Slovenci smo najglasnejši pod tušem

Nekajkrat ja, a v moji koži bi vsak storil enako. Nikoli nisem imel dvomov, ali začeti trenersko kariero. Sledil je hiter preskok. Najprej sem bil hkrati trener in igralec v Kropi, nato eno leto samo trener v Kamniku, potem pa sem že prišel v ACH Volley. Vse življenje sem podredil temu, da sem zdaj profesionalni trener. Če bo to samo letos, super, če pa kaj dlje, pa še bolje. Ne vem, kdaj bi še dobil priložnost, da vodim ACH Volley in reprezentanco.

Nemogoče je, da žanješ samo uspehe. To se ni dogodilo v nobenem športu v zgodovini. Prej ali slej pridejo padci, je pa vprašanje, kako bom te padce znal blažiti in kaj se bom naučil. Padcev se ne bojim, kdaj bodo prišli, pa se ne obremenjujem.

Če imaš rad svojo službo, potem to ni problem. Zavedam se, da se ti takšna priložnost ponudi enkrat v življenju, in ko jo dobiš, jo moraš maksimalno izkoristiti. Kaj drugega ni vzrok za mojo motivacijo. Kako to, da igralci ne najdejo tega motiva, je druga zgodba. Lahko je to utrujenost, a vedno jim pravim: »Fantje, pojdimo pogledat v kakšno tovarno, kako tam ljudje delajo dvanajst ur za enim strojem, pa boste videli, da boste na vsak trening prišli z največjim veseljem.«

Zagotovo. To se vidi tudi zunaj igrišč, kako dojemajo svoj poklic športnika. Kako se prehranjujejo, kako počivajo, kaj počenjajo med poletnimi počitnicami… Pravi profesionalci vzdržujejo kondicijo tudi na počitnicah, amaterski profesionalci pa tega ne počnejo in tam se vse konča. Samo en promil športnikov je najboljših na svetu in prav takšne malenkosti jih pripeljejo tja. Ni pa to lahko, saj bi bili drugače vsi najboljši.

Za zdaj sem povsod samo gradil. Resda letos pri ACH Volleyju nismo gradili, saj smo imeli veliko tujcev, a v prihodnosti bo drugače. Želja kluba je, da bi čim več reprezentantov igralo prav za ACH Volley. Upam, da bo to vodstvu uspelo uresničiti, seveda z izjemo tistih reprezentantov, ki že igrajo v tujih vrhunskih klubih. Ali se bom kot trener znašel tudi v reprezentanci, ne vem. Za zdaj nisem delal v pogojih, ko moraš v kratkem času najti uspešno kemijo. Hkrati bomo tudi v reprezentanci zastavili stvari tako, da se bo gradilo na daljši rok.

Zelo težko. Z moje strani sicer ni problema, saj se lahko s svojimi fanti pogovarjam tudi dvakrat na dan. Po eni strani sem njihov trener, a po drugi tudi prijatelj in pedagog. Večji problem se lahko pojavi pri igralcih, a bomo zato poskušali spremeniti način dela v reprezentanci. Vsi vemo, da gre za kratkotrajne priprave s kratkoročnimi cilji. Monotonost pa lahko razbijejo tudi igralci, ki niso v istem klubu.

Poudariti moram eno stvar – na začetku, ko je bil Luka Slabe samo kandidat za selektorja, v ACH Volleyju tega niso podprli pa tudi jaz nisem bil preveč navdušen. Klub je namreč prioriteta, saj je to moj kruh. Ko pa mi je zveza natančneje predstavila projekt, sem se pogovoril z ljudmi v klubu, ki so poslušali moje argumente in me nato tudi podprli. V klubu so poudarili, da se ne bodo vtikali v moje odločitve v reprezentanci. Sem popolnoma avtonomen. V reprezentanci bodo vedno igrali najboljši v danem trenutku. Pri tem ni pomembno, ali igraš za Macerato, ACH Volley ali pa Calcit Kamnik.

ACH Volley je paradni konj slovenske odbojke. Če vzamemo ta klub iz državnega prvenstva, je slovenska liga drugorazredna. Vsi, ki delajo v slovenski odbojki, se morajo zavedati tega dejstva, čeprav naš klub med njimi nima veliko privržencev. Brez ACH Volleyja v Sloveniji ni lige prvakov. To je edini način, da slovenski fantje v Sloveniji dobijo težke tekme. Če tega ne bo, ne bomo imeli fantov, ki bi lahko uspešno igrali v reprezentanci, brez uspešnega igranja v reprezentanci pa se je težko prodati v tujino.

Pri ACH Volleyju sem šele prvo leto, zato preteklih potez vodstva kluba ne morem komentirati. Če pripeljemo k sebi najboljše mlade Slovence, jim lahko ponudimo najvišjo raven treniranja in igranje lige prvakov. To je za slovensko odbojko super, a je tudi res, da manjši klubi v Sloveniji s tem izgubljajo najboljše posameznike. Tudi mi bi radi, da bi bilo več vrhunskih klubov, a slovensko gospodarstvo lahko vzdržuje le en takšen klub. Se pa marsikdo počuti ogoljufanega, a ti ljudje bi morali razmišljati drugače.

