»V prvih desetih dneh Toura je bila z malce lagodnejšim ritmom edino sobotna etapa, saj se je že po 40 minutah dirkanja oblikovala ubežna skupina in smo se pod zadnje klance pripeljali dokaj normalno. V primerjavi s prejšnjimi leti se mi zdi, da je letos pestrejše in bolj živčno. Pričakujem, da bo ta teden mirnejši. Po trenutni razvrstitvi v skupnem seštevku že bolj vemo, kam spada vsak kolesar,« je Kristijan Koren opisal prvih deset dni Toura na prvi dan počitka v okolici Besancona.
Besede Budanjskega leva, če bi lahko Korena poimenovali po domači vasi, in njegovega Cannondalejevega karbonskega konjička imajo zaradi doslej več kot 15.000 prevoženih kilometrov na Touru (na števcu jih je obrnil v peti etapi) tudi svojo težo. Fabian Cancellara, ki je včeraj devetemu Touru pomahal v slovo, je dejal, da se v karavani ne počuti dobro, saj so mladi ustvarjali nered brez vsakega spoštovanja in se potem celo pritoževali, čeprav so sami storili napako. Ob Spartakovih začetkih leta 2004 so morali imeti mladci zaprta usta, zdaj pa vsakdo misli, da je junak. Koren je na ta Spartakov pogled pripomnil: »Na Touru v zadnjem obdobju nikoli ni bilo spoštovanja. Je le dirkanje brez prijateljstva. So se časi pač spremenili.«
Ekipa Cannondale s Petrom Saganom je ena tistih, ki ima najuspešnejšo bilanco, čeprav nima etapne zmage. V zeleno majico je oblečen na že tretjem Touru zapored. »Neverjeten je,« tudi Korena navdušuje Peter Sagan, ko je v prvih sedmih dneh nanizal kar sedem uvrstitev med najboljšo peterico, kar dobi fascinanten pomen šele ob pogledu v zgodovino. Podobno je uspelo le Francozu Pelissierju daljnega leta 1930. Z etapno zmago se lahko pohvali le pet ekip, torej manj kot četrtina. V središču pozornosti so bili Vincenzo Nibali z Astano, Marcel Kittel z Giantom, Lars Boom iz ekipe Belkin, Matteo Trentin in Tony Martin v dresu OmegaPharma, francoska Ag2r z Blelom Kadrijem in belgijski Lotto z Andrem Greiplom ter Tonyem Gallopinom kot enim od treh nosilcev rumene majice. V ospredju je torej bilo le sedem imen.
Uspešnost prvih desetih dni utrjuje tudi lestvica denarnih nagrad, saj je od najbolj zaslužkarske Astane (36.740 evrov), Omege, Ag2r, Gianta do ekipe Cannondale (26.670) razlika le v vsoti etapne zmage. Katjuša s Simonom Špilakom je kot osma (14.600) še vedno daleč pred revnim Lamprejem (3000 evrov). Razloge, zakaj Saganu (še) ni uspelo zmagati kot trikrat leta 2012 ali lani, navrže športni direktor Stefano Zanatta: »Mogoče si je Peter preveč želel zmagati. Morda ni imel ob sebi klubskega kolega, ki bi mu v ključnem trenutku pomagal. Morate vedeti, da proti njemu dirka tudi 30 kolesarjev. Na Tour smo pripeljali najboljšo ekipo, ki jo imamo.« Dokaz več, kako pomembni so pomočniki, kot je Koren, in kako dragocen je njihov čas: »Ko ne dirkamo, se zelo trudim, da bi se maksimalno spočil. Še naporna dva tedna sta pred nami in še kar nekaj dni je, ko imamo namen kontrolirati karavano za Sagana. Gre tako na tesno s časom, da smo fantje v ekipi zelo malo časa skupaj. Le uro na večerji, da se pomenimo glede dirke in kakšno besedo rečemo zunaj kolesarskih debat, potem pa v sobe in spat.«
A Tour ne bi bila dirka dirk, če se ne bi ob obročnikih vrtela tudi poslovna ruleta. Peter Sagan je eden najbolj vročih kolesarjev na trgu. Čeprav bodo uradno podatke o prestopih in dogovorih lahko začeli objavljati po prvem avgustu, kot veleva predpis UCI, ni več tako velika skrivnost, da naj bi se slovaški prvak že dogovoril za prestop v Tinkoff za letno plačo štiri milijone evrov. Zelena majica Sagana v Parizu bi lahko bila zadnje veliko slavje v dresu Cannondale. Ker še ni odločitve ameriškega proizvajalca koles kot glavnega sponzorja italijanske ekipe, po besedah Zanatte s kolesarji še ne podpisujejo pogodb za leto 2015. Prav ta negotovost, čeprav je v ozadju verjetno kar nekaj tihih dogovorov, je za kolesarje še en motiv več, da se morajo dokazovati za pogodbe. Poleg negotovosti glede ekipe Cannondale se spremembe obetajo tudi za ekipo Belkin, Giant, kjer namigujejo o sodelovanju z novonastalo ekipo pod patronatom voznika formule ena Fernanda Alonsa, NetApp, Orica. Prav Tour kot najodmevnejša in največja dirka na svetu je prelomna tudi zaradi tega dela kolesarskega cirkusa.
Na dan odmora je bilo seveda največ pozornosti namenjene odstopu Alberta Contadorja. Šele potem je bil v ospredju Vincenzo Nibali, ki je v ponedeljkovi etapi čez Vogeze (161 kilometrov, 3800 metrov višinske razlike) dosegel povprečno hitrost kar 36 km/h. Najboljši dokaz, da je bila etapa zares brutalno zahtevna. Zlomljena golenica Contadorja, ki ga je psihično popolnoma strla, kot je dejal šef ekipe Bjarne Rijs, saj je bil v življenjski formi, je bila dolgo zavita v tančico skrivnosti. Namigovali so, da bi lahko del krivde pripisali kolesu, saj je bilo ob padcu hudo uničeno, a naj bi kolo povozil in uničil spremljevalni avto. Kolesarji iz karavane so razkrili vzroke padca. Contador je na spustu s Petit Ballon padel kar dvakrat. Prvič se je hitro pobral, nadaljeval z Rochevim kolesom, potem pa še enkrat padel. Kot so bili enotni očividci Jurgen Van den Broeck, Jens Keukeleire in Greg Van Avermaet, je Contador obakrat po nepotrebnem prehiteval kolono na spustu, prvič zapeljal v udarno jamo ali razpoko, kar ga je katapultiralo na asfalt. Drugič naj bi mu roka zdrsnila s krmila zaradi mokrih blatnih rok. »To je bila neumna, zelo neumna nesreča. Prehitevati na slabi mokri cesti ni imelo nobenega pomena, Contador pa je to počel zelo tvegano,« je usodo El pistolera pospremil Greg Van Avermaet.
