Zapisali so, da »je odločitev prvostopenjskega sodišča v Mariboru odločitev, ki skuša še naprej kriminalizirati vstajniško gibanje v Sloveniji. Utemeljitev, da so obsojeni sodelovali v skupini, ki naj bi bila „nasilna“, pomeni, da bi morali v zapor spraviti vse udeležence tretje mariborske vstaje in kar vse vstajnike, ki so udeleževali protestov v Sloveniji. Vsi smo Maribor. Če je tako, potem smo vsi del skupine, ki je „nasilno“ zrušila Kanglerja.«
Poudarjajo, da »nasilni niso bili protestniki, ampak je nasilje izzval takratni minister Gorenak, ki je policijo naščuval, da gre nad protestnike s konji, pendreki in nesorazmernimi ukrepi. Nasilni niso bili vstajniki, ampak župan, ki je oškodoval skupno premoženje in pripomogel, da ljudje ne morejo več plačevati svojih položnic.«
Sedem krat sedem mesecev zapora
»Od sodišč zahtevamo, da pri presojanju mariborskih vstajnikov upoštevajo, da je šlo za legitimen in zgodovinski upor naroda proti skorumpiranim župansko-tajkunskim elitam. Vsak udeleženec teh protestov je s svojo prisotnostjo izrazil državljanski pogum in državljanko aktivnost. Če so na vstajah bili provokatorji, potem jih je potrebno kaznovati. Sicer pa menimo, da je šlo v Mariboru za samoobrambo. Samoobrambo pred nasilno županovo samovoljo in za samobrambo pred nesorazmerno uporabo policijskih pooblasti.«
Mariborski protestniki so bili del upora proti skorumpirani oblasti
Izjavo za javnost so podali tudi v Odboru za pravično in solidarno družbo. Navajajo, da v primeru, da »navedbe medijev in poročila o dokaznem postopku držijo, je sodnica obtožene obsodila zgolj na podlagi pričevanj policistov, ki so tisti večer zaradi različnih obtožb priprli 119 občanov. Medtem ko je obramba za vse obtožene dokazovala, da niso kršili zakona in so se zgolj nahajali v množici, je sodnica na podlagi kartončkov za ugotavljanje identitete in pričevanj policistov našla dovolj razlogov za sedem obsodilnih sodb.«
V odboru zahtevajo pravično in enakopravno sojenje obdolženim na vseh slovenskih sodiščih. »Ker obstaja sum, da gre v tem primeru zgolj za opravičevanje prekomerne in nasilne policijske reakcije, o kateri tudi poteka preiskava, smo mnenja, da sodišče ne bi smelo enostavno verjeti policistom, da jih je napadlo ravno obsojenih sedem vstajnikov, pač pa bi moralo zahtevati in upoštevati še kakšen verodostojnejši dokaz.«
»Ne nasprotujemo, da so osumljenci obsojeni za dejanja, ki so jim dokazana, nasprotujemo pa vsaki možnosti, da sodišče deluje kot podaljšana roka represivnih organov in sodi na podlagi neverodostojnih izpovedi. Podpiramo tudi zakonska pooblastila policije, kadar jih ta izvaja strokovno in nepristransko. Zato glede na to, da so bili osumljenci obsojeni zaradi delovanja v skupini, ki naj bi storila inkriminirana dejanja, ki pa jih tožilstvu ni uspelo dokazati na individualni ravni, ostro zavračamo sodbo, saj v njej lahko prepoznamo precedenčni poizkus ustrahovanja za kakršnokoli delovanje v skupini, čeprav bi šlo za miroljubne, vendar neregistrirane proteste. Prav tako apeliramo na sodišče, da v vseh nadaljnjih postopkih kot olajševalno okoliščino sprejme dejstvo, da je pri protestih šlo za upor proti takratni skorumpirani oblasti in elitam, in postopke ovrže.«
