Ni vse videti brezupno. Kazalniki v poletnem turizmu strmo naraščajo in dolina festivalov, adrenalina ter dobrih sirarjev se lahko pohvali z marsikatero uspešno in inovativno zgodbo. Poleg tega padec na dno počasi vendarle odpira tudi ograje treh občinskih vrtičkov. »Bodimo pošteni, revolucija se tukaj ne more zgoditi,« na mizo postavi karte Miro Kristan s Posoškega razvojnega centra. »Lahko pa izkoristimo naše potenciale, ki so predvsem v naravnih virih. Ali pa se še naprej skrivamo za stereotipi o slabi prometni dostopnosti in begu možganov in ne naredimo nič.«

Posočje vsako leto obišče več turistov, rast števila turističnih postelj je v zadnjem desetletju bržkone presegla vse trende v Sloveniji. A v zmoti je tisti, ki meni, da turistični ponudniki živijo v obilju. Turizem je dodatni in ne osnovni vir preživetja v dolini. »Od danes do jutri, do zime, štukamo špago, zapiramo,« pravijo sogovorniki. Kobarid denimo slovi po svoji izstopajoči kulinarični ponudbi in na cenovni višji ravni kot Bovec in Tolmin. A je preveč vezan na italijanske goste, ki v krizi jejo pice ali kuhajo doma, počasi obupuje.

»Usoda Kobarida? Dobro vprašanje. Ne glede na mojo veliko mero optimizma, vam ne znam odgovoriti. Trenutno je malo skrb zbujajoča. Do konca oktobra bomo zadevo lepo speljali, potem se bo za vse nas gostince pojavil problem zimskih obiskovalcev. Italijani so nam dejansko pomenili preživetje in obstoj v zimskem času. Gostu pozimi razen prenočišča, hrane, obiska muzeja 1. svetovne vojne ter iger na srečo v Aurori nimamo kaj ponuditi, ker se v infrastrukturo žal ne vlaga,« sredi kobariškega trga pove Aleš Hvala, hotelir in gostinec iz hotela Hvala in restavracije Topli val. »Dolina mora potegniti skupaj. Potrebujemo pa pravi koncept, brez ponudbe pod ceno. Ta ne prinaša produktivnosti, inovacij in prihodnosti,« se obregne ob privabljanju turistov za nekaj evrov na noč.

Premalo podjetniškega poguma

Služb v Posočju ni, delo si moraš ustvariti sam. A z izjemo vse pogumnejših mladih kmetov le redki njihovi sovrstniki stopijo po podjetniški poti. Vsi sogovorniki zapovrstjo zatrjujejo, da tem krajem manjka poguma, inovativnosti in kapitala. Mladi nimajo s čim začeti. Planika Kobarid je eno redkih večjih podjetij (če ne edino), ki ostaja v povsem v domačih rokah kmetov in dobro posluje. »Vse smo prodali, hlapci bomo postali,« v svoji trgovini z elektromehaniko zamahne podjetnik Sandi Mermolja.

Čeprav statistika govori, da se več tujcev v dolino priseli kot domačinov v tujino odseli, se lokalci nanjo ne zanašajo. Starostna struktura mladih odseljencev in starih priseljencev pove vse. Tudi pogled na število stečajev podjetij in samostojnih podjetnikov se na prvi pogled zdi obetaven – vsega 15 v zadnjih šestih letih. »Število poslovnih subjektov se res ni zmanjšalo, predvsem zaradi subvencij države za samozaposlitev. A bodimo realni, število zaposlenih se je zmanjšalo za več kot 300 ljudi. Samozaposleni pa životarijo s tisto subvencijo, večinoma so kooperanti, vezani na lokalna podjetja, ki prvi izgubijo delo, ko se začnejo stvari zaostrovati,« pravi Mermolja, obenem tudi predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Tolmin, edinega gospodarskega združenja v Posočju. So krive tudi slabe prometne povezave; pot do Ljubljane vzame dve uri, ob gradnji keltike še kakšne pol ure več? »Ne,« odkima Mermolja, »cesta je res težava, a ne ključnega pomena za poslovanje podjetij tukaj. So drugi dejavniki pomembnejši, kupna moč pada, banke ne kreditirajo gospodarstva, obrtniki so propadli, vlaganja v osnovna sredstva ni več.«

