»Zadnjih nekaj let na vsakem velikem tekmovanju osvojimo kolajno. Tako smo novembra lani na svetovnem prvenstvu na Novi Zelandiji osvojili bronasto kolajno v disciplini dvobojevanja, še leto prej smo se z evropskega prvenstva na Češkem vrnili s štirimi srebrnimi in enim bronastim odličjem. V zadnjih petih letih se je skupaj nabralo kar 11 kolajn,« se v uvodu pohvali Marko Mihelič, kapetan ekipe Gimpex, ki jo sestavljajo še Peter Vugrinec, Aljaž Kulovac, Simon Bobnar, Jan Avsenik, Miha Mazovec in Jan Zupančič.
Njihovi uspehi imajo še toliko večjo veljavo, če vemo, da je zasedba v čolnu skoraj vsako leto nekoliko drugačna, izjema pri tem je Mihelič, ki je v ekipi že vse od leta 2000. »Letos je sploh prvič, da smo prav vsi fantje domačini iz Straže. Pred tem smo člane iskali po vsej Sloveniji. Vedeti morate, da je po letu 2000 rafting pri nas doživel močan upad priljubljenosti. Če je bilo sredi devetdesetih let tudi po 30 profesionalnih ekip, so zdaj le še štiri. Trend pri nas je obratno sorazmeren s svetovnim, saj je na vsakem evropskem ali svetovnem prvenstvu konkurenca večja.«
Zakaj je tako, Mihelič še sam ne zna natančno obrazložiti, a po njegovem gre krivca bržčas iskati v menjavi generacij in pomanjkanju vlaganja v mlade. Težavo so v Gimpexu hitro prepoznali, in zato že pred nekaj leti začeli razvoj in učenje otrok. »Začnemo pri osmih, devetih letih, tako da imamo starostne kategorije kar dobro izpopolnjene. Zadnje tri leta z iskanjem članov nimamo več težav, dobro pa nam kaže tudi v prihodnje,« pravi mojster brzic in dodaja, da je treniranje kajaka ali kanuja odlična osnova za vstop v svet raftanja, za katerega velja, da je fizično nekoliko zahtevnejši od preostalih veslaških disciplin.
Čeprav je ekipa Gimpexa v osnovi amaterska, saj ima vsak član službo oziroma obiskuje faks, svoj šport jemljejo nadvse profesionalno. Treningi tako potekajo vse leto tudi po devetkrat na teden, prav medsebojno usklajevanje zaradi številnih obveznosti pa jim povzroča največ preglavic. »Upam si trditi, da je Slovenija v raftanju velesila, a da bi živeli zgolj od tega, ne gre. V tujini je seveda precej drugače. Svojo profesionalno ekipo imajo Japonci, ki imajo sponzorja in vse leto le veslajo, tu so še ruski raftarji, ki jih zaposluje vojska, in tudi Brazilci.«
Mihelič, sicer nekdanji reprezentant v kanuju, je raftanje začel trenirati v osnovni šoli, v svoji športni karieri pa je preveslal vse najzahtevnejše reke na svetu. Kot pravi, mu je daleč največji izziv predstavljal sloviti Zambezi. Afriški veletok med raftarji ni razvpit zgolj zaradi svojih divjih in neusmiljenih brzic, temveč tudi zaradi krokodilov, zaradi česar je spust po njem še toliko nevarnejši. In čeprav bi raftanje lahko umestili med adrenalinske športe, so poškodbe in nesreče prej izjema kot pravilo. »Lani na svetovnem prvenstvu se je eden izmed članov naše ekipe z obrazom udaril v veslo in si zbil dva zoba ter si lažje poškodoval brado, vendar je to edina omembe vredna poškodba v zadnjih desetih letih. Kar zadeva nesreče, pa mi je ostala še najbolj v spominu tista na evropskem prvenstvu izpred štirih let, ko se je utopila bosanska tekmovalka, a ta primer je daleč najhujši od vseh, ki jih pomnim,« pove 29-letnik, ki za konec pristavi, da sta prav adrenalin in močno povišan srčni utrip med glavnimi razlogi, da v raftanju vztraja že vrsto let.
