Uvedba nalepk je bila po ministrovih besedah »navaden birokratski nesmisel«, od katerega nihče ni imel nič, razen tistih, ki so tiskali nalepke. Kot je spomnil Virant, je ena nalepka stala pet evrov, od tega je čisti dobiček na vsako nanesel 3,8 evra. V devetnajstih mesecih, kolikor je trajalo, preden bi se pogodba med podjetjem Mirage in ministrstvom za notranje zadeve iztekla, bi novomeško podjetje tako zaslužilo 3,5 milijona evrov.
Kot nerazumno ocenjuje tudi obliko javnega naročila, ki je bilo zaupne narave. »Če imamo postopke brez razpisa, je potem vsaka cena dovolj dobra in kakršen koli znesek državljani plačamo, nihče ne more reči, da bi zadevo lahko dobili ceneje, saj konkurence na razpisu sploh ni bilo,« je nanizal Virant.
Pogodba med podjetjem Mirage in ministrstvom ni vsebovala niti določbe o posledicah ukinitve nalepk, kar se je leta 2005 tudi zgodilo. »In to ob ignoriranju pravnih mnenj, ki sta jih podala državno pravobranilstvo in pravna služba notranjega ministrstva,« je dejal Virant. Če bi ministrstvo, ki ga je v času prve Janševe vlade vodil Dragutin Mate (SDS), z izvajalcem doseglo dogovor in sporazumno prekinilo pogodbe, državi namreč ne bi bilo treba odšteti približno tri milijone evrov za zamudne obresti.
Ne le država, medtem je v hujše finančne težave zapadel tudi novomeški Mirage. Po dveh enostranskih prekinitvah pogodbe tako v primeru nalepk kot za izdelavo biometričnih potnih listov, je podjetje, kot smo poročali v današnjem Dnevniku, postalo nelikvidno. Od leta 2007 so v postopku prisilne poravnave, pri čemer bodo upniki z državno odškodnino - v primeru, da revizija ne bo vložena - lahko že kmalu poplačani prednostno.
