Po njem se imenujejo štipendije za mlade učenjake, njegovo ime nosijo nagrade za dosežke v znanosti, bolj kot iz spominskih kovancev za pet in več tolarjev pa se verjetno vsaj mlajše generacije spomnijo Žige Zoisa iz učbenika za pouk slovenskega jezika. V kratkih odstavkih najbrž še danes ob njegovem imenu stoji le odlikovanje mecen in njegovih pet minut slave predstavlja le to, da je financiral dela naših intelektualcev, čeprav se v nasprotju z večino pokroviteljev ni zadovoljil samo s to vlogo. Žiga Zois je najverjetneje prvi, ki si je zaslužil naziv mentor. Svojih izbrancev ni podpiral le materialno, ampak tudi organizacijsko in duhovno z bogatim znanjem, poznanstvi in v korist Slovencev naravnanimi idejami. Tako bi zlahka našel mesto pri pouku zgodovine, omenili pa bi ga lahko tudi pri biologiji in še kje.
Dokazal, kar je trdil
Pred 267 leti v Trstu rojeni Žiga Zois je po šolanju v italijanski Reggio Emilii študiral matematiko, fiziko in druge vede, pomembne za rudarstvo in fužinarstvo. To je bila priprava na prevzem očetovih cvetočih poslov, ki so obsegali od trgovskega podjetja v Trstu in Benetkah do rudnikov in fužin na Gorenjskem in Štajerskem, hkrati pa ga je naravoslovje izjemno zanimalo. Ko je potoval po Evropi, se ni seznanil le z razvojem trgovine in železarstva, ampak je obiskal tudi naravoslovce, ki jim je nato pošiljal primerke živali, rastlin in mineralov iz slovenskih dežel.
Bil je ljubiteljski mineralog, a s svojimi tezami in dokazi zanje je poskrbel, da so ga tuji strokovnjaki smatrali za enakovrednega. Čeprav ga je bolezen pri približno 50 letih prikovala na posteljo oziroma voziček do konca življenja. »Čeprav so mnogi trdili, da so bili na območju triglavskega pogorja vulkani in da je apnenec vulkanskega izvora, je bil Zois, ki je dobro poznal rude, prepričan, da se je usedel v morju, in to je tudi dokazal,« s spoštovanjem potrdi dr. Ernest Faninger, dolgoletni kustos za mineralogijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Zois namreč ni imel le denarja, ampak tudi željo po znanju, zato je najel ljudi in financiral odpravi v gore, od koder so mu prinesli vzorce, ki jih je poslal v tujino kot dokaz o sedimentnem izvoru tamkajšnjega apnenca.
Pot do prvega muzeja
Ker ga je pri raziskovanju ovirala bolezen, je imel Zois svojega rudoslovca Simona Prešerna, ki je na njegove stroške potoval in mu prinašal minerale. Kot pripoveduje dr. Faninger, mu je tako nekega dne s Svinčeve planine prinesel raznobarven mineral, za katerega je Zois menil, da je še neznan. Poslal je vzorce strokovnjakom, ki so ga v tem podprli in določili, da se ga poimenuje po najditelju. A to je stara zgodba, o tem, kako je Žiga Zois dobil svoj mineral – zoisit, opozori sogovornik, ki je kljub 91 letom na tekočem z dogajanjem v stroki. Kot pripomni, so pred nekaj leti v Avstriji odkrili, da sta ga njihova naravoslovca našla že prej in od njiju je najbrž Prešeren izvedel za nahajališče.
Kljub temu je ime Zois visoko zapisano v zgodovini naravoslovja. Žiga Zois je bil tudi član več znanstvenih akademij, še poudari dr. Faninger, ki se je že leta 1971 ukvarjal s Zoisovo mineraloško zbirko, katere del je stalno razstavljen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Prav ta zbirka okoli 5000 mineralov z vsega sveta je bila tudi ena od ustanovnih zbirk te najstarejše slovenske znanstvene institucije. Že Zois je imel idejo o takšni ustanovi, a so vojne razmere na prelomu obeh stoletij preprečile, da bi Ljubljana dobila prvi muzej. To se je zgodilo šele po Zoisovi smrti, ko je dvor od njegovih svojcev odkupil zbirko, s tem pa se je izpolnila Zoisova želja, da s toliko ljubezni zbrana zbirka ostane v domovini.
