S stavami, vraževerjem in podobnimi stvarmi nimam nič skupnega. Nikdar v življenju nisem stavil. Niti lota nisem nikoli igral in računal, da bi mi milijoni kar padli z neba. Ravno zato se ne bi zatekal k napovedim, verjamem pa v naše košarkarje. Cilj je realno zastavljen. Po videnem v pripravljalnem obdobju so Slovenci na najboljši poti, da pridejo visoko in se borijo za odličja.
Ogromno je govora o kolajni. Pa ne samo letos, že več kot desetletje. Je to lahko breme?Generalno gledano je odgovor pritrdilen. Slovenija ima že več kot deset let igralce, ki kotirajo visoko. Ko je Olimpija okoli leta 1996 prestopila prag in začela sama ustvarjati igralce visoke evropske ravni, se je izboljšala tudi kakovost reprezentance. Začela se je kazati želja po kolajni. Na zadnjih dveh prvenstvih smo bili blizu, dokazali smo, da se lahko merimo z vsemi, verjetno pa je zdaj res napočil trenutek, da dosežemo sanje. Imamo domač teren in ogromno podporo navijačev. Za nekoga je to lahko težava, a ker so naši košarkarji profesionalci, bi se morali spopasti s težo bremena. Če bo vse optimalno, bo zadišalo po kolajni.
Je napaka, ker reprezentanca nima pomoči psihologa?Športni psiholog je sestavni del vrhunskega športa v vseh panogah. Danes strokovni štabi, ki želijo delovati vrhunsko, v svoje delo vključujejo športne psihologe. Je pa to vprašljivo v kratkem času, torej v tem primeru govorimo o dveh mesecih, ko se reprezentanca pripravlja in igra na velikem tekmovanju. Športnega psihologa je smiselno uporabiti med sezono, ko so igralci v klubih po več mesecev. Psiholog vpliva na vedenje športnika in kolektiva. V tako kratkem času, ko zbereš igralce z vseh vetrov, pa je njegov učinek vprašljiv. Večji problem je, da športnega psihologa nimata Olimpija in Krka. Pri mladih košarkarjih je pomembno, da se naučijo spoznavati, kaj je sploh športna psihologija.
Prihajajoče prvenstvo že zdaj zaznamuje ogromno odpovedi zvezdnikov. Je razmerje sil med moštvi zaradi tega večja neznanka?Tako je že zadnjih nekaj let. Danes imajo vsi težave zbrati najboljše igralce. Vsem nekaj manjka. Velike države, kot je recimo Španija, takšne udarce lažje prenesejo, saj imajo v primerjavi s konkurenco širši izbor igralcev. Zanimivo bo videti, kako bodo nekatere reprezentance delovale brez zvezdnikov. Imamo primere, ko se drastično pozna že odsotnost enega moža. Recimo Dirk Nowitzki. Z njim bi bili Nemci v borbi za vrh, brez njega pa nimajo nikakršnih možnosti za odmevnejši izid. On je jeziček na tehtnici. Pri drugih je problem, ker jih manjka več. Španci na primer ne bodo imeli štirih reprezentantov, vprašanje je, ali so še ekipa, ki lahko poseže po samem vrhu. Po mojem mnenju bodo težko osvojili zlato. V tem trenutku je najmanj hendikepirana Francija. Pri njih je ključen Tony Parker. On je v zadnjih letih pokazal pripadnost državi, vendar ni naredil rezultata, kar se od njega pričakuje. V tem trenutku kaže odločenost, da bo tokrat drugače, a kot mi ga je uspelo spremljati, vidim, da ni ustrezno pripravljen. To še ni tisti Parker, kot ga poznamo iz NBA. Tudi vseh priprav ni dal skozi... Če potegnem črto, Sloveniji bosta v borbi za odličje najbolj nevarni Španija in Francija.
