Zaskrbljen nad islandskim gospodarstvom je Hördur Torfason oktobra leta 2008 organiziral ''protest enega človeka''. Stopil je na oder in prek mikrofona ljudi prosil, da spregovorijo. Sledile so nove demonstracije, protestniki pa so oblikovali skupino Raddir folksins, ki se odločila, da bo vsako soboto organizirala proteste, dokler vlada ne bo odstopila.

Prihodnje leto januarja so se protesti zaostrili. Od 1000 do 2000 protestnikov se je pred parlamentom spopadlo s policijo, ki je uporabila solzivec in plastične naboje. Najmanj 20 ljudi je bilo priprtih, 20 pa jih je potrebovalo zdravniško oskrbo. Protestniki so razbijali z lonci in trobili med prvim srečanjem premierja Geira Haardeja in poslancev v islandskem parlamentu Althingu. Nekateri protestniki so z metanjem sneženih kep in drugih predmetov razbili nekaj oken na parlamentu, na dvorišču pa je pristalo nekaj dimnih bomb. Zaradi uporabe loncev so mediji proteste poimenovali kuhinjska revolucija.

Izdaja iz malomarnosti je še vedno izdaja

21.januarja 2009 so se v Reykjaviku nadaljevali protesti, v okviru katerih so premierjev avto obmetavali s sneženimi kepami, jajci in konzervami ter zahtevali njegov odstop. Vladno palačo je obkrožilo okoli 3000 ljudi, ki so jo obmetavali z barvo in jajci, nato so je množica premaknila pred parlament, kjer so raztegnili plakat z napisom: ''Izdaja zaradi malomarnosti je še vedno izdaja.'' O aretacija niso poročali.

Prihodnji dan je policija uporabila solzivec, da bi s trga Austurvöllurja pred parlamentom razgnala protestnike. Dogodek je zaznamoval prvo uporabo solzivca po protestih proti Natu leta 1949. Okoli 2000 protestnikov je obkrožilo parlament in vanj začelo metati pirotehnična sredstva, čevlje, toaletni papir, kamenje in granitne kocke. Šef policije Stefan Eiriksson je dejal, da so poskušali nasilne protestnike umiriti s poprovim razpršilcem, preden so uporabili solzivec. Napovedal je še, da se bodo protesti nadaljevali in da je Islandija prišla v neko novo obdobje.

Prva zmaga 23. januarja

Kljub novici 23. januarja 2009 o predčasnih volitvah, ki so bile razpisane za 25. aprila 2009, in zagotovilu, da se premier Geir Haarde zaradi raka umika iz politike, so se protesti nadaljevali. Pojavile so se zahteve po novi politiki in takojšnjih volitvah. Tri dni kasneje je premier protestnikom sporočil, da bo svojo odstopno izjavo podal zelo kmalu, po tem ko so propadli pogovori s stranko socialnih demokratov, da bi vlada do predčasnih volitev ostala v originalni sestavi.

Socialni demokrati so s predstavniki gibanja levih zelenih oblikovali manjšinsko koalicijo, dobili pa so podporo progresivne in liberalne stranke. Nova vlada je zaprisegla 1. februarja, premierka pa je postala nekdanja ministrica za socialne zadeve Johanna Sigurdardottir. Stranke so pristale na oblikovanje ustavne skupščine, da bi razpravljale o spremembah ustave. Predčasne volitve so nato stekle 25. aprila, obe koalicijski stranki (socialni demokrati in gibanje levih zelenih) sta v parlamentu dobili večino. Nekaj sedežev je dobila tudi progresivna stranka, štiri pa civilno gibanje, ki se oblikovalo med revolucijo. Največji poraženec je bila Neodvisna stranka, ki je do januarja 2009 islandsko politiko obvladovala in vodila kar 18 let.

Pri novi ustavi sodelovali državljani

Z upoštevanjem nezadovoljstva Islandcev in uspešnim lobiranjem civilnih organizacij se je nova vlada odločila, da bi morali državljani sodelovati pri oblikovanju nove ustave. Vzporedno s protesti so državljani začeli oblikovati različne think-tanke. Narodni forum je bil organiziran 14. novembra 2009, dve leti kasneje pa so sprejemanje nove ustave predvajali tudi pred interneta (da so tudi državljani lahko spremljali omenjeni proces). V ustavni skupščini je sodelovali 1500 ljudi. 1200 so jih naključno izbrali iz registra, 300 pa jih je bilo predstavnikov družb, institucij in drugih skupin. Izbrani so predstavljali reprezentančni vzorec islandske družbe: stari so bili od 18 do 88, prihajali so z vseh koncev države, 47 odstotkov je bilo žensk in 53 odstotkov moških.

(Viri: Wikipedia, islandski mediji, blogerji)