Francoska proti imigrantom usmerjena stranka Marie Le Pen Nacionalna fronta je na nedavnih lokalnih volitvah v Franciji dosegla pet odstotkov. Grška Zlata zora, ki v preteklih letih ni izpustila priložnosti za napad na prebežnike in udrihanje čez Evropsko unijo, v grškem parlamentu zaseda 18 od 300 poslanskih sedežev. Proti imigrantom in Romom je naravnana Severna liga v Italiji. Z antisemitskimi izjavami je pred dnevi razburil eden izmed glavnih kandidatov avstrijske Svobodnjaške stranke, ki je na zadnjih volitvah dobila 20 odstotkov glasov. Andreas Mölzer je namreč odločanje v EU primerjal z diktatorstvom in tretjim rajhom, ta naj bi bil neformalen in liberalen v primerjavi z evropsko integracijo, imel pa naj bi tudi manj pravil in prepovedi kot Evropska unija. Vsem tem strankam se na evropskih volitvah obeta precejšnja podpora volilnega telesa.
Zakaj torej prihaja do vzpona radikalnih pogledov in večje podpore protiimigrantskim, antisemitskim in ksenofobnim pogledom politikov? Jelko Kacin (ALDE) opozarja, da se razmere razlikujejo od države do države. V vsakem primeru pa ima vzpon radikalizmov po vsej Evropi po njegovi oceni tri skupne točke: gospodarske razmere v teh državah, povečevanje števila emigrantov in zgodovino teh držav v zadnjih stotih letih. Če sta prvi stični točki skupni skorajda vsem evropskim državam, je zgodovinski humus za radikalizme še posebno očiten v nekdanjem tako imenovanem vzhodnem bloku, kjer se ekstremna desnica zelo krepi, saj se med drugim obujajo strahovi pred imperialno Rusijo.
Humus radikalizmov: gospodarska vprašanja in strahovi
Po mnenju evroposlanke Mojce Kleve Kekuš (S&D) je nujno treba ločiti med evroskepticizmom in skrajnimi pogledi, kot je neofašizem ali antisemitizem, ki se pojavljajo pri nekaterih strankah, ki zdaj trkajo na vrata evropskega parlamenta. »Vsak ima pravico do kritike. Vsak, ki je kritičen, pa ni nujno tudi evroskeptik.« Vzpon radikalnih pogledov po vsej Evropski uniji je zanjo posledica gospodarske krize, ki se je EU ni lotila pravilno. »Pripeljala je do krize vrednot in najhujšega stanja v EU od njenih začetkov.« Skrajna gibanja so s svojimi populisti zaradi močne gospodarske stiske ljudi, predvsem na evropskem jugu, naletela na plodna tla.
»V evropskih državah je latentno prisoten strah pred velikimi sosedi ali tujci,« pravi Kacin. Kadar koli se pojavi element, da neka politična sila posega ali steguje kremplje po državi, pride do aktivacije tega strahu in posledično do radikalizacije političnega prostora. »Če ni neke tuje države, so v igri gospodarske zadeve.« Trditev, da emigranti oziroma južnjaki odžirajo delovna mesta, je klasičen primer takšnega netenja sovraštva. »Tam, kjer se slabo spopadajo z gospodarskimi izzivi, prihaja do emigracije v druge dele Evrope, kar denimo povzroča skrbi severnim in skandinavskim državam,« pravi Kacin. Da do tega ne bi prihajalo, bi morala Evropska unija hitreje obvladovati svoje gospodarske težave.
Različni radikalizmi se bodo težko poenotili
Strah pred množičnim prihodom radikalnih strank v evropski parlament se Kacinu zdi irelevanten. Treba je počakati na rezultat, pravi in dodaja, da bo takšnim strankam ponekod uspelo zbrati 20 odstotkov, v drugih državah pa se jim ne bo uspelo prebiti niti do desetih odstotkov podpore.
Lojze Peterle (EPP) ima drugačno mnenje. Po njegovem se bo v prihodnjem mandatu zaradi pričakovanega večjega števila radikalnih strank potreba po sodelovanju med uveljavljenimi strankami še povečala. Tanja Fajon (S&D) o prihodnji podobi parlamenta še noče govoriti, ne verjame pa, da bo zaradi bližnjega mešanja političnih kart na evropskih volitvah oziroma uvrstitve radikalnih strank pri sodelovanju med večjimi političnimi skupinami prišlo do večjih sprememb.
Temu v prid naj bi govorilo dejstvo, da imajo radikalne stranke, ki so napovedale boj za evropske sedeže, precej različne programe. Fajonova zato dvomi, da jim bo uspelo ustanoviti skupno poslansko skupino. Na to opozarja tudi Kacin. Ocenjuje namreč, da bodo ti poslanci usmerjeni proti sklepanju kompromisov, kar pa predstavlja temelj evropskega dogovarjanja. »Ti ljudje so zadovoljni s svojimi individualnimi radikalnimi eskapadami. So minerji, rušilci in bombaši. To je njihov način dela. Zadovoljni so že, ko svoje govore udrihanja čez evropske inštitucije postavijo na ogled privržencem na youtubu,« pravi Kacin.
Je pa vsaj za uveljavljene stranke morebiten vzpon radikalnih političnih pogledov razlog za odgovornejši nastop etabliranih političnih skupin na evropskih volitvah. Na ta vidik opozarja Kleva-Kekuševa: »Doseči moramo višjo volilno udeležbo na evropskih volitvah. Ljudem moramo realno predstaviti Evropsko unijo. V njej ni vse v redu, prav zato mora obstajati neka zdrava mera skepticizma.«
