Matija je vse skupaj naredil, kot je treba

Včeraj sem tekla na stadionu. Potem si lahko predstavljate, da sem v formi. Malce sem delala družbo skakalki ob palici Tini Šutej. Približno trikrat tedensko na ljubljanskem stadionu delam vaje za roke in noge. Odlično se počutim. Razen tega, da nosim otroka, ki je v trebuhu kar precej aktiven, med nosečnostjo ne čutim nobenih sprememb. Raste mi le trebuh, sicer pa na teži, kot lahko vidite, ne pridobivam. V začetnih mesecih nisem imela nobenih slabosti. Nimam tudi nobenih težav z večjo utrujenostjo, kot jih ima večina nosečnic. Vse poteka tako, kot je treba.

Punčka bo.

Ni. Najverjetneje bo Tara. Od nekdaj mi je to ime všeč. Je kratko, je običajno tako v Srbiji kot Sloveniji, hkrati pa ni zelo pogosto.

Vem zanj. Toda ime nima povezave z reko Taro.

Me, nimam se kaj pritoževati. A za zdaj nosečnost poteka tako spontano, da včasih oba kar pozabiva, da sem noseča. Ko grem denimo v trgovino, si kar nalagam stvari in nosim težke vrečke. A jih večkrat nekaj pustim v avtu, da jih v četrto nadstropje, saj stolpnica, v kateri živiva, nima dvigala, prinese Matija. Skratka, nič ne komplicirava.

Nisem se ji povsem odrekla. Ko se zjutraj zbudim, še vedno spijem kavo. Doma imam brezkofeinsko kavo, da imam vsaj malce občutka, da jo pijem. Mislila sem sicer, da se bom težje odvadila tej razvadi, a je kar šlo. Se pa veselim trenutka, ko me bo kofein na začetku bolj prijel, ko ga bom lahko znova uživala. Tudi sicer nisem imela težav s kakšnimi razvadami, ki jih sicer v času športne kariere ni bilo veliko, saj sem se prehranjevala precej zdravo. Ves čas pa se zavedam, da sem noseča, ne bolna.

Spim še vedno rada, a nič več ali manj kot sem v času treningov. Mislila sem sicer, da mi bo bolj dolgčas, saj sem imela prej precej bolj natrpan urnik. A še zdaleč ni tako. Čeprav mi po 20 letih ukvarjanja z atletiko ustreza, da se od vsega spočijem. Imam čas, da se udeležim kakšnega koncerta. Lahko grem h komu na obisk. Pred kratkim sem v Zagrebu obiskala Ivano Brkljačić (nekdanja hrvaška metalka kladiva – op. p.). Bila sem en teden v Srbiji, dalj časa v ZDA. Več časa imam za branje knjig. Hodim na vaditeljski tečaj za atletskega trenerja mlajših kategorij. Nikoli ne veš, kdaj ti lahko pride prav kakšen papir.

Po dvajsetih letih v športu mi je bilo takoj, ko mi je počila stranska tetiva v stopalu, jasno, da me čaka operacija in kar dolga rehabilitacija. Vedela sem, da od te sezone v tekmovalnem smislu ne bom imela veliko. Ko je prišlo do poškodbe, sva z Matijo takoj vedela, kaj sledi. Oba imava rada otroke, želela sva si jih dalj časa. Razloga za čakanje ni bilo. In Matija je vse skupaj naredil, kot je treba.

Trenirati naj bi začela januarja. Pol leta naj bi potrebovala, da bom prišla do solidnega nivoja. Imam dovolj izkušenj, ki mi bodo gotovo pomagale. Pred nosečnostjo sem mislila, da ko bom enkrat noseča, se na atletske steze ne bom več vrnila. Zdaj gledam na stvari drugače. Lanska sezona je bila zame uspešna. Uvrstila sem se v finale tako na evropskem prvenstvu kot olimpijskih igrah, sezono pa sem končala s tretjim mestom na diamantni ligi. Po takšnih rezultatih bi bilo škoda vreči puško v koruzo. Poleg tega se po porodu telo regenerira. Ko sem se denimo pogovarjala z Aldamo (trofejna sudanska skakalka troskoka, ki ima angleško državljanstvo – op. p.), mi je dala misliti s svojim razmišljanjem. Rekla mi je, da je stara 41 let ter da bo vztrajala do olimpijskih iger v Riu de Janeiru leta 2016. Dejala mi je, da ima otroka, uživa v svojem delu, je uspešna, povrhu pa normalno živi od svojega dela. Važno je torej, koliko se počutiš starega, ne koliko si dejansko star. Tudi sama bom lahko imela v Slovenski vojski še zaposlitev, za kar sem zelo hvaležna, zato ne vidim razloga, zakaj tudi sama ne bi znova poskusila priti nazaj.

Manj kot 30 let. Prepričana sem, da lahko še vedno tekmujem dobro, sicer se ne bi vračala na atletske steze. Lahko pridem do nivoja, da se bom uvrščala v finale na velikih tekmovanjih. Verjetno nikoli več ne bom skočila 15 metrov, a lahko še vedno poletim daleč.

