»Ah, seveda, zdaj se pa spomnim!« se je razlegal veseli vzklik po eni od dvoran ljubljanskega gradu, ko so jo prejšnji teden napolnili nekdanji grajski prebivalci. Da, zbrali so se prav tisti, ki so delček svojega življenja preživeli v skromnih domovih med debelimi grajskimi zidovi. Zadnje stanovalce so izselili v letih 1963 in 1964, tako da je danes zgodbe iz tako imenovane grajske republike še vedno mogoče slišati iz prve roke. »Se bomo naklepetali, da nam bo jezik odpadel,« je dobro povzela razpoloženje gospa v množici, ko so zakrožile črno-bele fotografije in so stari spomini kar vreli na plan. Mnogi grajski, kot so jih klicali, se niso videli več deset let.
Blažitev stanovanjske stiske
Kot priča zgodovina, je ljubljanski grad prišel v last mesta po zaslugi župana Ivana Hribarja, ki ga je maja 1905 od Avstro-Ogrske odkupil za 60.200 kron. Grajske prostore so nato dali v uporabo okoli 100 brezposelnim družinam, to prakso reševanja stanovanjske stiske pa je mesto nadaljevalo tudi po prvi svetovni vojni. Upokojena novinarka in publicistka Darinka Kladnik je med pisanjem knjige Ljubljanski grad izbrskala podatek, da je leta 1926 na gradu živelo več kot 500 prebivalcev. Mnogi izmed njih so se priselili nazaj po drugi svetovni vojni, ko so bili prostori znova namenjeni socialno šibkejšim, in po podatkih iz popisa iz leta 1949 je takrat na gradu bivalo 151 stanovalcev, od tega kar 75 otrok.
Podatki o njihovem življenju so v arhivih zelo skopi, je tudi ugotovila Kladnikova, ko se je ukvarjala z zgodovino najbolj obiskanega slovenskega gradu. To potrjujejo tudi docentka dr. Mateja Habinc in njeni študenti na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete, ki pa to že počasi spreminjajo. Opravili so poglobljene pogovore s prvo dvajseterico grajskih, ki so se odzvali pozivu zavoda Ljubljanski grad. »Raziskovanje je odprlo več vprašanj, kot pa je podalo odgovorov,« pojasnjuje Habinčeva; zdaj so dobili le prvi vtis, pot do celovitejše slike te pozabljene zgodovine pa je še dolga.
Z delom se bo spoprijela študentka Neža Hvale, ki bo to temo obravnavala v svojem diplomskem delu. O življenju v »mestu nad mestom« ji je pripovedoval že dedek, ki si ga je enajst let stara deklica predstavljala kot nekakšnega princa. »Je pa tudi povedal, da jih je zelo zeblo,« predstavi še bolj realno plat, o kateri pričajo podatki iz popisa leta 1949. »Dedek Konrad je živel v polkletnem enosobnem stanovanju, velikem 36 kvadratnih metrov, skupaj z mojo prababico, bratom Marjanom, sestro Marjano in njenim možem,« še razloži vnukinja, neizmerno vesela, da je na tokratnem srečanju v sodelovanje privolilo še nekaj nekdanjih stanovalcev.
Z gradu za Bežigrad
»Dedkova družina je plačevala 72 dinarjev, sicer pa so se mesečne najemnine gibale od devet do 180 dinarjev,« razloži študentka. Kot je razbrala iz popisa, je bilo leta 1949 na gradu 45 stanovanj, od tega polovica enosobnih, le eno pa je bilo trisobno. Nekatere sobe so bile tudi v kleti, med njimi nekaj »posebnih« sob brez kuhinje, le dve stanovanji pa sta imeli že svoji stranišči, vendar brez splakovanja. »Ne morem pozabiti, kako sem bila srečna, ko smo se preselili v stanovanje s svojo kopalnico,« tako kot mnogi grajski pove tudi Gina Šubič, nekoč Devetak, ki se je na gradu rodila in ga zapustila kot 21-letno dekle.
Njeni stari starši so se že po prvi svetovni vojni preselili na grad, bili pa so iz Primorske. »To je bilo običajno, na gradu so bili iz vseh vetrov, bežali so s kmetov v mesto,« pojasni Šubičeva skupaj z Vido Praprotnik, rojeno Kunič, in Anico Radej, prej Slemenšek. Precej žalosti je bilo v zraku, povedo, ko so morali zapustiti grad. Mestne oblasti so se odločile, da ga bodo obnovili in da bo potem služil le še v turistični namen. »Leta 1963 so izselili 219 stanovalcev v 58 stanovanj, ki so bila večinoma v Ptujski ulici za Bežigradom, potem pa so do 21. januarja 1964 izselili še zadnjih 83 družin,« potrdi Hvaletova in dodaja, da so imeli nekateri na gradu podnajemnike. Ko so se izselili, so jih morali vzeti s seboj in postali so celo solastniki novega stanovanja.
