»Zmanjšajte število vpisnih mest za frizerje za polovico, namesto 400 jih ponudite 200,« so v začetku letošnjega leta ministrstvo za izobraževanje rotili v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. V tistem času je namreč službo na zavodu za zaposlovanje zaman iskalo že 1200 brezposelnih frizerjev, predstavniki obrtnikov pa so menili, da v bližnji prihodnosti ne bo dosti bolje. Ministrstvo je vpis na koncu zmanjšalo za 26 mest.
Gospodarska kriza in z njo manjše povpraševanje delodajalcev po novih delavcih sta sicer poglavitna krivca za skokovit porast brezposelnosti v Sloveniji v vseh gospodarskih panogah. Toda državo že ves čas pestijo tudi poklicna neskladja med potrebami delodajalcev in izobrazbo iskalcev zaposlitve, zaradi katerih prvi ne dobijo ustreznih delavcev, drugi pa ne zaposlitve. Tudi evropska komisija je pred kratkim opozorila državo, da je treba ta neskladja zmanjšati. Ta problem bo eden večjih izzivov v prihodnosti, ocenjujejo tudi na zavodu za zaposlovanje (ZRSZ).
Na nižjih poklicnih šolah le 1000 dijakov
Že pred desetletjem so delodajalci tako kot danes le stežka našli strojne tehnike in inženirje, zdravstvene delavce, orodjarje, zidarje, mizarje, tesarje, varilce, elektroinštalaterje, kuharje, natakarje, inženirje elektrotehnike, računalništva in informatike... Še posebej pereče je na trgu dela pomanjkanje delavcev s srednješolsko izobrazbo in celo resorni ministri za izobraževanje že dolga leta opozarjajo, da se premalo otrok vpisuje v programe nižje in srednje poklicne šole. To potrjujejo tudi podatki statističnega urada: nižje poklicne šole imajo vsako leto skupno le okoli tisoč dijakov, srednje poklicne pa okoli 12.000, medtem ko gimnazije obiskuje več kot 30.000 otrok. Enako velja tudi za srednje tehniške in strokovne šole.
Prepotrebni premiki so majhni. Na ministrstvu za izobraževanje sicer pravijo, da postopoma zmanjšujejo vpis v gimnazijske programe, kar potrjuje tudi statistika. »Namen ministrstva je, da se naknadnih povečanj vpisa (glede na prvotno število razpisanih mest) na gimnazijah ne dovoljuje, na drugi strani pa se to absolutno dovoljuje srednjemu poklicnemu izobraževanju.« Toda v končni fazi je vpis v posamezni srednješolski program svobodna izbira posameznika, poudarjajo.
To naj bi bil tudi del pojasnila, zakaj največ brezposelnih zavod za zaposlovanje kljub velikemu povpraševanju delodajalcev že ves čas beleži prav med tistimi z dokončano srednjo šolo. Največ dijakov – če izvzamemo splošne (gimnazijske) programe – srednješolsko izobraževanje zaključi na področju poslovnih in upravnih ved (okoli dva tisoč), sledita strojništvo in obdelava kovin ter zdravstvena nega in oskrba (oboje okoli tisoč). Zelo malo pa je recimo zanimanja za poklic orodjarja, rudarja, gozdarja... Na to opozarja tudi predsednica društva ravnateljev srednjih šol Nives Počkar, ki meni, da se eden ključnih razlogov za prazne klopi poklicnih šol skriva v tem, da je dokončna odločitev za posamezen poklic pri starosti 14 oziroma 15 let prezgodnja. Poleg tega je visoka izobrazba pri nas bolj cenjena kot nižja. Otroci pa si tudi ne želijo čim prej v službo. »Za triletne programe se ponavadi odločajo otroci obrtnikov, ki delo poznajo že od doma,« še en vidik – preslabo promocijo in predstavljanje poklicev v osnovnih šolah – izpostavlja Počkarjeva.
