Olimpija je ostala na isti ravni kot lani, čeprav je nakazovala, da bi lahko bila bolj konkurenčna, ampak je prišla na koncu na svoje realno mesto ob vseh težavah, ki jih ima. Zavrč je dobro začel. Zdaj se začenjajo problemi v organizacijskem in finančnem smislu, posledica so slabi rezultati ob koncu. Pričakovano je, da manjši klubi ne morejo zdržati dlje časa v zmagovitem ritmu, notranjih rezerv pa ni. Problem je, da skoraj ves kader Zavrča bazira na hrvaških igralcih, tujce pa je težko stimulirati z majhnim denarjem. Rudar se je po velikih težavah zasidral na sredini lestvice. Po spremembah v ekipi in finančnih težavah skozi vse tekmovanje so se na koncu le pobrali in dosegli nekaj zmag. V drugačnem položaju je Gorica, ki je glede na način funkcioniranja spet dokaj logično v položaju, v kakršnem je. Lepe zamisli in sodelovanje s Parmo so padli v vodo, sledijo finančni in igralni problemi. Ostaja jim boj za obstanek. Dosežka Krke in Radomelj sta v skladu s pričakovanji. Za Radomlje je bil preskok v prvo ligo ogromen. Igra je boljša od rezultata, a v prvi ligi je treba tekmovati. Krka je tu nekje vmes. Podobno kot Zavrč so Novomeščani precej usmerjeni v hrvaški nogometni prostor. Zmanjkuje jim kakovosti. Imamo tri klube (še Gorica), ki so zelo usmerjeni v tujce, kar ne more prinesti kaj dobrega slovenskemu nogometu. Koper je bil lani pri vrhu, nato pa z nespretnimi spremembami v ekipi, tako v igralskem kadru kot v trenerskem štabu, nazadoval.
Z izjemo Maribora slovenski klubi nimajo primerjave s tujino, zato je težko ocenjevati, ali so napredovali. Napredek se kaže torej le v tem, da je liga bolj zanimiva.
Bojan Prašnikar je najbolj trofejni slovenski nogometni trener.
