Državi, ki sta v največji meri odgovorni za segrevanje ozračja in posledične klimatske spremembe, sta po večmesečnih tajnih pogovorih našli skupni jezik. Predsednika Kitajske in ZDA sta ob robu zasedanja Apeca v Pekingu včeraj poročevalce nekoliko presenetila z napovedjo omejitev, ki si jih pri izpustih toplogrednih plinov po novem zadajata, saj sta v preteklosti obe večinoma zahtevali, da prvi korak stori druga stran. »Dogovor je dokaz, kaj vse je mogoče, kadar iščemo skupni odgovor na urgentna globalna vprašanja,« je na tiskovni konferenci dejal Barack Obama, Xi Jinping pa je dodal, da z njim skušata zagotoviti, da bodo mednarodna pogajanja o podnebnih spremembah konec letošnjega leta prinesla ustrezen rezultat.
Prve obljube Kitajske
Kitajska stran se je tokrat prvič konkretno zavezala nekemu cilju pri omejevanju izpustov, pri čemer je Xi obljubil, da bo do leta 2030 njegova država petino svojih energetskih potreb zagotovila iz virov brez izpustov CO2. Kitajska trenutno izpusti v ozračje skoraj 10 milijard ton ogljikovega dioksida v primerjavi z ameriškimi 5,2 milijarde ton, vendar na prebivalca več kot pol manj. Strokovnjaki predvidevajo, da bo kmalu dosegla 12 milijard ton, kar je približno polovica izpustov na globalni ravni, ki bi po njihovem mnenju še zagotavljala pregrevanje ozračja za manj kot dve stopinji. Dogovor, po katerem bo Peking do leta 2030 dosegel najvišjo količino izpustov glede na svoje razvojne načrte, nato pa jih začel zmanjševati, je zato zelo ohlapen, saj ne govori nič o tem, kolikšna bo ta zgornja meja. Ker je za globalno vzdržno zdaj obveljala pri okoli 24 milijardah ton ogljikovega dioksida, podatki za predlansko leto pa kažejo, da je ta znašala kar 34,5 milijarde, bo tako drastično znižanje izpustov, četudi bi Kitajska obstala pri omenjenih 12 milijardah ton, precej neuresničljiva naloga.
Če pustimo ob strani dejstvo, da bodo Obami pri omenjenem dogovoru skočili v hrbet republikanci, ki so nedavno prevzeli večino v obeh domovih kongresa, ostaja na dlani dejstvo, da je tudi Washington ponudil ohlapnejšo zavezo od dosedanje. Potem ko je Clintonova administracija prek podpredsednika Ala Gora tik pred odhodom iz Bele hiše parafirala kjotski protokol in ga je George Bush ob prihodu vanjo nemudoma umaknil, so ZDA na pritisk siceršnjih zaveznic med podpisnicami sčasoma sprejele precej neobvezujočo obljubo, da bodo izpuste toplogrednih plinov zmanjšale za 17 odstotkov. Sedanja Obamova obljuba, za katero Bela hiša trdi, da ne bo več potrebovala kongresnega zaledja, zveni s 26- do 28-odstotnim zmanjšanjem do leta 2025 krepkejša, a dejansko ni, ker je bila prva vezana na zmanjšanje v primerjavi z letom 1990, tokratna pa glede na izpuste 2005.
Stvarnih učinkov še ne bo
Komentatorji v ameriško-kitajskem podnebnem dogovoru zato vidijo predvsem politično in diplomatsko vrednost z neznatnimi stvarnimi učinki. Skeptično so ga navkljub prvim kitajskim konkretnejšim obljubam sprejeli tudi okoljevarstveni aktivisti, ga je pa kot pomemben korak pri doseganju globalnega podnebnega dogovora ocenil generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Moon in pozval vse države sveta, naj mu sledijo. V skupni izjavi sta dogovor pozdravila tudi predsednika evropskega sveta Herman Van Rompuy in evropske komisije Jean-Claude Juncker ter navedla, da je oktobrski poziv voditeljev članic EU k hitri predstaviti namer glede zmanjševanja toplogrednih plinov naletel na pravi odziv.