Slovenija že med pripravami kaže ostre zobe. Ste opazili, da se krivulja pomika navzgor?Absolutno. Za slovensko reprezentanco bi bilo najbolje, da bi bilo že danes konec prvenstva. Zadnje tekme so odigrali tako dobro in tako precizno, da si človek reče, da prvenstvo zamuja. Slovenija kaže obraz, ki smo si ga lahko le želeli, ali pa še malo boljšega. V tem trenutku sta bistveni le dve vprašanji. Prvič, ali so igralci telesno dovolj pripravljeni, da bodo zmogli odigrati toliko tekem v tako kratkem časovnem obdobju, in drugič, ali bodo vzdržali pritisk domačega terena, pričakovanja javnosti. Gre torej za vprašanje, ali bodo sposobni igrati najbolje takrat, ko bo najbolj pomembno. Teh detajlov ne pozna nihče. Odgovore bomo dobili šele takrat, ko se bo začelo zares. Videl pa sem, da so tehnično in taktično na visoki ravni. Sposobni so se kosati z vsemi.
Kje bo Slovenija najboljša? V agresivnosti, hitrem pretoku žoge?Glede na profil igralcev lahko ugotovimo, da nimamo težkih in počasnih igralcev, ampak zelo gibljive četvorke, praktično samo enega pravega centra. Agresivna obramba in protinapadi so ključ do zastavljenega cilja. Profil zunanjih igralcev na položajih enice, dvojke in trojke je zgrajen za protinapade. To bo naše najmočnejše orožje. V vrhunskem športu obramba prinaša zmage. Če k temu štejemo še skok, potem imamo recept, kako se osvaja kolajne. Z uspešnimi protinapadi bi slovenska igra morala delovati. Kolikor sem spremljal pripravljalne tekme, bi rekel, da bi se dalo skok še izboljšati. V tem elementu moramo biti bolj konstantni. Cilj mora biti, da dobimo skok vsako tekmo.
Kaj pa conska obramba, ki je za zdaj še neznanka?Nekateri trenerji določene stvari skrivajo. Ne želijo pokazati vseh adutov, čeprav ne verjamem, da bi lahko presenetili s consko obrambo. Proti ekipam, ki bodo strelsko slabše ali pa bodo imele težave z osebnimi napakami, bomo za kakšno minuto zamenjali obrambo. Nič več. Conska obramba ni obramba, s katero bi lahko ustvaril rezultat. Bolj pomembna je čvrsta, trda, agresivna postavitev. Tista mož na moža. Cona pa služi kot sprememba ritma.
Bi lahko »eksplodiral« kakšen od mlajših igralcev?Morda Zoran Dragić in Jaka Blažič. To sta igralca, ki sta v klubski košarki dokazala, da lahko naredita presenetljivo dober učinek in pomagata pri lovljenju uspeha.
Zanimivo, da je Slovenija šele zdaj »odkrila« Jureta Balažiča, ki bo kmalu dopolnil 33 let.Slovenija je majhna država. Nimamo deset peterk, ampak dve ali tri. Pri Balažiču je bilo odločilno, da v reprezentanci ni Mihe Zupana, Erazem Lorbek pa je poškodovan. Kaj veliko manevrskega prostora ni bilo. Balažič je imel konkurenco v Gezimu Morini, vendar je ta še premlad, zato je povsem realno, da je odpadel. Morina je v mojem programu, prepričan sem, da bo še boljši igralec čez leto dni, ko bi lahko bil pripravljen za veliko tekmovanje.
Zaupate v odločitve selektorja Maljkovića? Po stilu vodenja, tudi energičnosti, sta si precej različna.Maljkovića poznam že vsaj štirideset let. Desetletje sva tesneje prijateljevala, ko sva bila veliko skupaj v Parizu, Beogradu... Najini poti sta se potem nekoliko razšli. Kot dober poznavalec košarke spoštujem njegove dosežke, cenim njegovo znanje in izkušnje. Vidim in čutim, da je z dušo in telesom povezan s slovensko reprezentanco, s katero želi narediti odmeven dosežek. Verjamem, da mu bo uspelo.
