Dr. Marta Macedoni - Lukšič, soproga prvaka SD Igorja Lukšiča, ki v pismu poudarja, da sta oba obstoječa zdravstvena programa, tako tisti za otroke kot tisti za odrasle z avtizmom, njeno avtorsko delo, je že junija na ministrstvo za zdravje poslala prošnjo za pridobitev koncesije za oba programa. »Želeli smo se zgolj preseliti na drugo bolj ustrezno lokacijo, kar pomeni, da bi ohranili obstoječi tim strokovnjakov, ohranil bi se način dela, pacienti bi še vedno prihajali na napotnico. Vendar pa na Pediatrični kliniki temu nasprotujejo,« pravi Macedoni-Lukšičeva. Koncesije zato najverjetneje ne bo dobila, dodaja, a to pomeni, da mora vodstvo Pediatrične klinike prevzeti odgovornost, da bosta programa tudi brez nje delovala vsaj na enaki ravni kot doslej.
Strokovni direktor Pediatrične klinike prof. dr. Rajko Kenda medtem poudarja, da Macedoni-Lukšičevi nihče ne oporeka koncesije, ne strinjajo pa se z odnašanjem programa iz UKC Ljubljana. Pojasnil je, da bi to pomenilo siromašenje največje slovenske bolnišnice kot terciarne inštitucije. Macedoni-Lukšičevo bo nadomestil dr. Miha Rogač, specialist pediater s kliničnega oddelka za nevrologijo pediatrične klinike, na Pediatrični kliniki pa tudi po odhodu zdravnice ostaja tim strokovnjakov, ki je doslej sodeloval pri pomoči otrokom z avtizmom.
»Dr. Macedoni-Lukšičeva je dala odpoved, česar ne problematiziramo. Ne moremo pa se strinjati, da bi, zato ker bi rada svojo dejavnost nadaljevala na svojem, program Pediatrične klinike odnesla s seboj. Nesprejemljivo je, da bi se dejavnost iz javne ustanove, ki ima kadrovske in prostorske resurse, odnašala v zasebne roke. V UKC imamo tim za obravnavo otrok z avtizmom, ki odlično deluje,« je poudaril.
Dr. Rogač je opozoril, da zasebnik na drugi strani že v izhodišču nima kapacitet za terciarno, torej najzahtevnejšo dejavnost. Macedoni-Lukšičeva bi po njegovem lahko v okviru koncesije otroke obravnavala ambulantno z novim programom, ne pa s programom, ki ga ima danes Pediatrična klinika.
Javno-zasebno partnerstvo
Macedoni-Lukšičeva namerava delo v vsakem primeru nadaljevati v okviru Inštituta za avtizem in sorodne motnje v novih prostorih v Mozirju, ki naj bi začel delovati aprila. Odločitev o selitvi je po njenih besedah zorela dolgo, dozorela pa lani spomladi, ko je dobila ponudbo podjetja Interdesign Group. To jim je ponudilo 1500 kvadratnih metrov veliko stavbo, prvotno grajeno za varstveno-delovni center. V novem centru želi Macedoni-Lukšičeva staršem ob dolgotrajnem zdravljenju otrok omogočiti bivanje, ponudbo pa bi nadgradila tudi s tako imenovanim respite centrom, kjer bi starši za določen čas lahko v varnih rokah pustili otroke, sami pa si nabrali novih moči.
S podjetjem Interdesign Group naj bi sklenili javno-zasebno partnerstvo. »V primeru, da bi dobila koncesijo, bi skupaj ustanovili zavod, v katerega bi podjetje prispevalo infrastrukturo, mi pa sredstva zavarovalnice. Delili bi si torej tako izgubo kot dobiček. Zdaj, ko kaže, da koncesije ne bo, nas bo podjetje verjetno začasno pokrilo, da bomo lahko začeli delati.«
Na ministrstvu, kjer potrjujejo, da so vlogo za koncesijo prejeli, pojasnjujejo, da morajo pred odločitvijo pridobiti še mnenje Pediatrične klinike, tudi tam pa je slišati, da koncesije ne gre pričakovati. Macedoni-Lukšičeva kljub temu meni, da ji bodo sledili mnogi starši. »Delali bomo za tiste, ki bodo menili, da program v okviru Pediatrične klinike ni dovolj dober. Zgraditi pa želimo tudi širšo, mednarodno zgodbo. Zanimanje je tako iz Hrvaške kot tudi Italije, potencial vidimo na avstrijskem Koroškem in še kje.« O ceni zdravljenja za zdaj ne želi govoriti, saj mora cenik najprej sprejeti svet zavoda, zagotavlja pa, da nameravajo za tiste, ki si zdravljenja ne bodo mogli privoščiti, sčasoma ustanoviti posebno fundacijo.
Doslej nenaklonjeni drobljenju bolnišnic
Zdravstvena politika doslej prenašanju najzahtevnejšega zdravljenja iz bolnišnic v koncesije ni bila naklonjena. Leta 2007 so revmatologi iz UKC Ljubljana ustanovili zasebni neprofitni zavod, ki bi glede na njihove želje prek koncesije deloval v dotedanjih prostorih kliničnega oddelka. Za skupinsko prošnjo za koncesijo so se odločili zaradi nezadovoljstva s položajem svojega oddelka (na primer pri financiranju), a je na ministrstvu za zdravje prevladalo stališče, da se največje slovenske bolnišnice ne sme drobiti.
Leta 2008 so zasebni zavod ustanovili še radioterapevti z Onkološkega inštituta, prav tako nezadovoljni z razmerami v bolnišnici. Tudi takrat ministrstvo za zdravje ni prisluhnilo osamosvojitvenim idejam, okrepila pa so se opozorila, da je treba doreči merila za podeljevanja koncesij.
Zagate s koncesijami so še večje razsežnosti dobile s tekmovanjem za programe pri nacionalnem razpisu zdravstvene blagajne leta 2011. Koncesionarji so takrat z nižjo ceno dobili del programov pregledov in operacij, ki so jih dotlej opravljale javne bolnišnice, a se je izkazalo, da ni nihče preverjal njihovega izpolnjevanja kadrovskih in prostorskih pogojev za delo. Do danes jasnejša merila za podeljevanje koncesij in razdeljevanje programov niso bila sprejeta.
