Lani smo praznovali Adamičevo leto, v katerem smo se poklonili stoti obletnici rojstva Bojana Adamiča in z različnih zornih kotov prevetrili vso njegovo izjemno ustvarjalno pot ter njegov umetniški opus. Pravili so mu »mojster za vse čase«, ki je v nekdanji jugoslovanski prostor pripeljal za tisti čas »zloglasno« popevko oziroma šanson. Bil je komponist, aranžer, dirigent, ustanovitelj številnih orkestrov, od Plesnega orkestra Radia Ljubljane do manjših zasedb, pihalnih godb, zasnoval je tudi festival Šanson Rogaška. Z glasbo je podložil na stotine celovečernih filmov, radijskih iger in gledaliških predstav. Skorajda nepoznano pa je, da je snemal tudi filme oziroma filmal. Za seboj je zapustil okoli 90 kolutov s 130 krajšimi, v glavnem dokumentarnimi filmi, skupno pa za približno 25 ur filmskega materiala.
Ob vsem tudi vizualni umetnik
Poleg glasbe so Bojana Adamiča zanimala številna druga področja: med njimi tehnika, hitri avtomobili, predvsem pa vizualna umetnost. To, da se je povsem suvereno uveljavil kot fotograf, je znano dejstvo, predvsem so izstopale njegove fotografije pustnih mask. Šele pred kratkim razkrito dejstvo pa je, da je za sabo pustil kar 120 škatel s filmskimi koluti, na katere je pri urejanju očetove zapuščine naletela hči Alenka Adamič. Adamičeva je sicer zaslužna za številne projekte v spomin očetu v lanskem letu, pri čemer ji je uspelo med seboj povezati vrsto glasbenih in izobraževalnih ustanov, ki so se ob jubileju odzvale po svojih močeh. Adamičeva očetovo zapuščino ureja še naprej, pri tem pa ves čas ažurira spletno stran, ki postaja nekakšen spletni muzej Bojana Adamiča.
Ko se je družina Adamič že pred časom odločila, da uredi zapuščino, so ugotovili, kako zelo obsežno delo jih čaka. Številne škatle je bilo treba obrniti naokoli, do takrat je bil urejen praktično le njegov filmski arhiv z njegovo glasbo, ki ga je po smrti želel podariti Slovenski kinoteki. Partiture za glasbo, s katero so podloženi slovenski celovečerni in dokumentarni filmi, je Adamičeva hči sicer prav tako nameravala predati Kinoteki, kakršna je bila tudi očetova želja, a zaradi težav z arhivom je potem na pomoč priskočil NUK. Ob pomoči mag. Domna Prezlja se zdaj ta celotna glasbena zapuščina ureja pod njihovim okriljem.
Digitalizacija filmskih kolutov
Med zadnjimi neodprtimi škatlami je Alenka Adamič naletela na izjemno zanimivo odkritje: na 90 kolutih je bilo namreč okoli 130 krajših dokumentarnih filmov. Družina je potem prišla v stik z Janezom Megličem iz Studia MEG. Ta se je potem oktobra lani zakopal v delo in vse trakove skrbno pregledal, jih regeneriral, nato pa so vse filme v studiu telekinirali in digitalizirali. Pri tem je bila v veliko pomoč prav Adamičeva hči, ki je pomagala identificirati kraje in ljudi na posnetkih. Meglič pravi, da je bilo delo izjemno zahtevno; vsa lepljena mesta je bilo treba očistiti in ponovno zalepiti. Filme je Adamič namreč sam montiral in lepil ter jih pripravljal v glavnem za družinske projekcije. Menda jih je ob toplih poletnih večerih projiciral kar na fasado svoje počitniške hišice.
Med zapuščino je Meglič odkril tudi nemi film iz leta 1967, ki nosi naslov 40 stopinj, v katerem nastopa hči Alenka Adamič; ta film naj bi Adamič poslal tudi na Kodakovo tekmovanje v Italiji. Potem ko so ta film rekonstruirali v Studiu MEG, je Meglič izbral štiri simfonična dela iz Adamičevega opusa in z njimi sinhroniziral film. »Neverjetno, kako se je glasbena govorica zlila s filmsko,« je poudaril Meglič. To je filmom nedvomno dalo novo dimenzijo. Adamičeva je nekaj predelanih filmov že videla in pravi, da imata Janez Meglič in Grega Meglič iz Studia MEG izjemen smisel za sinhronizacijo z glasbo. V studiu so potem opravili tudi izbor filmov, ki jih zdaj prenašajo na devedeje in jih bodo izročili družini, ta pa potem Slovenskemu filmskemu arhivu, presnemavajo pa tudi filme, ki bodo na ogled na dveh retrospektivah marca in aprila.
