel kot idejo v obliki limite, ki se ji neprestano približujemo. Cilja pri tem ne postavlja niti država, niti ekonomska politika, niti kulturni boj, še manj kakšna politična ali druga skupina (vključno s Cerkvijo). Cilj se pred nami izrisuje kot nekaj, kar še najlažje ponazorimo z željo, bolje, hrepenenjem, da bi imeli zdrave otroke, da bi se ljubili, da med nami ne bi bilo več nasilja. Nič več in nič manj - in brez velikih besed, ki smo jih navajeni v evropski politični in družbeni zgodovini.

Demokracija je zanj imaginativno približevanje neki enotnosti smotrov, enotnosti, ki jo Dewey v svoji Skupni veri poimenuje z besedo "Bog" in ki nas prebuja k vsakodnevnemu delovanju. Tako razumljena demokracija tudi ni "civilizacijsko" ali kulturno ali religijsko zamejena. Dewey se je nekaj časa spogledoval tudi z idejama marksizma in socializma, ki pa jima zaradi kolektivističnega obravnavanja posameznika v temelju ni nikoli pripadal.

Zakaj to omenjam? Po letu 1989 in propadu evropskega komunističnega projekta se je kmalu zbudil del evropske levice in poskusil rehabilitirati idejo komunizma. Ameriški filozof Richard Rorty je te poizkuse (vključno z Derridajevim) zavrnil z argumentom, da žal Althusser ni imel prav, ko je menil, da je Marx sinonim za unikatno odkritje, po katerem nič več ne bo tako, kot je bilo: gotovo, veliko stvari je mogoče izboljšati, če beremo Marxa, a obenem je na tem svetu prav tako zelo veliko stvari, za katere obstajajo boljši načini argumentacij in praks.

Ker mi niso tuji konteksti svetovnega Juga (Indija, Afrika, Latinska Amerika), kjer se prav dandanašnji rojevajo pomembne nove argumentacije, naj omenim le eno izmed ključnih figur našega časa, argentinsko-mehiškega neomarksističnega filozofa in teologa osvoboditve Enriqueja Dussla. Če kje, potem je v sodobni latinskoameriški filozofski in družbeni misli (ne mislim na latinskoameriški neopopulizem Chávezovega tipa, tj. "utelešenja ljudstva" v sicer demokratično izbranem voditelju) moč najti najprepričljivejše argumente za podporo zamisli, da se od Marxa (ne pa Lenina in Stalina) lahko danes še kaj naučimo.

Dussel, ki je med največjimi poznavalci Marxove zapuščine, razvija unikatni model osvoboditvene politike, ki pa ne temelji na nasilju, temveč na etiki: pred nami stojijo zatirani v svoji telesnosti in ranljivosti. Dussel tako razvija unikatno demokracijo, temelječo na indigenem izročilu Majev: pomenljivo je, da ob tem ne govori o komunizmu, temveč o demokraciji, ki jo razume podobno kot Dewey. Ker je Dussel privrženec znamenitega judovskega filozofa Emmanuela Lévinasa, nikoli ne prestopi črte, ki jo pred menoj zarisuje obličje oziroma obraz drugega, ki mi v neposrednosti govori: "Ne rani me!"

Demokracija, kot jo razume Dussel, in kot jo razumem sam, torej izhaja iz ljudem skupnega občutja telesnega zaznavanja drugega, ki v svoji bedi (Elend pri Marxu) stoji pred mano. Dussel je tudi privrženec nenasilne revolucije mehiškega zapatističnega gibanja in mu radikalna politična praksa seveda ni tuja (prav tako je kritiziral napade ZDA v imenu demokracije na Irak: imel jih je za uničenje, povzročeno s strani barbarov). V tem je torej zanj temeljni etični kriterij demokracije, kjer koli in kakor koli o njej govorimo. Demokracija raste iz odgovornosti za drugega in ker življenje posameznika vselej zadeva ob življenje drugega in s tem skupnosti, je v njej že zaobsežena korenina komunitarne solidarnosti. Na nas je, da zanjo skrbimo, da ohranjamo in krepimo dobre prakse in v enaki meri neprestano zavračamo prakse, ki temu idealu nasprotujejo.

Potegnil bi dva sklepa. Prvič, fenomen simpozija o ideji komunizma in fenomen njegovih odmevov v Sloveniji zame kažeta na neko željo po vračanju v presežene sheme evropske politike in evropske filozofske misli velikih svetovnozgodovinskih epoh in "resnic". Zanje bo veljal enak kriterij kot za vse druge pretendente vednosti, vključno z nami samimi: v kolikor bodo krepile skupnostno zavest in sodelovanje, jih bomo pritegnili v naše besednjake, če pa bodo ločevale, bomo upali, da jih bodo v prihodnosti nadomestili drugačni načini upravičevanj.

Drugič - če je med nami kot skupnostjo najprej in v prvi vrsti prisotna tista etična vez, ki se hrani iz etičnega kriterija spoštovanja življenja, potem bomo sposobni žrtve vseh totalitarizmov, ki so na tak način že postale del nas in so s področja političnega vstopile v področje etičnega, tudi dostojno sprejeti medse.

Lenart Škof predava etiko na Fakulteti za humanistične študije Koper.