Boginja sreče ga je nagradila za trud, srčnost, sposobnost in dodala tudi nekaj za protiutež. Od treh nastopov, v Celovcu (tretje mesto), v Zürichu (7. mesto) in Kalmarju na Švedskem (2. mesto) je le na zadnjega prišel optimalno pripravljen. »V Celovec sem prišel po poškodbi noge, skoraj brez treninga teka, z namenom, da samo poskusim. Pred nastopom v Švici sem bil udeležen v prometni nesreči. V skrbi za vsak evro pa si tudi nisem mogel privoščiti nastopov na oddaljenih preizkušnjah, kjer bi laže in hitreje dobil več točk,« pojasni.
Organizatorji svetovnega prvenstva, ki delujejo kot globalno podjetje z zaščitenim imenom Ironman, ob tisočih amaterskih triatloncih v starostnih kategorijah sprejmejo le 50 profesionalcev. »Kvalifikacijski sistem je zelo zahteven. Velikansko prednost imajo tudi tisti, ki nastopijo leto prej na Havajih. Če mi letos uspe, potem bo naslednje leto lažje,« se potolaži.
Pleše jutri na Havaje odhaja sam. »Ja, skoraj zagotovo bom edini profi, ki s sabo ne bo imel nikogar, ki bi mu pomagal. Brez fizioterapevta, trenerja, pomočnika. Sam za vse. Denarja nimam in moram delati čudeže. Kolo imam konkurenčno, a bom vseeno verjetno edini, ki ne bo imel na kolesu merilca moči, sodobnega pripomočka za trening in uravnavanje ritma vožnje. Zanašati se bom moral na tisto, kar me je pripeljalo na to raven. Pri plavanju bom pazil na ritem, zavesljaje, tehniko zamaha. Na kolesu na srčni utrip. Na teku pa kilometrske oznake, da maratona ne začnem hitreje od načrtovanega ritma štiri minute na kilometer. Potem pa, dokler bo šlo…,« je razmišljal v ponedeljek po večerji. Zanj so največkrat na jedilniku riž, pa ajdova in prosena kaša, polenta, krompir. Velenjčan se bori proti celiakiji, kronični bolezni prebavil. Telo postavnega jeklenega moža ne prenese glutena, a tudi tu se jeklo le še bolj kali: »To mi ne predstavlja težav. Ta prehrana je kot nalašč za moj šport, moje treninge.«
Velenjčan, ki vadi z nasveti Uroša Velepca (ni naključje, da ima pod svojim okriljem tudi drugega jeklenega kralja Triatlona jeklenih, biatlonca Janeza Mariča), ima za sabo šele pet izvedenih ironmanov, s čimer velja za zelenca, še posebej na Havajih. Najboljša leta so po 35., kaže statistika, Pleše pa je v četrto desetletje skočil avgusta. »Vem, da so tam razmere še bolj ekstremne, z višjimi temperaturami, višjo vlažnostjo, višjimi valovi. Tudi časi zmagovalcev na Havajih kažejo, da so razmere težje,« pove Pleše, ki bi s svojim najboljšim časom 8,14:28, doseženim lani novembra na Floridi, kjer živi tudi njegov brat, imel veliko možnosti, da na Havajih celo zmaga. »Na Floridi so razmere bolj ugodne. Kolesarska trasa je na Havajih bolj razgibana, bolj vetrovna. No, vsaj na teku sem prepričan, da višje temperature moje telo in noge dobro prenašajo,« predvideva. V pripravah za Havaje je prepričljivo zmagal na triatlonu na Bledu, največji in najbolj ugledni preizkušnji v Sloveniji, in pred dnevi tudi v italijanskem Gradežu, seveda na krajši olimpijski razdalji, kjer zaradi plavalnega hendikepa ne more poseči tako visoko v mednarodni konkurenci, čeprav so olimpijske igre sanjski cilj.
Najboljša referenca zanj je zagotovo Nemec Andreas Realert, zmagovalec Celovca, ki je bil na Kailua-Kona na Big Islandu v zadnjih štirih izvedbah dvakrat drugi in dvakrat tretji, ob tem pa je tudi lastnik najboljšega dosežka na tej legendarni razdalji (3,8 – 180 – 42) s časom sedem ur in 45 minut, doseženim leta 2011 v nemškem Rothu.
Vseeno je jeklenemu Spartakusu še najtežje odgovoriti, kako visoko 12. oktobra sploh lahko poseže. »Ne dajem si nobenega bremena. Poskušal bom dati svoj maksimum, kolikor sem ga sposoben, potem pa, ali bom peti, deseti, dvajseti. Že s tem, da se mi je sploh uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo, sem uresničil cilje. Veseli me, da odhajam tja neobremenjen, s pripravljenostjo, v kakršni še nisem bil, in s spoznanjem, da se lahko kosam z najboljšimi.«