Pri meni gre za zelo redko poškodbo. Ne poznam primerov drugih športnic, da bi lahko natančneje vedela, koliko dejansko traja rehabilitacija. Sicer nikoli ne veš, a mislim, da ko se bom vrnila na atletske steze, s poškodbo ne bi smelo biti težav. Stopalo se zdravi hitreje, kot so napovedovali strokovnjaki. Že aprila sem lahko tekla, tako da je bil presenečen tudi zdravnik. Verjetno so svoje naredili tudi nosečniški hormoni. Toda vse skupaj delam počasi. Ker sem noseča, ne prehitevam s stvarmi. Po navadi se športnikom po poškodbah mudi in ko želiš nekaj narediti na hitro, se še hitreje obrne na slabše.

Moj prvi cilj v prihodnji sezoni bo izpolnitev norme za nastop na evropskem prvenstvu, se pravi, da skočim 14 metrov. Če mi bo to uspelo, bom začela razmišljati, da bi se na evropskem prvenstvu uvrstila v finale. Nikoli nisem šla na tekmovanje zgolj nastopat, temveč tekmovat.

Nedvomno. Kot sem ga, ko sem prvič skočila prek 15 metrov.

Tega se ne bojim. Z dobro organizacijo imaš dovolj časa za vse. Ne dvomim, da bo vse skupaj potekalo, kot je treba. Prepričana sem, da mi bo veliko pomagal Matija. Brez njega ne bi niti pomislila, da se vrnem na atletske steze. V nekaterih državah mora mati šest tednov po porodu v službo za poln delovni čas. To se mi zdi kruto. Jaz bom na začetku potrebovala zase tri, morda štiri ure, kar je precej manj.

Seveda. Če bi zdaj rekla, da bom skakala do olimpijskih iger v Riu de Janeiru, bi bilo to nerealno. Treba bo najprej dobro izpeljati prihodnjo sezono, na podlagi nje skušati biti boljši leto kasneje in tako naprej.

Vodstvo je novo in nimam pravega vtisa. Po enem letu se bo videlo, ali je sprememba dobra ali slaba. V slovenski atletiki je manj denarja, kot ga je bilo. Posledično so nekateri atleti manj zadovoljni. Lani sem si z rezultati izborila boljšo pogodbo na atletski zvezi, od katere bom dobila le 40 odstotkov zneska, ker imam zamrznjen status. Sicer pa sem si vzela počitek od teh stvari in se z njimi ne želim obremenjevati. Pričakujem pa, da po moji vrnitvi stanje ne bo slabše. Da bom torej startala iz izhodišča kot pred poškodbo.

Skupina, v kateri tekmuje Slovenija, ni močna. Nekatere države, kot sta Srbija in Hrvaška, imajo nekaj dobrih posameznikov, povprečje pa precej bolj niha kot v slovenski atletiki. To je razlog, da bi morala Slovenija brez težav napredovati v višjo kategorijo. Res je sicer, da bo nekaj slovenskih atletov manjkalo zaradi poškodb, toda če bodo drugi atleti tekmovali na svoji ravni, ne bo težav z uspehom v Kaunasu. Prepričana sem, da bodo dali vsi od sebe maksimum. Če pa se bo komu nastop ponesrečil, pa je treba to jemati kot del športnega vsakdana. Nemogoče je namreč blesteti na vsaki tekmi.

Spodaj je bilo vedno veliko talentov. V moji generaciji je bilo neverjetno, koliko obetavnih atletov nas je prihajalo iz Srbije. Toda takrat ne le, da ni bilo denarja, tudi razmere za trening so bile zelo slabe. Trenirala sem v starih supergah. Plačanih sem imela le dva tedna priprav v Baru, kjer ni bilo niti fitnesa, hrana je bila zanič. Na olimpijskih igrah v Sydneyju sem tekmovala v štiri leta starem dresu. Atletika je bil povsem marginalen šport. To je bil tudi razlog, da sem v Srbiji nehala tekmovati, potem pa sem se v Sloveniji odločila, da poskusim znova. Zadnja štiri leta pa je zgodba v Srbiji drugačna. Največ je k temu pripomoglo dejstvo, da je predsednik Olimpijskega komiteja Srbije postal Vlade Divac. Sistem financiranja v Srbiji je drugačen kot v Sloveniji. Srbski atleti so začeli trenirati precej bolje, na priprave in tekme so večkrat vzeli fizioterapevte, kar je pogoj za doseganje dobrih rezultatov. Bolj so bili zadovoljni trenerji, ker so za svoje delo prejeli plačilo. In skupek vsega tega so tudi vse boljši rezultati srbskih atletov. Trenutno imajo Srbi pet posameznikov, ki lahko konkurirajo za finale na svetovnem prvenstvu in kolajno na evropskem. Lani so denimo srbski atleti od države oziroma zveze prejeli več denarja, kot smo ga slovenski. Predvsem tisti, ki so dosegli normo A za nastop na olimpijskih igrah.

Ne vem sicer natančno, kako vse skupaj poteka letos, saj je v poolimpijskem letu povsod manjši padec. Ampak menim, da so Srbi atletiko dvignili na precej višji nivo. Imajo sicer podobno težavo, kot jo imamo v Sloveniji, saj uspehi temeljijo na posameznikih, medtem ko jim zmanjkuje baze za kvalitetno sredino.