Je pa precej previden v dneh, ko se prvenstvo vse bolj bliža...Ravno to je karakteristika vrhunskih trenerjev, da ne dajejo bombastičnih izjav, da so zmerni optimisti, da so vedno malo bolj previdni, da najprej skočijo in nato rečejo hop. Na drugi strani imamo trenerje, ki so vedno glasni, želijo biti v ospredju, so prepotentni... Dober trener je tisti, ki je skromen, enostaven, previden, hkrati pa tudi hraber in odločen na terenu. Verjamem, da je Maljković še vedno takšen tip trenerja.
Kaj pravite, ali bo Slovenija še v borbi za košarkarski vrh, ko se bodo upokojili nosilci igre v tej generaciji?Realna ocena je, da naslednje generacije niso tako dobre. Mlada reprezentanca, ki sem jo vodil lani, ima pet, šest interesantnih igralcev, medtem ko jih imajo Rusi petdeset. Torej, če bodo od teh petih šli dva ali trije v tujino in uspeli, bodo zapolnili reprezentanco. Kar pa zadeva druge selekcije, je stanje slabše. Mladinska vrsta je iz divizije A izpadla v B, kar pomeni, da nismo konkurenčni v Evropi. Povrhu nimamo nobene višine. Kadetska reprezentanca prav tako igra v drugi ligi, iz katere ne more napredovati. Naš košarkarski potencial je skrb zbujajoč. Zdajšnja članska reprezentanca je še sposobna narediti vrhunski rezultat. Tako bo lahko še nekaj naslednjih let, ko bomo krpali luknje, nato pa bo prišlo do menjave generacije in boljše kot zdaj zagotovo ne bo.
Obstaja rešitev?Zveza bo morala zavihati rokave in narediti dramatičen zasuk, da bi produkcija v Sloveniji naredila korak naprej. V tem trenutku so klubi vse premalo zainteresirani za vzgojo igralcev. Klube je treba prijeti za vrat, jih stimulirati, da se bodo obrnili k produkciji igralcev.
Opažate tudi pomanjkanje interesa pri mladih?Seveda. V športu je nasploh vse manjša konkurenca. Večina klubov sploh nima sestavljene piramide, ampak združi igralce različnih starosti. Danes so vsi obrnjeni k temu, da imajo košarkarsko šolo, ki je plačljiva in kjer starši pripeljejo sina. To je za množičnost dobro, za selekcijo pa ne. Klubi so prenehali iskati talente po šolah. Le čakajo, kaj jim bodo starši ponudili v roke. Skrbi pa tudi podatek, da nam bežijo visoki igralci. V rokometu ali odbojki je danes morda celo več višjih igralcev kot v košarki. Ko greš malo okrog, tu in tam vidiš visokega fanta, a kaj, ko ni šel v košarko. Selekcija ni pravilna, manjka tudi individualnih treningov. Vse gre skozi kolektiv, a tam ni produkcije.
Se mladim danes ne ljubi toliko na igrišča kot nekdaj?Ogromno je takšnih, ki raje igrajo košarko na računalniku kot na parketu. Manj je interesa za vrhunsko delo, veliko količino treninga, ponavljanja, odrekanja... Jaz imam danes zelo malo igralcev, ki jih moram zvleči iz dvorane, ker bi še malo metali na koš, dvigovali uteži... Včasih je bilo ravno nasprotno. Danes je vse preveč izgovorov, da nekoga kaj boli, da potrebuje počitek, da ga ovira šola... Ni prav, da moramo mlade siliti v dvorane. Južneje od nas je še vedno drugače. Recimo v Srbiji imajo pritisk mladih ljudi na šport. Pri nas se že vidi, da smo bolj na zahodu. Italijani zdaj sploh ne najdejo več mladih športnikov, da bi sestavili mladinske kategorije. So praktično brez podmladka.
Verjetno pa ni recepta, da bi bili treningi atraktivnejši?Tu je stvar preprosta – gre izključno za stvar vzgoje. Starši in vzgojno-izobraževalni sistem lahko naredijo mnogo več, da bi otroke bolj usmerili v šport kot pa v tipkanje po tipkovnici.
