Slovensko šolstvo se preveč osredotoča na slabe učence, kar je nesprejemljivo za tiste s povprečnimi ali nadpovprečnimi rezultati, je prepričana psihologinja in specialistka logoterapije dr. Zdenka Zalokar Divjak. Če učenca s slabim uspehom k delu ne more pripraviti en strokovnjak, tega ne bo moglo storiti niti deset njegovih kolegov. Zato bi po njenem morali ločiti tiste šolarje, ki imajo resnično težave, in jim nuditi pomoč, od tistih, ki imajo slabe rezultate predvsem zaradi pomanjkljivih učnih navad. Nobenim od njih pa popuščanje pri ocenjevanju, zniževanje kriterijev in druge ugodnosti ne bodo koristili. Prav tako jim lahko preobsežna strokovna pomoč, ki se ne odraža v boljših rezultatih, močno načne samopodobo. »Takšen otrok je prepričan, da je brezupen primer, saj se z njim ukvarja toliko strokovnjakov, njegove ocene pa se ne izboljšujejo.«
»Večina otrok je sposobna narediti osnovno in srednjo šolo,« trdi Zalokar-Divjakova. »Da je ne, je krivo pomanjkanje njihovih učnih in delovnih navad. Če se bodo pričakovanja učiteljev ali šolskega sistema do njih še zniževala, jih nikoli ne bodo dobili.« Mnogi strokovnjaki že nekaj let opozarjajo, da je število otrok s posebnimi potrebami nenavadno visoko in da mnogi odločbe, ki jim v šoli zagotavlja dodatno učno pomoč, ne potrebujejo. Odločbo o posebnih potrebah, kamor spadajo po šolski zakonodaji med drugim otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, z govornimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ima po podatkih profesorja na koprski pedagoški fakulteti in vodje skupine, ki je opravila prvo analizo vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji, dr. Božidarja Opare, med 20 in 25 odstotki slovenskih šolarjev, kar je primerljivo z drugimi državami. Žal pa njihov učni uspeh kljub pomoči ni bleščeč. V zadnji triadi osnovne šole kar 81 odstotkov otrok z odločbo o usmerjanju pri matematiki dosega manj kot 50-odstotni učni uspeh.
Pot do boljših učnih uspehov tistih učencev, ki se spopadajo z vedenjskimi motnjami in težavami, pa je po mnenju fiziologinje Barbare Konda razmeroma enostavna, uspehi se bodo izboljšali z intenzivnejšo in pogostejšo telesno dejavnostjo: »Človeško telo je celota. Bolj ko ga aktiviramo, bolj je to sposobno prejeti več informacij hkrati,« pravi fiziologinja. »Včasih smo drveli čez drn in strn, pešačili k pouku in tja prispeli z zanosom, z energijo. Danes se otroci gibljejo večinoma le pri športni vzgoji, hojo v šolo in domov pa je zamenjala vožnja z avtomobilom.«
Spremenil se je tudi odnos do šole, dodaja Zalokar-Divjakova. Pred nekaj desetletji starši niso bili neprestano seznanjeni z otrokovimi obveznostmi, pa so jih ti vseeno opravili in so se pri tem zelo potrudili. Učenci so gojili spoštovanje do šole. Potem pa je v naših šolah začela veljati doktrina prijaznosti. Učitelji naj bi predvsem ugajali, šele potem učili. »Tega se še danes nismo znebili,« trdi psihologinja.
