Osmega marca 2012 je nebo v ozvezdju Malega medveda razparal močan curek energije. Na tistem mestu se je zgodil izbruh sevanja gama, najmočnejši znani energijski pojav v vesolju. »Takšnega dogodka na Zemlji ni mogoče neposredno zaznati, saj se žarki gama ne prebijejo skozi naše ozračje,« pravi sedemindvajsetletni astronom Drejc Kopač z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko. Izbruh je zaznal Nasin satelit Swift, ki je o tem nemudoma poslal informacijo vsem teleskopom na Zemlji, s katerimi je povezan. Najhitreje se je odzval robotski teleskop Liverpool, ki leži sredi Atlantika, na vrhu kanarskega otoka La Palma. V pičlih štirih minutah se je teleskop usmeril k izviru energijskega izbruha in ga začel opazovati. Meritev, ki jo je opravil, je po mnenju mednarodnih astronomskih strokovnjakov ena najpomembnejših, kar jih je bilo v štiridesetih letih, odkar astronomi opazujejo izbruhe sevanja gama. Meritve razvoja »optične polarizacije in vloge magnetnih polj« tako zgodaj po izbruhu sevanja pred tem še ni bilo.
Prestižni lesk znanstvene revije
Teleskop Liverpool je največji robotski teleskop te vrste na svetu in z njim je Drejc Kopač tesno povezan. »Zanj smo leta 2009 razvili poseben merilni instrument, imenovan RINGO2,« je pojasnil v včerajšnjem pogovoru za Dnevnik. »S polarimetrom RINGO2 merimo polarizacijo vidne svetlobe. Iznašli smo način, kako signal polarizacije zabeležiti zelo hitro in natančno.« RINGO2 je sestavljen iz vrtečega se polarizatorja, ki se zavrti osemkrat na sekundo, in občutljive hitre kamere, ki svetlobo fotografira.
Zakaj to počnejo? »Izbruhi sevanja gama so najmočnejši energijski pojav v vesolju po velikem poku,« pravi Kopač. »Zanima nas, zakaj se zgodijo in kakšni fizikalni procesi jih poganjajo.« Po eni od teorij nastanejo ob nastanku črne luknje. Ko se velika stara zvezda sesede vase, »v določenih pogojih v jedru nastaneta dva curka snovi, ki prevrtata ovojnico zvezde in se skoraj s svetlobno hitrostjo širita v vesolje«, pojasnjujejo astronomi na spletni strani Portal v vesolje. Ob tem, pišejo, se v nekaj sekundah sprosti več energije, kot je bo Sonce oddalo v milijonih let.
Kopač pravi, da je v vesolju veliko skrivnosti, ki človeštvo privlačijo že od pradavnine. Sam sodeluje v mednarodni znanstveni ekipi pod vodstvom profesorice Carole Mundell, ki ima sedež na univerzi Johna Mooresa v Liverpoolu (po katerem se imenuje tudi »njihov« teleskop na Kanarskih otokih). V tej ekipi sodelujeta tudi Kopačeva mentorica, ljubljanska profesorica astronomije Andreja Gomboc, in njen mladi raziskovalec Jure Japelj. Izbruh sevanja gama, ki so ga opazovali marca lani, so predvčerajšnjim opisali v znanstvenem članku v prestižni reviji Nature. Kopač v članku nastopa kot drugopodpisani, takoj za profesorico Mundellovo. To v znanstvenem svetu veliko pomeni. Objava v Nature (poleg objave v reviji Science) velja za enega najvišjih dosežkov v svetovnem merilu. Posamezne znanstvene stroke sicer poznajo svoje področne revije (denimo v medicini ali biologiji), kjer je objavo prav tako težko doseči in šteje ravno toliko ali celo več. A Nature in Science imata – tudi zunaj okvirov »ekonomskega« razmisleka – poseben blesk. Sta reviji »širokega spektra«, v katerih svoje dosežke objavljajo raziskovalci z raznolikih znanstvenih področij. Konkurenca je torej mnogo večja. V Sloveniji takšna objava uspe znanstvenikom približno enkrat na leto. Pomeni tudi odskočno desko. »Ni slabo,« je skromen Kopač. »Prijavljam se na podoktorske programe v tujini. Objava v Nature bo verjetno učinkovala kot dobra referenca.«
Večna vprašanja
Kopač možnosti za podoktorsko raziskovanje išče v tujini. »To je običajno za naše področje,« pravi. Vendar z »običajnim« ne misli trenda »odliva možganov«, ki je zajel Slovenijo v zadnjih nekaj letih, ko državo zapušča vedno več raziskovalcev. Kot so v lanski študiji ugotovili Milena Bevc, Marko Ogorevc in Klemen Koman z inštituta za ekonomska raziskovanja, je število znanstvenikov, ki so iz Slovenije odšli v letih 2004–2009 (upoštevajoč tudi različno število opazovanih let), dvakrat večje od števila odhodov v letih od 1995 do 2004. Med njimi je bila tretjina mladih raziskovalcev. V zadnjih dveh letih, ko se je proračun za znanost skrčil na najnižjo stopnjo doslej, pa je med znanstveniki aktualno vprašanje, kdo bo sploh lahko ostal – v Sloveniji ali v znanosti.
Kopač sicer pravi, da ga to dogajanje ne skrbi preveč. Za astronome in astrofizike je „običajno“, da odidejo na podoktorsko izobraževanje v tujino. „Ljudje so se vedno spraševali, kaj je res nad nami," pravi Kopač. "Astronomija je ena najstarejših ved. Veliko pojavov je bilo nepojasnjenih in še danes jih veliko ostaja, kar odpira priložnosti za nas, astronome in astrofizike. Na fakulteti pa se nas s tem področjem ukvarja le okrog deset in to je, poleg majhne skupine na Univerzi v Novi Gorici, edina znanstvena skupina, ki se pri nas profesionalno ukvarja z astrofiziko. Iskanje povezav v tujini je torej nujno."*
V resnici več slovenskih astronomov oziroma astrofizikov dela po svetu kot doma. Doma so – v vesolju.
*V današnjem tiskanem Dnevniku je objavljena nekoliko drugačna verzija članka. Sprememba zaključka članka je nastala po zaključeni redakciji tiskane izdaje - v dogovoru s sogovornikom Drejcem Kopačem. (op.U.Š.K.)
