Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) zapuščata dva vidna člana. Prejšnji petek je odstopno izjavo podal dolgoletni sekretar in drugi mož sindikata Milan Utroša, uradno zato, ker izpolnjuje pogoje za polno upokojitev, v ponedeljek pa še Goran Lukič, ki o razlogih noče govoriti. Za Dnevnik je povedal je le, da »teorije zarote ne obstajajo in da njegov odstop ne pomeni razkola v ZSSS«. Za sindikat bo delal še do konca avgusta, ko se mu izteče odpovedni rok.
Predsednik ZSSS Dušan Semolič za naše klice včeraj ni bil dosegljiv, je pa dan prej za Večer tudi on zagotovil, da ne gre za razkol znotraj največje sindikalne centrale in da so razlogi predvsem osebne narave. Dejal je tudi, da ga je Utroševa in Lukičeva odločitev presenetila.
Prepiri v vodstvu ZSSS
Odstop Lukiča, ki so ga zaradi njegove aktivnosti v zadnjih letih nekateri videli celo kot Semoličevega naslednika, je veliko presenečenje, a menda le na zunaj. Po naših informacijah iz virov znotraj sindikata naj bi se namreč v vodstvu ZSSS že nekaj časa vrstili prepiri. Vse bolj ambiciozni Lukič naj bi s svojo mladostno zaletavostjo pogosto »zahteval preveč«, preostali člani vodstva pa naj bi ga po drugi strani kritizirali, da menda na svojem področju ni opravil dovolj. Lukič je v zadnjem obdobju opravljal funkcijo izvršilnega sekretarja za politiko zaposlovanja in migracije, javne kampanje in odnose z javnostmi, mlade in sindikalizem ter socialno podjetništvo.
Andrej Zorko, izvršni sekretar za trg dela in delovno pravo, nam je povedal, da je po njegovi oceni Lukič delal zelo dobro in da mu je žal, ker odhaja, pri Utroši pa je kot razlog navedel tudi zdravstvene težave. Slednji za naše klice ni bil dosegljiv.
Kdor hoče delati, ni zaželen
Starosta sindikalnega boja in nekdanji vidni član ZSSS Brane Mišič pravi, da pomeni odstop Lukiča pravo katastrofo. »Goran je bil edini res zelo sposoben in uporaben kader v vodstvu sindikata,« je dejal. Tudi sam ugotavlja, da se v ZSSS zadnja leta stopnjujejo konflikti, zlasti med vodilnimi v sindikatih dejavnosti, ki po njegovem delajo malo in slabo, ter tistimi, ki želijo kaj narediti. »Kdor hoče delati, ni zaželen,« pravi Mišič.
Po njegovem mnenju bi moral ZSSS čim prej sklicati izredni kongres in izvesti temeljito rekonstrukcijo, tako v panožnih sindikatih kot v samem načinu dela, ki je, kot pravi, zastarel. Prepričan je tudi, da bi moral Semolič že zdavnaj odstopiti; kot naslednika je Mišič pred leti videl Lidijo Jerkič, predsednico Sindikata kovinske in elektroindustrije (SKEI), v zadnjem času pa Lukiča. »Če se nekaj ne spremeni v ZSSS, lahko to za seboj potegne plaz tudi v drugih sindikatih. In to zdaj, ko jih najbolj potrebujemo,« še opozarja Mišič.
