Nicolas Maduro, politični naslednik pred kratkim preminulega venezuelskega predsednika Huga Chaveza, je novoizvoljeni predsednik države za obdobje 2013–2019. Po kratki in burni politični kampanji mu je nazadnje uspelo z zelo majhno razliko premagati opozicijskega kandidata Henriqueja Caprilesa Radonskega, ki zaradi tesnega izida še ni priznal poraza in je zahteval ponovno preštevanje glasov.
Izid je treba spoštovati
Nacionalna volilna komisija (CNE) je včeraj zjutraj po našem času uradno sporočila, da je 50-letni Nicolas Maduro, kandidat Venezuelske združene socialistične stranke (PSUV), prejel 50,66 odstotka glasov (7,505.338) in tako premagal glavnega protikandidata, 40-letnega Henriqueja Caprilesa, predstavnika opozicijske združene koalicije Omizje demokratične enotnosti (MUD). Capriles je dobil 49,07 odstotka glasov, kar je približno 234.000 glasov manj kot izbrani kandidat.
V primerjavi s predsedniškimi volitvami oktobra lani, ko je v tekmi s Chavezom zaostal za 11 odstotnih točk (55 proti 44 odstotkov), je bila tokratna razlika v volilnih glasovih precej manjša. Po objavi uradnega volilnega izida je Maduro v izjavi povzel pogovor, ki ga je že imel s Caprilesom v zvezi z zahtevo opozicijskega kandidata za ponovno preštevanje glasov: »On mi je povedal svoje mnenje, jaz pa sem mu sporočil resnico. Odgovoril sem mu: 'Če bi izgubil z enim samim glasom razlike, bi to priznal, toda zmagal sem s skoraj 300.000 glasovi več in to moram spoštovati.'« In pri tem spomnil, da so v 14 letih Chavezove vladavine od 18 volitev izgubili samo ene, to je referendum o ustavnih spremembah leta 2007.
Nekateri zahodni mediji ugotavljajo, da v Venezueli po volitvah ostaja še večja delitev na dva politična tabora. Dejstva kažejo malce drugačno sliko, saj niti vladna niti opozicijska stranka nista politično monolitni. Resda volijo PSUV predvsem manj premožni in MUD bolj bogati, vendar je prav tako res, da je med chavisti mogoče najti tudi bogate in med privrženci opozicije revne. Poleg tega so še taki, ki ne pripadajo niti eni niti drugi skupini in jih imenujejo ne-ne. Na nedeljskih volitvah je razen obeh omenjenih sodelovalo še pet kandidatov z različnih vetrov, med njimi Julio Mora, ki so mu venezuelski mediji dali vzdevki »kandidat fantazma«, ker ga nihče ni poznal.
Maduro bo tako prvi chavistični predsednik v Venezueli brez Chaveza. Volilni izid sicer ni v skladu s pričakovanji, vzroki za to pa so lahko različni. Po mnenju nekaterih analitikov Maduro ni prepričal nekaterih svojih privržencev, predvsem pa ne tistih iz skupine ne-ne. Prav tako ocenjujejo, da mu kot predsedniku ne bo lahko, ker ni vojak, ker nima Chavezove karizme in ne njegove briljantne retorike. Da bi obdržal skupaj razne težnje v PSUV, bo moral delati v ekipi, med drugim z vojaškim političnim krilom, ki ga vodi predsednik parlamenta Diosdado Cabello. »Vedno, kadar je Chavez naletel na težave, je bil njegov odgovor frontalen, ustvarjalen in dobro premišljen. Maduro bo ta slog zelo težko dosegel,« meni Jose Sant Roz, direktor spletnega časnika Ensartaos.
Ni tako črno, kot razglašajo
Kot Chavezov politični naslednik bo Maduro moral nadaljevati njegov politični program in vizijo, ki sta utemeljena na nafti in socialnih programih, socialistične parole, nacionalizacijo in strog nadzor trga. Nujne naloge pred njim so odpraviti nasilje v urbanih sredinah, nadaljevati gradnjo potrebne infrastrukture in razvejati gospodarstvo. Nekateri mu napovedujejo težke ekonomske čase, predvsem zaradi visoke inflacije.
Finančni analitik Mark Weisbrot iz ameriškega Center for Economic and Policy Research pa pravi, da te napovedi nimajo nobene podlage.
Indeks človeškega razvoja, ki ga uporablja OZN na podlagi kazalnikov izobraževanja, zdravstva in dohodkov, uvršča Venezuelo na drugo mesto med državami z največjo rastjo v Latinski Ameriki. Če nič drugega, dajejo zaloge nafte, ki po ameriških ocenah znašajo okoli 500.000 milijonov sodov, venezuelski vladi dobre obete tudi v prihodnje, s katerimi zlahka utiša nasprotnike sistema, ki napovedujejo razne katastrofe.