Po griču gor in dol
»Človek bi mislil, da jih nič ne zanima ali pa da pomišljajo le na odhod z gradu. A temu ni tako, družabno življenje na gradu je razveseljivo,« je Kladnikova našla zapis v Slovenskem narodu, kar potrjuje spomine na veselice, plese, motoristične dirke, predstave, športna tekmovanja, predstave. Življenje v republiki na gradu so si ljudje dobro organizirali, imeli so tudi svoje obrtnike. Bilo je čudovito, se spominjajo vse tri gospe. A poleg tega, da je bilo v gradu izjemno mrzlo, je bila slaba stran življenja na grajski vzpetini tudi, da je bilo treba nenehno hoditi gor in dol. »Kot najstarejši otrok sem šla vsako jutro pred šolo dol po pet litrov mleka, nato sem šla spet dol v šolo in ko sem se vrnila, je mama zamesila kruh in sem morala nesti testo k peku na Poljansko,« je ponazorila Praprotnikova, a vse tri se strinjajo, da jim je v družbi vsaka pot hitro minila.
Grajski otroci so večino otroštva preživeli na prostem. Veliko so se žogali, igrali ristanc, tekmovali v namiznem tenisu, rabutali sadje, nabirali divji kostanj, ki so ga prodali naprej v predelavo, dečki pa so si sploh dali duška v spopadih z negrajski otoki – s sosedi z Osoj, med katerimi je bilo posebno rivalstvo, z Žabkarji s Prul in rimskimi otroki iz Emone. »Če nisi bil zvečer ves krvav, si bil lahko zelo vesel,« pove Marko Zupančič, najmlajši izmed bratov Zupančič, ki so bili seveda tudi pravi lumpi.
Razveseljiv prihod turistov
»Amerikanci, Amerikanci, se je vedno drl prvi, ki je videl, da prihajajo avtobusi turistov. Ni bilo važno, ali so iz Italije, Nemčije ali Švedske, za nas so bili vsi Amerikanci in metali so nam priboljške,« vživeto pripoveduje Jurij Arko, ki je bil star devet let, ko so se preselili na Ptujsko, a se mu zdi, da se je v tem času zgodilo toliko kot v vseh letih kasneje. »Koliko smo jih ušpičili! Imeli smo noro otroštvo,« se z veseljem spominja in dodaja, da bi še enkrat izbral življenje na naslovu Grajska planota 1.
Že Arkovi stari starši so se rodili na gradu, stanovanje pa so po njegovih besedah dobili, ker so bili med 60 najbolj revnimi družinami v Ljubljani. »Tisto temno okno tam malo višje, tam je bila naša kuhinja. Šele pred nekaj leti sem ugotovil, da smo pravzaprav živeli na najvišji točki v Ljubljani,« pokaže. Mnogi zbrani na srečanju se še dobro spomnijo prvega avtomobila na gradu, ki ga je kupil njegov oče, krovec. Opel olimpija, letnik 1954, temno zelene barve je bil, pojasni Arko in zaključi znova zabavno: »Ko smo se preselili, so v šoli slišali, da sem z gradu in so mislili, da smo grozni reveži, jaz pa sem rekel, da smo imeli avto že na gradu. 'Kaj? Avto?' so pogledali. Učiteljica pa je rekla, ah, saj so ga dobili za nagrado. Odvrnil sem ji: 'Ne za nagrado, na gradu!'«
Lepi in grenki spomini
Če bi o življenju v grajski republiki pripovedovali odrasli, bi bila slika verjetno drugačna, meni Hvaletova, ki je v analizo zajela spomine ljudi, v tistem času starih od dve do 13 let, najstarejši pa jih je imel 24, ko je zapustil grad. Osredotočila se bo na obdobje po drugi svetovni vojni, saj je iz tega časa največ podatkov in prič. Razmere takrat pa so bile že bistveno boljše, kot ko so grad zasedli prvi stanovalci.
Med njimi je bila danes 101-letna Mojca Klemenčič, ki je prišla na grad kot osemletnica. Ostala je sicer le dve leti (med 1919 in 1921), a se tistega časa še vedno dobro spomni, saj so se takrat širile nalezljive bolezni in je tudi sama hudo zbolela. »Vsi, ki so šli v bolnišnico, se niso vrnili, zato jaz že vse življenje nočem v bolnišnico,« je na kratko povedala. Oče je z gradu odpeljal njena brata, mama pa je ostala z njo, ko pa je ozdravela, so jo poslali k teti, mama pa je umrla tri tedne kasneje. A kljub bolečim spominom se je v četrtek z veseljem udeležila srečanja grajskih, naslednje pa bi lahko bilo ob Nežini diplomi, so se dogovarjali. Takrat se bodo najbrž na gradu zbrali v še večjem številu.