Zelo samokritičen
Ne le mineralogija, pozornost Žige Zoisa sta pritegnili tudi botanika in zoologija. Podrobno je denimo proučeval človeško ribico in z izsledki seznanjal tuje strokovnjake, o njej pa naj bi napisal tudi članek in to besedilo še danes velja za njegovo edino objavljeno delo, pa še to brez podpisa. Zois je bil namreč zelo samokritičen, veliko svojih del je uničil, glavni dokument njegovega dela so pisma in ohranjeno korespondenco je podrobno analiziral dr. Luka Vidmar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede, ki strne: »Na prvi pogled je ustvaril malo, a v resnici zelo veliko, saj je toliko bolj deloval iz ozadja. Zaradi poenostavljanja velikokrat delamo krivico ljudem iz naše zgodovine, nekaterim pripisujemo več, drugim premalo. Zois je eden redkih, ki ima upravičeno ugledno mesto v slovenskem kolektivnem spominu.«
Duhovno je Zois izhajal iz razsvetljenstva, a ne radikalnega, saj je podpiral jožefizem in zavračal reforme fevdalnega reda in francosko revolucijo. Dr. Vidmar izpostavi, da je njegovemu krogu uspelo prav znotraj obstoječega sistema in niso želeli družbenega prevrata, ampak le izboljšave. Ko so se med letoma 1780 in 1819 v njegovi palači zbirali najpomembnejši intelektualci na Kranjskem, med katerimi so bili Jurij Japelj, Blaž Kumerdej, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik, Jernej Kopitar, Franc Metelko, so se vse njihove aktivnosti osredotočale na jezik kot dušo narodne identitete. Za preporod slovenskega jezika in književnosti so predvideli zasnovo sodobne slovenske slovnice, slovarja in zgodovine, abecedno reformo in pisanje knjig v slovenščini.
Konservativni razsvetljenec
»Zois se je imel najprej za Kranjca, Avstrijca in Slovana, postopno pa je razvil slovensko identiteto. Po njegovi zaslugi se je na začetku 19. stoletja izkristaliziralo prepričanje, da sta slovenščina in slovenska identiteta nekaj avtonomnega, kar se splača negovati. Sicer v povezavi z drugimi slovanskimi jeziki, vendar samostojno, saj se je zavedal, da ima slovenščina izjemno dolgo zgodovino in svojo književnost,« pove dr. Vidmar, avtor dela Zoisova literarna republika. S slovenščino se je Zois srečal v domači hiši, saj je bila njegova mama Ljubljančanka, uporabljal pa jo je tudi pri stiku s kmeti in delavci. »Toda v njegovem času še ni šlo za politični nacionalizem,« poudarja raziskovalec na SAZU, »temu pravimo kulturni nacionalizem. Ni zahteval, da bi se narodi postavili drug proti drugemu. Zanj je bilo to nepredstavljivo, bil je proti vsemu, kar bi ogrozilo mir in blagostanje ljudi.«
Manj znano je, da je Zois s svojo družbeno močjo pogosto uspešno vplival na kulturno in jezikovno politiko v južnoslovanskih deželah. Denimo, ko so nekateri prepričevali francoskega generala Marmonta, naj se v Ljubljani in na Kranjskem začne poučevati srbohrvaščina kot glavni slovanski jezik Ilirskih provinc, je bil on tisti, ki je ubranil svoj materni jezik. »V 20. stoletju, ko se je slovenski nacionalizem iztegnil v zadnjo fazo, se nekako ni spodobilo poudarjati, da je bil Zois del avstrijske elite in da je prav zato lahko veliko naredil za Slovence. Poenostavljeno smo si predstavljali, da je bilo slovenstvo povezano s kmeti, plemstvo pa s protislovenstvom,« pojasni dr. Vidmar.
Poleg objavljenih del, kot so Kopitarjeva slovnica, Vodnikova Velika in Mala pratika in Linhartov Poskus zgodovine Kranjske, za katerimi je stal, je Zois za seboj pustil pomembne temelje za Prešernovo dobo. Kot sklene dr. Vidmar, je v zadnjih pismih zapisal, da je na pragu nova doba, v kateri se bosta slovenska literatura in ponos razmahnila, in imel je popolnoma prav.
