25-letni študent Hlynur se spominja, da ob začetku protestov ni bil popolnoma prepričan glede svojega mnenja o vladi. »Zaradi hitrega gospodarskega kolapsa ni bil nihče popolnoma prepričan glede svojega odnosa do vlade, bili smo zmedeni. Spominjam se, da je nezadovoljstvo počasi naraslo v nekaj mesecih. Počasi smo spoznali, da to ni bila le posledica 'zunanjih sil', če lahko tako rečemo, temveč da so naši politiki nesposobni, ali še slabše, koruptivni,« nam je zaupal.
Nepremičninski agent Snorri (57) pravi, da je bil pred štirimi leti odstop vlade ves čas glavni cilj islandskega ljudstva. Tudi 49-letni informatik Gunnar se strinja z njim in dodaja, da je večina takrat menila, da je vlada popolnoma nesposobna. »Če se javnost strinja na neki točki in to dovolj glasno izrazi, potem je demokratična vlada ne more ignorirati. Težava pa je v tem, da mora javnost priti do konsenza in nato svoje mnenje izraziti,« opozarja Gunnar. »Na Islandiji pravzaprav ne delamo kompleksnih stvari. Zadeve se lotimo in upamo na najbolje. Verjetno bi marsikdo to drugače poimenoval, toda v resnici počnemo le to. In v osnovi lahko ljudje to storijo povsod,« dodaja.
Snorri prav tako ne ocenjuje, da je Islandija prestala kak kompleksen proces. »Pravijo, da smo premajhna in preveč povezana družba, da bi prenesli radikalne spremembe. Po mojem mnenju ima Slovenija veliko več možnosti, da popravi stvari.«
Zgodil se je premik v človeških glavah
47-letna Dora, ki dela v oglaševalstvu, poudarja, da se veliko Islandcev protestov spomni s pozitivnimi občutki, saj so vodili k spremembam in jih ni zaznamovalo nasilje. »Zdaj so pozivi k referendumom veliko močnejši kot prej. Ljudje namreč na splošno verjamejo, da lahko dosežejo spremembe,« nam je zaupala.
Hlynur se s tem strinja. »Definitivno se je zgodil velik premik pri tem, kako ljudje zdaj vidijo lastno vlogo pri teh zadevah. Tega ne bi imenoval optimizem glede lastne sposobnosti doseganja sprememb, toda nedvomno smo se na nek način okrepili. Kritiziranje vlade je zdaj v družbi bolje sprejeto. Na proteste na ulice se več ne gleda zviška, kot se je do neke mere dogajalo pred tem.«
Snorri pa se z Hlynurjem in Doro ne strinja v celoti: »Težava z mobilizacijo ljudi po volitvah je bila izguba naboja, saj je bil glavni cilj že dosežen. Ko so se protesti začeli, je obstajala ogromna enotnost, da se znebimo stare vlade. Počasi se nam je posvetilo, da nova vlada nima nobenega namena narediti radikalne spremembe, popraviti monetarni in bančni sistem. Ljudje smo se pričeli razhajati v svojih prepričanjih.«
Tudi Dorin optimizem glede nove politike in novih politikov je sčasoma zbledel. »Znova vidimo isti stari model, kljub dobrim namenom,« je razočarana. Kot pomembno izjemo sicer izpostavlja župana Reykjavika Jona Gnarra in njegovo stranko, ki po njenem mnenju ne bi bila nikoli izvoljena, če ne bi prišlo do sprememb znotraj družbe.
»Zamenjava politikov ni bila dovolj drastična«
»Med protesti so nekateri Islandci želeli zamenjati veliko večino politikov, nekateri pa so zahtevali le umik članov Stranke neodvisnosti (Independence party, op. a.). Mnenja glede tega, ali smo v parlamentu naredili dovolj veliko spremembo, se razlikujejo. Nekateri pravijo, da so zadovoljni s tem, kar se je zgodilo. Sam sicer menim, da zamenjava politikov ni bila dovolj drastična. Bilo je je ravno toliko, da so se množice umirile, toda velik del poslancev je ostal na svojih mestih,« je povedal Hlynur. Gunnar pa poudarja, da veliko Islandcev še vedno želi drugačne obraze v politiki. »Osebno najverjetneje ne bom volil za stranko, v kateri so znane politične figure iz starih strank,« dodaja.
Leta 2009 so zabeležili porast žensk v islandskem parlamentu in vladi, kar Dora pozdravlja, ker po njenem mnenju ženske razmišljajo in delujejo drugače od moških, kar lahko privede do pozitivnih sprememb. Snorri pa razmišlja, da je »povečanje moči žensk dolgoročni cilj, vendar mora iti z roko v roki z novo politično miselnostjo«. Opozarja pa, da na Islandiji ženske ne prinašajo nobenih novih idej: »V bančnem sektorju so se izkazale za ravno tako pohlepne in sociopatske kot njihovi moški kolegi.«
Hlynur je prepričan, da je povečanje števila političark absolutna nuja, da lahko člani parlamenta predstavljajo vse državljane. »Gre za predstavništvo ljudstva in kot tako bi bilo idealno, če bi bilo čim bolj raznoliko. Moralo bi biti uravnoteženo med starim in novim, konzervativnim in liberalnim, moškim in ženskim.« Po Gunnarjevem mnenju bi bilo sicer za vzpostavitev boljše in bolj uravnotežene družbe potrebnih več aktivnih žensk na vseh področjih. »A ker sta vlada in celotna politika že nasploh popolnoma nesposobni ustvariti boljšo družbo, sploj ni nujno, če so v politiki ženske ali ne,« dodaja.
Torfasona ne vidijo kot vodjo protestnikov
Hördur Torfason, s katerim smo poklepetali pred dnevi, velja za voditelja islandskih protestov, s čimer pa se naši sogovorniki niso popolnoma strinjali. Snorri težko ocenjuje Torfasonovo dejansko vlogo pri celotni stvari. »Res je bil vztrajen, toda nabirajoča se jeza in frustracije so bile tako močne, da bi se nekaj podobnega zgodilo v vsakem primeru,« meni Snorri, z njim pa se strinja tudi Dora.
Hlynur priznava, da se s Torfasonom sam ni v veliki meri identificiral. Meni pa, da je bilo pri večini nasprotno. »Mislim, da ima en vodja svoje prednosti in slabosti. Če imaš neko osrednjo figuro, jo je med potekom dogodkov lažje diskreditirati in zmanjšati njen pomen. Če ti to uspe. Nekateri so to skušali storiti s Torfasonom. Tako bi do neke mere tudi zmanjšali pomen protestov,« je povedal.
Gunnar poudarja, da je označevanje Torfasona za voditelja »revolucije« zelo pogosta napaka. »Če bi skušal ukazovati, potem ga ne bi ubogalo veliko ljudi. Treba pa mu je priznati zasluge za organizacijo tedenskih protestov. Na začetku se jih je udeleževalo zelo malo ljudi, nato pa je njihovo število pričelo rasti,« se spominja. Pravi, da v času protestov niso imeli nobenega voditelja. »Vodja je pri protestih pravzaprav zelo nevarna stvar, saj se na tej točki zakorenini nova vrsta zatiranja,« je prepričan.
