Upokojenci, ki smo jih poimenovali Alojz, Marija, Franc in Angela, za samostojno življenje potrebujejo pomoč. Če bi jo dobili na enem mestu, kar naj bi zagotavljala ureditev dolgotrajne oskrbe, bi bilo njihovo življenje bistveno enostavnejše.
Alojzu pomagajo pri kopanju in oblačenju; Mariji pri kuhanju in pomivanju posode; Franc navezuje pristnejše stike s sorodniki in sosedi. Vsi trije uporabljajo pomoč na domu, po katero so se obrnili vsak na svojo občino, od koder so jih usmerili na izvajalce (dom starejših, center za socialno delo, zasebni ponudnik s koncesijo). A rane na nogi Alojzu ne more prevezati socialna oskrbovalka, pač pa patronažna sestra, za obisk katere se je moral dogovoriti v zdravstvenem domu. V domu starejših je morala informacije poiskati Marija, ko je razmišljala o selitvi ali o dnevnem varstvu. Angela se je v dom starejših morala preseliti zato, ker njena hiša za njeno ovirano gibanje ni bila več primerna. Potrebovala bi le klančino, dvigalo ali nekaj manjših prilagoditev hiše s selitvijo postelje iz zgornjega nadstropja v spodnje. Ker si tega ni mogla zagotoviti in privoščiti, ji ni preostalo drugega kot selitev v dom.
Večjo grafiko si oglejte TUKAJ.
Čeprav omenjene službe neformalno sodelujejo, so po formalni plati strogo razdeljene. Vsaka ima svoja pravila delovanja, svoje vire financiranja, svoje izvajalce. Vse to naj bi z novo ureditvijo dolgotrajne oskrbe združili, poenotili. Uporabnikom bi uredili enakopraven dostop do storitev; ker bi vse urejali na enem mestu, bi odpravili tekanje od vrat do vrat. Dobili naj bi tudi enotno definicijo upravičencev in pravic, enoten postopek uveljavljanja pravic, enotno izvajanje storitev in povezovanje izvajalcev storitev dolgotrajne oskrbe v enoten sistem. Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi in osebni asistenci, ki ga pripravljajo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj bi predstavili še pred poletjem, jeseni pa naj bi o njem odločali poslanci v državnem zboru.
Najtrši oreh še vedno denar
A denarja iz drugih sistemov ni dovolj. Kot je napovedala ministrica Anja Kopač Mrak, bo treba uvesti tudi novo obliko obveznega javnega zavarovanja oziroma kombinacijo javnega in zasebnega zavarovanja, ki temelji na medgeneracijski in znotrajgeneracijski solidarnosti.
Izhodišča za pripravo zakona je vlada potrdila že lani jeseni. Takrat je ministrica napovedala, da naj bi prispevek za obvezno socialno zavarovanje plačevali vsi, ki so obvezno zdravstveno zavarovani: delavci in njihovi delodajalci, samozaposleni, kmetje, upokojenci, brezposelne osebe... To naj bi bil pravzaprav denar, ki se za starost trenutno zbira v okviru drugih zavarovanj, na primer v obveznem zdravstvenem (zdravstvena nega v socialnih zavodih, nekateri pripomočki) ter pokojninskem in invalidskem zavarovanju (dodatek za pomoč in postrežbo). Premije za zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje bi bile nižje, skupna obremenitev plač (oziroma prispevki za socialno varnost) pa bi z uvedbo novega zavarovanja ostala enaka.
Dopolnilno zavarovanje, prav tako obvezno, bi morali tudi plačevati vsi, ki so obvezno zdravstveno zavarovani. Če bi premije presegale osem evrov na mesec, bi jih diferencirali po starosti, statusu in materialnem položaju zavarovanca, je lani jeseni napovedala ministrica Kopač-Mrakova. A natančnejše rešitve delovna skupina na ministrstvu še pripravlja. Kot smo neuradno izvedeli, naj bi se v delovni skupini nagibali k enotnemu prispevku za dodatno zavarovanje, ki pa bi ga začeli plačevati šele po 30. letu starosti.
Pričakujejo skromnost
Generalni sekretar Socialne zbornice Slovenije dr. Bojan Regvar pričakuje “skromen zakon”. Ker so potrebe po urejanju tega področja tako velike, je prepričan, da bo predlog naletel na odobravanje, ne glede na to, kako kakovostne bodo rešitve. Boji pa se, da je denarja za ureditev tega področja še vedno premalo in da bodo starejši, ki jih v vse večji meri pesti revščina, za pomoč morali doplačevati. Nasprotovanj ne pričakujejo niti v Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS), pravi predsednica Mateja Kožuh - Novak. »Ko smo hodili po Sloveniji in upokojence spraševali po njihovih potrebah, nikjer nismo naleteli na odpor. Ko družina potrebuje pomoč, ji mora biti na voljo, vsem enako dostopna.«
Dr. Valentini Rupel Prevolnik, strokovnjakinji za zavarovanja z Inštituta za ekonomska raziskovanja, se zdi spodbudno, da snovalci zakona gradijo na analizi in podatkih o uporabnikih in izdatkih za dolgotrajno oskrbo. Če pa bi upoštevali zastarela dejstva, bi bilo po njenem nevarno, saj so se razmere od leta 2010, ko je potekala javna razprava o prejšnjem (neuspelem) predlogu tega zakona, močno spremenile. Gospodarska kriza je prinesla deinstitucionalizacijo – domovi za starejše imajo preveč zmogljivosti, družine zaradi socialne varnosti starejše jemljejo iz domov in zanje skrbijo doma. Veliko je brezposelnih, ki so lahko in tudi so neformalni skrbniki. Dodaja pa, da bi ob reformi socialnega varstva morali izvesti tudi reformo zdravstva, saj področji močno vplivata druga na drugo.
Pretekle napake
Tudi v predlogu ureditve dolgotrajne oskrbe iz leta 2010 je bil ključnega pomena manjkajoči denar. Na letni ravni je takrat za načrte ministrstva primanjkovalo 60 milijonov evrov (od ocenjenih potrebnih 130 milijonov) za takrat pričakovanih 44.000 uporabnikov. Za mnoge je bila sporna tudi določba, po kateri bi lahko upravičenci namesto storitev izbrali denar. Tudi poti za uveljavitev pravic naj bi bile v prejšnji verziji predloga prezapletene. Kako nameravajo na ministrstvu te napake popraviti v novem zakonu, še ni znano.
Zaradi nezadovoljstva z vladnim urejanjem dolgotrajne oskrbe so mnogi pripravili alternativne predloge. Tako so na primer v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije med drugim predlagali, naj se država umakne z investicijskega dela financiranja socialnih zavodov, ta denar pa naj nameni dolgotrajni oskrbi. S tem denarjem bi krili socialno oskrbo v domovih, ki jo zdaj plačujejo uporabniki, zdravstveni del bi bil še vedno v domeni zdravstvene blagajne, osnovno »hotelsko« oskrbo pa bi plačevali uporabniki. V ZDUS so takrat menili, da je predlog skupnosti preveč usmerjen v stanovalce domov za starejše, zato so pripravili svojega. Med drugim so poudarjali, da mora biti denar za dolgotrajno oskrbo na voljo tudi družini, ki bi doma poskrbela za pomoči potrebnega svojca.