Odpiranje občinskih meja

Tudi Miro Kristan na vprašanje o največjih prebojih Zgornjega Posočja najprej odgovori s problemom. »Občine so se pred leti razdružile in to je bistveni problem pri črpanju evropskih sredstev. Počasi prihajamo do točke, ko ugotavljajo, da za vsakih pet kvadratnih metrov res ni smiselno biti sam svoj gospodar,« pravi. Vrtičkarstvo torej. Želijo ga izkoreniniti in tudi zato so največje ideje o prihodnosti Posočja, ki jih peljejo na centru, povezovalne. »Ena je celovito upravljanje povodja reke Soče z oblikovanjem Fundacije za Sočo, kar ne pomeni samo reševanja vprašanja plovbe, ampak celovito sodelovanje občin in vseh zainteresiranih na vseh ravneh. S tem bomo močnejši sogovornik državi. Druga je trajnostni razvoj na osnovi nizkooogljičnosti. Ne usmerjamo se na industrijo, imamo pa promet, turizem in kmetijstvo, ki ga lahko usmerimo v bolj zeleno obliko. Tretje povezovanje je na področju prostorskega načrtovanja. Občine delajo občinske prostorske načrte vsaka zase, končajo se na občinski meji. Za gradnjo hiše to ni problem, ko pa načrtuješ infrastrukturo, cestno omrežje, kolesarske poti, je potrebno iti čez,« pojasnjuje Kristan.

Pa vendarle so v Posočju tudi svetle točke. Če je uspelo entuziastom oživiti tudi od države za odpis predvideno vasico Robidišče na skrajnem zahodu države, se bo mogoče našel tudi entuziast za Kanin in zimo. Posočje ima inovativne kampe, uspešne sirarje, ki z zaslužkom preživljajo družine. Zgodovinski turizem je lahko zgled vsej Evropi, če ne celo čez. Kolesarji dokazujejo, da so prihodnost turizma.

Ne grožnja, ampak (neizkoriščena) priložnost

Posočje je tudi spoznalo, da obiskovalci festivalov niso črna grožnja, ampak priložnost. Le še nekoliko bolj inovativno jo bodo morali izkoristiti. Samo festivali ob Sotočju so letos v dolino zvabili več deset tisoč obiskovalcev z vseh koncev sveta, lokalcem pa v žepih pustili zgolj kakih deset tisoč evrov. Etnologu Mihu Kozorogu, ki preučuje fenomen festivalov, se ob letošnji razstavi fotografij z enega od festivalov v Tolminskem muzeju vendarle zdi, da tudi komunikacija med festivali in lokalno skupnostjo vse bolj dobiva pomen. Pred nekaj leti je Lokalna turistična organizacija Sotočje oblikovala blagovno znamko Soča Festivalley in festivale povezala. Kozorog težko reče, kako bo ta učinkovala, saj obiskovalce festivalov verjetno bolj zanima posamezni festival kot pa festivali v množini. »Po drugi strani ta blagovna znamka sporoča, da je v dolini čez poletje živahno, praznično, torej da turistom ne more biti dolgčas, kar je pozitivno sporočilo,« dodaja. Kaj pa domačinom, je dolgčas? »Oglašujemo se kot prijazni samo za turiste, ne pa za domačine in morebitne priseljence. Mogoče je pa tukaj prijetno živeti. Dobre ideje so tukaj ravno tako uresničljive kot v Ljubljani...« odgovori Kristan.

Družba Zgornje Posočje