»Tako z lahkoto brez velikega naprezanja triatlona jeklenih še nisem zmogel. Ni bilo niti približno tako kot predlani, ko sem trpel, kot bi mi vrtali luknjo v koleno.« Tako je pri Vodnikovem domu na Velem polju pod Triglavom v soboto okoli poldneva Janez Marič razlagal podpisanemu (zaostal petnajst minut), potem ko je šestič prvi pritekel na cilj 27. CEBE Triatlona jeklenih. Tokrat v dveh urah, 19 minutah in 19 sekundah. Še pred mnogimi leti bi to rekordno znamko označevali za norost ali čudež na ravni supermana, saj je s kajakom treba premagati dve dolžini Bohinjskega jezera (8 kilometrov), se z gorskim kolesom pripeljati na Pokljuko pod planino Konjščica (16 kilometrov) in še priteči ali prehoditi do Velega polja. Samo v tem delu planinci potrebujejo tri ure.
Edinstvena prireditev
Zaradi bivšega rekorderja Marjana Zupančiča, rekorderja Slovenske planinske poti, ima nova znamka še večji odmev. A Jekleni, kot ekstremnemu izzivu pravijo skrajšano, so nekaj več kot le izziv za prestiž. Prireditev zelo izstopa v Julijcih in Sloveniji ter tudi v svetu. Ne zgolj zaradi posebnosti v triatlonu – kajaka, ampak tudi zaradi edinstvenega naravnega okolja, tradicije, zgodovine. Prihodnje leto bo praznovala tridesetletnico. Letos so svoje 110 posameznikom in 45 štafetam dodale malenkosti, srčnost, navijači, kot harmonikar v Stari Fužini in planšarica z zvonci na Pokljuki, pa Korl, nekdanji srčni glavni organizator, ki pod Pokljuko razprostre dolg transparent v pozdrav triatloncem.
»Na startu sem se tresel kot šiba na vodi, da se ne bi zvrnil v vodo. V mirnovodnem kajaku sem le čakal, da zaveslamo. Takoj je bilo laže, čeprav je bilo veliko valov na jezeru. A v kajaku uživam,« je prvo tretjino opisal Janez Marič iz Stare Fužine, ki z domačega okna vidi Triglav in Bohinjsko jezero, najlepši košček sveta. Nič čudnega, če ga je na kolesu v lovu za rekordom od daleč v hrbet videl le še Jure Kukovič. Tudi Alešu Udoviču je kar malo hudo, ker živi v Maričevi dobi. Rad bi zmagal. »Zmago mu privoščim, čeprav gre nekaterim sicer v nos, ker je profesionalni športnik, a triatlon ni njegova specialnost. V jeklene mora vsak vložiti nekaj mesecev garanja, da lahko pride. Pravzaprav ima Marič 'jaj..'. Mora presneto 'fejst v buče iti', da nas nažge. Kaj bi pa govorili, če bi ga en malar nažgal,« je bil slikovit Udovič, tudi že zmagovalec kolesarske Franje, za katerega prijatelji pravijo, da če ga ne ulovijo na telefon, zagotovo vodo z veslom iz Trbojskega jezera meče. »Ah, šala. Delam po 12 ur. Zvečer, ko gredo otroci spat, s čelno svetilko okoli letam. Dobro, da imam razumevajočo ženo in sploh lahko migam, sicer bi bil sumo borec,« je dodal. Člani štafete Kavitec Simon Oven v kajaku, Matej Lovše na kolesu in tekač Simon Novak so denimo postavili tudi nov časovni mejnik (sekundo manj kot dve uri in tri minute).
Jeklene mame
»Teja, dobro ti gre. Le tri minute boš za mano na kajaku,« je na obratu v zalivu Ukanc odmevalo čez jezero. Pio Lapanja je tako med veslanjem spodbujal hčerko Tejo Kralj. Dvoboj med očetom in hčerjo je le ena od zgodb. »Prvič sem premagala očeta. Mnogi znanci in prijatelji so od blizu spremljali najin dvoboj,« je razložila med odpiranjem šampanjca v dolini, prepričana, da tako dobrega časa (dve uri, 55 minut, 52 sekund) ne bo več zmogla. Ni šlo le za družinski prestiž, z Logatčanko Valentino Rebec sta imeli izredno napet dvoboj za zmago. »Želela sem zmagati. Na teku sva se izmenjavali v vodstvu. Ušla sem ji šele na teku s Studorskega prevala. Jekleni se odločajo v glavi,« je pripomnila Kraljeva, četrtič jeklena kraljica. Ne samo to. Z Lucijo Podlipnik in Nežo Osovnikar so sestavile trojček Jeklene mame. Podoben življenjski slog in šest malih zdravih otrok (nosile so startne številke glede na število otrok) jih je združilo tudi v dobrodelnost za pomoč nedonošenčkom. Srčnost kot dokaz, da imajo jeklene(i) v sebi nekaj več.