Umetniška vrednost zapuščine
Predpremiera izbranih filmov bo 26. marca na Aljaževini (Zavrh 2 pod Šmarno goro), v rojstni hiši Jakoba Aljaža, premiera pa bo sledila v Slovenski kinoteki 22. aprila, kar je organizacijsko prevzel Filmski sklad RS. Že nekaj dni prej, 18. aprila, pa bo, kot že rečeno, družina Adamič Slovenskemu filmskemu arhivu pri Arhivu RS simbolično predala vseh 130 filmčkov. Predpremierni kulturni dogodek v rojstni hiši Jakoba Aljaža pa bo zanimiv še iz enega umetniškega aspekta. Člani tamkajšnje likovne sekcije KUD JaReM so namreč pred tem dobili zanimiv izziv: Janez Meglič jim je zavrtel Adamičevo glasbo, ta pa jim je služila za navdih. Naslikali so, kar so ob tem občutili, razstavo pa so naslovili 40 stopinj in jo bodo odprli ob tej priložnosti. Odprli pa bodo še eno razstavo, in sicer že postavljeno razstavo fotografij pustnih mask Bojana Adamiča, ki jo sicer hrani Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož. Premierni dogodek v Slovenski kinoteki bo nosil naslov Bojan Adamič in njegovih 24 sličic, kompilacijo pa so razdelili na tri dele – Pokrajina, Obrazi ter igrani film 40 stopinj. Dodan bo tudi posnetek intervjuja z Adamičem iz leta 1993, ko so v ljubljanskih Križankah premierno izvedli njegov muzikal Sneguljčica.
Kot pravi zdaj Janez Meglič, so filmi, ki jih je posnel in režiral Bojan Adamič, dolgi med 11 in 25 minut, gre pa za N8-mm in S8-mm filmčke; nekateri zelo lepo tečejo, nekateri manj, nekateri so črno-beli, drugi spet barvni, večinoma pa je filmal iz roke, nekaj tudi s stojalom. V smislu umetniške in dokumentarne vrednosti filmi pravzaprav še čakajo na skrbno analizo, vrednost te filmske zapuščine pa se bo izoblikovala sčasoma.
Alenka Adamič, ki si je filme že ogledala, je povedala, da je snemal različne glasbene dogodke, folklorne nastope, dokumentaristične popotniške vtise, s kamero je recimo spremljal Slovenski oktet na obisku v Sovjetski zvezi, obiskal je tudi Gvinejo, Rio de Janeiro, Cannes, kjer je leta 1968 posnel tudi Toma Jonesa. Snemal je skoke v Planici, padalski miting v Ljubljani, srečanje PEN na Bledu, posnel je dokumentarec o tem, kako so takrat igrali namizni tenis ali sinjsko alko. Bil je prisoten s kamero, ko so v Paklenici snemali Winnetouja, zraven je bil, ko so snemali Samorastnike, sledil je številnim folklornim festivalom v Zagrebu, za kamero je prijel na Slovenski popevki ter številnih drugih jazzovskih festivalih, pri tem pa pisal tudi scenarije.
Filme je snemal bolj zase
Adamič kot poznavalec umetnosti je bil torej kot filmar, snemalec in režiser ravno tako precej inovativen, zatrjujejo tisti, ki so te filmske posnetke že videli: zanimali so ga eksperimenti s filmskimi motivi, pri tem pa je skušal biti originalen. Tako kot v glasbi ni hotel biti na vsak način všečen, sta bila zanj tudi fotografiranje in filmanje le nekakšen odvod iz glasbe, a ravno tako v umetnost.
Dejstvo je tudi, da je Bojan Adamič očitno snemal predvsem zase oziroma za svojo družino in sam te svoje dodatne umetniške dejavnosti nikoli ni posebej objavljal ali obešal na veliki zvon, sploh ker vemo, da se je Adamič sicer vedno znal tudi promovirati. Tudi hči Alenka Adamič, ki je skrbno prebrala vse intervjuje in članke, ki so bili kdaj koli napisani o njem, poudarja, da ni nikjer niti z besedo omenil, da tudi filmsko oziroma scenaristično ustvarja. Hči zdaj predvideva, da je očitno snemal zgolj za svojo umetniško dušo, za lastno zadovoljstvo ter za družinski album.
