Intervju z Milanom Miklavičem: Ob težavah reprezentance sem bil velikokrat brez apetita

Kravate ne nosim. Ker ob igrišču nočem biti v obleki, sem še vedno v trenirki. Prehod ni bil lahek, ker v pisarni ne znam delati. Na papir lahko daš vse, vendar vse razkrije šele igrišče. Tisto, o čemer se pogovarjam s selektorji, želim prenesti na igrišče in spremeniti nekatere stvari. To ne pomeni, da je bilo prej slabo, selektorji so delali dobro. Poudarek je na več sodelovanja, komunikacije in stika med nami. Vsak selektor skozi skupne sestanke, oglede posnetkov in pogovor s komentiranjem enkrat na mesec tudi ve, kaj se dogaja v preostalih selekcijah. Prej so bili popolnoma samostojni, nisem njihov nadzornik, ampak sem tukaj zato, da bomo sodelovali, ker bomo le tako boljši.

Stalno, a se zavedam, da imajo selektorji odgovornost, samostojnost in avtoriteto. Ne skačem na igrišče, z veseljem pa se s selektorjem pogovorim. Ne delim le nasvetov, ampak sem zelo vesel, če mi selektor da kakšno idejo.

Največ informacij dobiš na tekmi, ko vidiš, kako posameznik reagira z žogo in brez nje. Osnova vsega je hitrost, a ne le to, da bliskovito teče, ampak tudi kako hitro razmišlja. Za razliko od preteklosti, ko je imel igralec veliko časa za sprejem žoge in je mirno pogledal okoli sebe, je danes veliko manj prostora. Temu je treba prilagoditi treninge in ga skozi njih usmerjati, saj je tehnika povsem drugačna kot pred 15 leti. Nekoč si naredil višek igralca s preigravanjem, danes to zaradi zgoščenega prostora ni možno več, ampak to narediš le s hitro podajo. Zato je treba trenirati v zelo ozkem prostoru, v katerem je igralec stalno pod pritiskom. Za takšno igro mora biti usposobljen tehnično in taktično ter imeti nogometno inteligenco za reakcijo v kratkem času. Takšne razmere moramo simulirati na treningih. Ne smeš jim le govoriti, ampak morajo to občutiti. Obenem mora igralcu na treningu nekaj uspeti. Če sam pri sebi ne vidi napredka, ni samozavesti, zato je zelo pomembno, kakšne vaje izbereš. Ko sem bil v reprezentanci A, smo delali zelo enostavne vaje. S strani so letele pripombe, da delamo vaje za otroke, vendar v malih stvareh osnovnih vaj je največja skrivnost: kako žogo sprejme, jo odda, se pogovarjajo med seboj.

Razvoj nogometa je tako bliskovit, da mora biti igralec univerzalen. Najbolj iskani so polivalentni nogometaši. V mladih reprezentancah fantov ne dajemo v kalupe. Skoraj vse reprezentance igrajo v sistemu 4-2-3-1. Sistem je kot ohišje pri avtu, a za delovanje sta pomembna motor in sklopka. Igralce je treba usposobiti, da bodo lahko igrali v vsakem sistemu in sisteme menjali celo med tekmo. Spodbujamo jih k menjavi položajev, ampak ko se žoga izgubi, morajo biti pozicije zapolnjene. Nogomet je kontrolirana svoboda.

To ni le problem majhne Slovenije, ampak tudi močnejših reprezentanc. Če sta v paketu dve tekmi, težko zmagamo na obeh. Pri mladih fantih je največji problem, ker je v reprezentancah preveč tekem in premalo treningov. Če igraš le tekme, nimaš časa, da popravljaš napake. Nista dovolj le pogovor in vizualna analiza, ampak mora to narediti tudi v praksi. Le skozi trening igralca s ponavljanji, ki pripeljejo do avtomatizacije, pripraviš za tekmo. Zato smo letos uvedli novost, da kandidate za reprezentanco zbiramo na enodnevnih treningih v centrih Piran, Domžale, Slovenska Bistrica, Murska Sobota ali Lendava, kar pomeni na leto 30 do 40 treningov.

So plusi in minusi. Dobrodošlo je, če gre v klub, v katerem bo pod večjim pritiskom, vprašanje pa je, če je sposoben, da skozi pripravljenost, telesno in mentalno moč zadovolji postavljene standarde kakovosti. Veliko jih ne uspe. Če ostane v slovenski ligi, je težava v tem, da doma na tekmi ni pod takšnim pritiskom kot v zahtevnejši ligi. Slovenska mladinska in kadetska liga imata preveliko število klubov. Najboljši klubi nimajo koristi, ker se igralcem na nekaterih tekmah ni treba naprezati na polno, tisti na dnu pa prav tako nobene, ker so obsojeni na poraze. Pomembna je konkurenca, da te nasprotnik prisili v to, da si boljši.

Klubi se trudijo po svojih najboljših močeh, a težave so z infrastrukturo in pomanjkanjem denarja. Zgodi se, da na enem igrišču z umetno travo trenirajo tri ekipe. Če ni denarja, se bo klub boril, da izpolni vsaj pogoje za pridobitev licence, namesto da bi naredil novo igrišče.

Če že morajo trenirati na njej, bi bilo dobrodošlo, da bi vsaj tekme, ko to dopuščajo vremenske razmere, igrali na naravni travi. Posledica umetne trave je, da smo slabi v igri in dvobojih ena na ena v ofenzivnem in defenzivnem delu, ker se fantje bojijo padca, pri katerem si odrgnejo kožo. Na umetni travi ni aktivnega odvzemanja žoge, da bi nato gradili igro, ampak le izbijanje žoge.

