Med glavnimi novostmi, ki jih je prinesla devetletka, je premik šolske obveznosti eno leto globlje v otroštvo. Tako otroci vstopajo v sistem šolanja s šestimi in ne sedmimi leti, kar jih po mnenju mnogih le oropa enega leta brezskrbnega otroštva in jih prej podvrže stresu šolanja. Tako meni tudi Pavel Bizjak, ki je osnovno šolo obiskoval pred petdesetimi leti. Prepričan je, da so se pri tej odločitvi politiki le zgledovali po drugih, razvitejših državah, ne da bi pomislili, ali se bo tak šolski sistem dobro obnesel.
Ustvarjalnost izgublja pomen
Čeprav so na začetku obljubljali, da bo v prvem razredu poudarek na igri, je to danes daleč od resnice. Tudi učenje tujega jezika že prvo leto šolanja je drastično spodkopalo te obljube. Čeprav je res, da so otroci v mlajših letih bolj doumljivi za učenje jezikov, je stopnja globaliziranja najmlajših prevelika. Še preden poznajo osnove maternega jezika, jih že polnijo s tujimi izrazi, nato pa se širša javnost pritožuje, da slovenščina vse bolj izginja iz splošne rabe in se slovenski narod amerikanizira.
V nadaljevanju osnovnega šolanja izgubijo pomen predmeti, pri katerih naj bi učenci izrazili svojo ustvarjalnost. Glasbena vzgoja, likovni in tehnični pouk so le nepomembna sprostitev, namesto da bi pri njih učenci krepili ročne spretnosti in se učili izražati svojo domišljijo skozi različne umetnosti.
Ivanka Markovič je upokojena učiteljica, ki je na osnovni šoli na Ovsišah poučevala 35 let in je dodobra občutila posledice sprememb šolskega sistema. Po njenem mnenju se je šolski sistem od začetka njenega poučevanja pa do danes izboljšal, predvsem z uvedbo delovnih zvezkov in učbenikov, saj je tako delo učiteljev precej olajšano. Tudi zmanjšanje števila učencev v razredu se ji zdi pozitivna sprememba, saj se spominja, kakšne težave je imela z umirjanjem kar 75 učencev, ki jih je poučevala v enem razredu. Negativna sprememba v njenih očeh pa je ukinitev ocenjevanja vedenja, saj bi tovrstne ocene pripomogle k vzornejšemu vedenju, ki ga dandanes čedalje bolj primanjkuje.
Kam je izginila šola za življenje?
Učenci so s petnajstimi leti postavljeni pred življenjsko pomembno odločitev – izbira srednješolskega izobraževanja. Ker jih večina še ne pozna svoje življenjske poklicanosti, se, da bi pridobili štiri leta za razmislek, vpišejo na gimnazijo. Gimnazijske klopi se polnijo, medtem ko je vpisa na poklicne šole čedalje manj. Na koncu dobivamo kup gimnazijskih maturantov, ko bi krvavo potrebovali šivilje ali mizarje. Seveda so mladostniki ambiciozni in bi radi postali zdravniki ali pravniki, vendar pa ne razmišljajo o tem, da jim diploma ne bo pomagala, če ne bo prostih delovnih mest. Nastal bo presežek teh poklicev, delovnih mest ne bo, diplomanti pa se bodo morali sprijazniti s slabo plačanimi službami, ki nikakor niso povezane s poklicem, za katerega so se trudili deset let.
Namen šolanja naj bi bil izobrazba in priprava na življenje. Danes pa šolanje temelji na količini podatkov in ne na njihovi kakovosti. Marija Legat, ki opaža posledice šolskega sistema na svojih otrocih in vnukih, je svoje mnenje o tem povzela takole: »Dandanes otroke polnijo z veliko nepotrebnimi podatki, ki jih v življenju ne bodo nikoli potrebovali. Ko sem šolo pred petinštiridesetimi leti obiskovala jaz, so nas večinoma učili stvari, ki naj bi jih v življenju uporabljali. In res mi ni manjkalo nobenega znanja, s katerim danes mučijo naše otroke.«
Stres zaradi šolanja postaja med mladimi vedno večji problem. Zaradi naprezanja za pridobivanje najboljših ocen, ki jim bodo pomagale do štipendije, poleg tega pa sodelovanje na najrazličnejših tekmovanjih, ukvarjanja s športi in drugimi dejavnostmi, se povečuje izčrpanost in depresija med mladimi. Pomanjkanje časa za popolno sprostitev ima nepopravljive posledice na mladostnikovo duševno zdravje. Ker se hočejo nato v najkrajšem času sprostiti, posegajo po alkoholu in drogah, ki predstavljajo pobeg iz stresnega življenja, pa čeprav samo za kratek čas. Ko nato učinek popusti, se vrnejo v začrtano, monotono življenje.
Rek, da so otroci naša prihodnost, popolnoma drži, vendar pa se je treba vprašati, kakšna bo ta prihodnost, če jo bodo sestavljali izčrpani in stresu podvrženi posamezniki.
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.