V to se ne bom spuščal, saj me ni bilo zraven. To bi bilo neprofesionalno in neetično, na govorice pa ne bom dajal izjav. Reprezentanca je imela dobre pogoje, zato je ogromno časa preživela skupaj. Zaradi tega je lahko prišlo do določene zasičenosti, kar je nekaj normalnega. Zakaj pa so fantje začeli odpovedovati nastop v reprezentanci, pa ne bom komentiral.

V reprezentanci imamo fante, ki igrajo v vrhunskih evropskih klubih. Ko pridejo v reprezentanco, pričakujejo približno enako raven organizacije. Prepričan sem, da jim to zveza sedaj že nekaj časa zagotavlja. Ali je bil problem selektor, je težko govoriti. Najpomembnejša stvar je pogovor. Selektor mora igralce poslušati, a vedno je on tisti, ki reče zadnjo besedo. Veliko igralcev ima močno osebnost, kar je treba uskladiti.

Vsem sem poslal pozdravno pismo po elektronski pošti. Igralcem sem uradno povedal, da sem postal selektor in kakšna so pričakovanja. Ni pa to bil noben reprezentančni spisek, saj je še prehitro. Od vseh sem dobil odgovor, da so prejeli elektronsko pošto, kar sem jih tudi prosil, da mi sporočijo.

Zelo rad bi videl, da bi fantje večkrat prišli v mojo pisarno, me kaj vprašali ali predstavili svoj pogled. Največkrat to počnejo nekateri tujci. Pridejo v pisarno in povedo, kaj si mislijo. Gre za zelo konstruktivno debato z veliko spoštovanja. Ni nobenega kreganja ali prepričevanja sogovornika. Lahko me skušajo prepričati v svoj prav, včasih jim to morda celo uspe, a malokrat. Veliko drugih fantov pa samo čaka. Ne vem, ali se jim zdi takšen pogovor brezpredmeten ali pa preprosto ne čutijo, da bi potrebovali pogovor s trenerjem.

To so zame samo izgovori in stereotipi. Če želiš problem odpraviti, če želiš biti boljši, moraš narediti vse, da stvar funkcionira. Tudi če se je treba več pogovarjati in včasih kaj požreti, moraš narediti vse, da si boljši. V izgovore, da smo zaprt in tih narod, ne verjamem. Ne vem, zakaj smo potem Slovenci najglasnejši pod tušem, ko ni zraven trenerja. Ko je treba, pa te komunikacije ni. A to ne leti direktno na moje sedanje igralce, ampak govorim iz svojih igralskih izkušenj.

Večkrat. Vrata moje pisarne so odprta od osmih zjutraj do devetih zvečer.

To pričakujem od vsakega igralca, a znova pri tem prednjačijo tujci, ki želijo opraviti še dodatne vaje za boljši sprejem, servis… V zadnjem času jim sledijo tudi nekateri slovenski odbojkarji. To je nujno za vsakega vrhunskega športnika.

Za nekatere ja. Točno vemo, komu lahko damo več informacij, komu manj in komu sploh nobene. To je sicer čudno, a najdejo se tudi igralci, ki lahko obdelajo le minimalno število informacij.

Radi poudarjamo, da ima odbojka največ registriranih držav v svetovni zvezi med vsemi športi. Obstaja ogromna populacija, ki igra odbojko, toda če jo hočeš resnično gledati z zanimanjem, moraš o njej vedeti veliko. Samo tisti, ki je kdaj igral odbojko, ve, kako zahtevni so vsi tehnični elementi. Ne moreš kar prijeti žogo in jo vreči čez mrežo. Ogromno časa je potrebnega, da se sploh navadiš pravilno sprejeti servis, če ga sploh kdaj znaš.

Ja. Toda kako ljudem lahko damo to strokovno znanje? Tako, da si ogledajo čim več tekem na najvišji ravni, kot so v ligi prvakov in na reprezentančnih velikih tekmovanjih.

Nisem razočaran nad mediji. V mislih sem imel odbojkarsko javnost, ki komaj čaka, da se ACH Volleyju zalomi. Tukaj vidim problem. Namesto da bi imeli ACH Volley zato, da si ogledamo osem vrhunskih tekem lige prvakov, imamo krajevne in regijske zamere. In ta javnost dela antipropagando za celotno odbojko.

(Slabe zgolj počasi prikima.)

Lahko povem le to, da letos nisem imel ene negativne izkušnje z vodstvom kluba. Ob podpisu pogodbe sem od ljudi v klubu zahteval, da se odzovejo in da mi svetujejo, seveda na konstruktiven način. Vodstvo se ne vpleta v moje odločitve.