Ni primerjave. Ko gledam hiter razvoj, ne morem verjeti, kaj sem delal pred desetimi leti in danes. Osnovni trend je igra proti žogi. To je prineslo, da največ žog odvzamejo napadalci in vezni igralci, medtem ko obrambni tega ne počnejo več, ampak so postali organizatorji igre – vezisti.

Včasih si imel sloves tehnično podkovanega igralca, če si imel žogo dolgo časa v nogah, danes jo imaš čim manj časa, ker ni prostora. Mi že malo zaostajamo, medtem ko so Nemci v nekaterih stvareh prehiteli doslej najboljše Špance. Če ne bomo šli v to smer igre proti žogi, bomo imeli težave.

Najboljše ekipe skušajo žogo osvojiti nazaj tam, kjer so jo izgubile, torej na polovici nasprotnika. Mi tega ne počnemo. Ko napadamo, imamo enega napadalca, dva ofenzivna vezista ostaneta na boku, zato smo nenevarni za gol. Proti golu ne upata, ker je prisoten strah, kaj se bo zgodilo, če ekipa izgubi žogo. Če izgubiš žogo, moraš pač reagirati takoj, da tekmecu onemogočiš akcijo, medtem pa bodo imeli njegovi prijatelji dovolj časa, da se lahko postavijo v obrambo. Ko se žoga izgubi, od štirih Slovencev, ki so v ospredju, reagira le eden, zato je logično, da je v obrambi prepih. Ob takšni igri si igralci iz ozadja ne upajo vključiti v napad, zato je ekipa razvlečena na 70 metrih. Teh stvari ne moreš napisati, ampak izvedeš v praksi na igrišču.

Zame ni dobrih in slabih, ampak le uspešen in neuspešen. Edino merilo je rezultat. Da se v nogometu pride do resnice, je potrebnega veliko časa. Trener mora delati 15 let in imeti kontinuiteto, šele nato lahko začneš govoriti, da je iz pravega testa. Za trenerja je najpomembneje, da nikoli ni zadovoljen sam s seboj. Če ne greš v korak z razvojem, nimaš možnosti. Enako velja za vsa druga področja življenja.

Z naskokom pet let v slovenski reprezentanci, čeprav je bilo v Avstriji veliko lepih trenutkov. V Avstriji sem bil vedno tujec, na nas izza južne meje so gledali zviška, zato si moral biti boljši in cenejši od domačih. Da sem dobil priložnost v slovenski reprezentanci, se moram posebej zahvaliti selektorju Matjažu Keku. Če ne bi bilo njega, ne bi bil nikoli zraven. Ker me je poznal, je vztrajal, jaz pa sem mu vrnil zaupanje.

Delati s to skupino fantov je bil užitek. Velikokrat sem se po treningu usedel v avtobus, pa sem bil brez apetita, da bi sploh večerjal, ker na igrišču nič ni šlo tako, kot smo si zamislili. Z analizami, vajami, ponavljanji in uspehi je rasla samozavest. Veliko so pripomogli fantje, ker takrat, ko ni šlo, nama z Matjažem niso obrnili hrbta, ampak so sledili ideji. Na treningu nikoli ni bilo odpora, da nekaj ne bi hoteli narediti. To naju je vleklo, da sem govoril, bo, bo, bo... in se je odprlo.

Ni grenkega priokusa. Z Matjažem sva stalno v stikih. Nikoli nisva bila velika prijatelja, najin odnos je bil profesionalen in strokoven, pri čemer sva se zelo ujela. Nikoli se nisva pogovarjala o zasebnih stvareh, ampak le o nogometu. Uspeh sva imela tudi zato, ker ni bilo prijateljskih vezi, podobno v Mariboru delujeta Zahovič in Milanič.

Moramo biti potrpežljivi in mu dati nekaj časa. Vrnitev Katanca je prava stvar, ker je že imel uspehe, ima spoštovanje javnosti, zato ima nekaj miru, da bo zgradil svojo zgodbo, česar je tudi sposoben. Popolnoma mu zaupam. Je zelo motiviran, naredil je analizo stanja ekipe in temu primerno se tudi obnaša.

Želim vedeti, kaj delajo najboljši. Ne zadovoljim se z izgovorom, da je največjim klubom lahko, ker imajo najboljše igralce. V Avstriji sem bil na predavanju 64-letnega Nemca Bernda Stangeja. Ko je bil selektor Belorusije, je tamkajšnjim trenerjem svetoval, naj gledajo ligo prvakov, ker se lahko največ naučijo, a so mu odgovorili, da nimajo tako kakovostnih igralcev, pa jim je odvrnil, naj vendarle počnejo nekatere stvari, ki jih lahko od njih vzamejo.

Nogomet mi je dal zelo veliko, morda sem mu jaz celo preveč vračal, zato je trpelo moje zasebno življenje. Nisem gledal na denar. Največje veselje mi je bilo, ko sem videl, da ima ekipa fizionomijo, da se vidi moja roka trenerja. Prilagoditi se je treba kakovosti igralcev. Roka trenerja Mourinha se vidi pri Realu, ki bi sicer igral drugače glede na sloves kluba. Ne morejo vsi igrati kot Barcelona.

Ogledal sem si delo več kot 50 tujih trenerjev. Šel sem tja, kjer so bili trenutno najboljši klubi. Ko sem začel hoditi v tujino, včasih sploh nisem razumel, kaj dela trener. Leta 1977 sem šel gledat Bayern, kjer je bil igralec Brane Oblak, trener pa Madžar Pal Csernai. Ko sem gledal treninge, nisem videl nič. Popoldan sem šel gledat München 1860, kjer sem razumel veliko stvari. Šele čez nekaj let sem ugotovil, da je Madžar delal napredno, München pa je imel vaje iz knjige, ki sem jih poznal.