Krvnik Milana med evropsko elito je bil njegov nekdanji rival iz Lombardije – Diego Simeone, ki je kot nogometaš dve sezoni igral za Inter. »Srečen sem, saj so moji fantje prikazali izreden nogomet. Lepo je bilo videti poln stadion, glasne navijače ter zastave, ki so vihrale vso tekmo,« je povedal trener Atletica Diego Simeone. »Zdaj bomo uživali. Kdorkoli bo naš naslednji tekmec, bo nekdo, ki spada med elito. To je naša nagrada za trdo delo. Zasluge imamo vsi, od igralcev, vodstva kluba, navijačev do trenerjev,« je povedal argentinski strateg. Čeprav je za trenerski poklic razmeroma mlad (43 let), je osvojil že precej lovorik. Začel je v domovini, ko je z Estudiantesom in River Platom osvojil argentinsko prvenstvo, z Atleticom pa je bil najboljši v španskem pokalu, evropski ligi in evropskem superpokalu. Resda ne gre za najbolj prestižne naslove, vendar Simeone je do sedaj vodil zasedbe, ki igralski kader sestavljajo z bistveno manj denarja kot bogati tekmeci.
Simeone je eden tistih trenerjev, ki na svojih ekipah pustijo jasen pečat. Njegovo moštvo je disciplinirano, zavzeto in agresivno. Praktično vseh deset igralcev v polju se vseskozi giblje, na tekmeca pa pritisnejo že ob prvi podaji vratarja. Pogosto gre tudi za igro na robu prekrška, kar gre številnim nasprotnikom na živce. Nič čudnega, da na Pirenejskem polotoku pravijo, da je Atletico Madrid italijanska ekipa, ki igra v Španiji. »Atletico igra tako, kot je Simeone igral kot nogometaš – trdo, osredotočeno in taktično perfektno,« je pred meseci dejal trener Reala Carlo Ancelotti. Argentinec je sicer še eden v seriji trenerjev, ki je bil kot nogometaš centralni vezist. To so posamezniki, ki med igro največ razmišljajo in imajo najboljši pregled nad dogajanjem. Hkrati nosijo največ odgovornosti, zato ni čudno, da je marsikdo med njimi nato uspešen tudi kot trener. Na istem položaju so denimo igrali Josep Guardiola, Ancelotti, Vicente del Bosque ali pa Slovenec Srečko Katanec.
Pol ure pred vsako tekmo ima enak ritual. Ko njegovo moštvo odide na ogrevanje, se usede v garderobo in opravi tri telefonske pogovore. Na kratko, le v nekaj minutah, se pogovori s svojimi tremi otroki. »To je edinih pet minut, ko sem normalna oseba,« pravi zase. Praktično ves preostali čas je napet in živi samo za zmago. Svojim nogometašem nikoli ne dovoli, da bi si pred tekmo privoščili siesto, saj je prepričan, da ne moreš igrati agresivnega nogometa, če čez dan spiš. »Težko se povežem z igralci, ki ne dajo vsega od sebe. O šibkih ljudeh ne razmišljam,« je dejal nekoč.
Šibkost je spoznal tudi v Davidu Beckhamu leta 1998 na svetovnem prvenstvu na tekmi Argentina – Anglija. V osmini finala ga je Simeone agresivno s prekrškom podrl na tla, nato mu povedal še par sočnih na uho. To je povsem razjezilo angleškega nogometaša, ki je Simeoneju vrnil z udarcem s podplatom. Simeone je padel na tla, Beckham pa je bil izključen. Po strelih z enajstmetrovk je na koncu slavila Argentina, Beckhama pa so angleški mediji pribili na sramotilni steber, saj je bil v njihovih očeh glavni krivec za izpad državne reprezentance.