Želje v eno smer, gospodarstvo v drugo
»Vpis na srednje in poklicne šole niti ni tako majhen,« pa pravi profesor pedagogike in andragogike na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Janko Muršak. »Mi izobrazimo recimo določeno število mizarjev v triletnem programu, toda praktično vsi nadaljujejo šolanje še dodatni dve leti. Nato opravijo poklicno maturo in se potem vpišejo v terciarne programe. Težava je ta izjemno velika prehodnost med programi.« Ta je po besedah sociologa dr. Miroljuba Ignjatoviča z ljubljanske fakultete za družbene vede posledica reforme izobraževalnega sistema v devetdesetih letih, ki jo je vodila želja države, da čim več mladih doseže višje- oziroma visokošolsko izobrazbo. »Tudi po najnovejših evropskih strategijah, recimo strategiji zaposlovanja in strategiji 2020, bi se vsaka članica EU morala zavzemati za čim višji odstotek mladih v terciarnem izobraževanju. To so želje, ki so šle očitno v eno smer, gospodarstvo pa v drugo.«
Toda zahteva, da bi moral izobraževalni sistem slediti potrebam trga dela, je po Muršakovih besedah utopična, saj je ugotavljanje bodočih potreb delodajalcev velika loterija. Da je tako, kažejo tudi podatki, da so pred desetletjem v Sloveniji med deficitarne sodili tudi poklici, ki jih je danes celo preveč, recimo univerzitetni diplomirani pravniki, ekonomisti in profesorji s cele vrste področij (slovenščine, angleščine, nemščine, matematike, fizike, športne vzgoje, glasbene vzgoje, razrednega pouka...). Kriza je še dodatno pomešala karte na trgu dela in pospešila spremembe. Čeprav na primer primanjkuje zdravnikov, ti ne dobijo službe, ker je vlada kot njihov največji delodajalec pri nas prepovedala dodatno zaposlovanje. Poleg tega dr. Ignjatovič pravi, da je področje napovedovanja iskanih poklicev v prihodnosti pri nas precej nerazvito tako zaradi pomanjkanja strokovnjakov, ki bi se s tem ukvarjali, kot zaradi dodatne nezanesljivosti analiz za tako majhen prostor, kot je slovenski. »Da bi pristajal na neoliberalno politiko – kajti podrejanje izobraževalnega sistema potrebam trga dela je vrhunec te politike – tako ne deluje noben izobraževalni sistem na svetu,« pa dodaja dr. Muršak.
Iluzorno je od izobraževalnega sistema pričakovati »gotov izdelek«
Pravi problem se po njegovem skriva drugje: »Naše gospodarstvo ni razvilo ustreznega notranjega sistema izobraževanja in usposabljanja. Mi smo najbrž edina država v Evropi, ki nima razvitega sistema vajeništva. Pričakovanja gospodarstva, da bo izobraževalni sistem na trg dal 'gotov izdelek', pa so iluzorna.« Vseeno priznava, da je število vpisnih mest na višje- in visokošolske programe, ki vsako leto preseže celo velikost celotne generacije, ki je na vrsti za študij, visoko in da je študij pri nas postal masoven. »Fakultete pa želijo imeti čim več študentov, saj so v precejšnji meri še vedno financirane po glavi,« pripoveduje dr. Muršak.
Naravoslovci le v rahli prednosti
Novi rektor ljubljanske univerze in nekdanji minister za delo Ivan Svetlik pa dodaja, da je zaradi vzdrževanja znanja v državi treba skrbeti tudi za stroke, po katerih na trgu dela trenutno ni povpraševanja. Ob tem ocenjuje, da je dolžnost univerze mladim predvsem sporočati zelo natančne podatke o tem, kakšne so po končanem študiju možnosti njihovega zaposlovanja. Na univerzi ravno zdaj končujejo prve resne analize, kako dobro in hitro ter izobrazbi ustrezno se zaposlujejo njihovi diplomanti. »Ta študija kaže, da ni drastičnih razlik med družboslovci in humanisti ter drugimi področji. Na strani naravoslovja in tehnike ter zdravstvenih poklicev je le rahla prednost.« Kljub temu pravi, da univerza razpisna mesta v določeni meri prilagaja potrebam na trgu dela in recimo zmanjšuje njihovo število na področju družboslovja in humanistike ter povečuje na naravoslovnih in tehničnih programih.
