Konec 19. stoletja se je monarhija spopadala s pravo epidemijo spolnih bolezni, ki so se širile predvsem zaradi nenadzorovane prostitucije. Deželna oblast se je zato odločila za drzen korak: leta 1885 tako sprejme zakon, s katerim mestom daje pravico, da po lastni presoji (legalno) uredijo to obrt. Enajst let kasneje se tega loti tudi Ljubljana. »Tako imenovana tajna prostitucija je očitno postala takšen problem, da si oblast ni več mogla zatiskati oči,« pravi Janez Polajnar iz Mestnega muzeja. »Policija je imela polne roke dela z lovljenjem žensk po zakotnih ulicah in parkih, zdravniki so imeli polne roke dela z zdravljenjem spolnih bolezni. Po drugi strani je bila liberalna struja z županom Ivanom Hribarjem na čelu dovolj pogumna, da si je drznila narediti tak korak.« Leta 1896 je občinski svet tako dovolil obratovanje javne hiše na Zvonarski ulici 11 in 13, obrtniško dovoljenje pa je dobila lastnica hiš Matilda Lowy. Prva epizoda tako imenovane tolerančne hiše sicer ni trajala prav dolgo. »Ne smemo pozabiti, da je to stoletje meščanstva in s tem velike moralne ogroženosti. Ljubljančani so bili nad bordelom ogorčeni,« še pojasnjuje Polajnar. Kljub temu ni povsem jasno, ali je bilo javno negodovanje tisto, zaradi katerega so hišo leta 1904 zaprli.
Stanje se je spet naglo poslabšalo, javno zdravje je bilo celo tako na psu, da so v mestni ordinaciji tega leta uvedli ambulanto za kožne in spolne bolezni. Tivoli, preplavljen z nečednostmi, sta menda morali nadzorovati kar dve policijski patrulji. Leta 1905 se hiša ljubezni v Zvonarski tako spet odpre, česar so vesele predvsem najzvestejše stranke, vojaki. Zanimivo je, da so na magistratu prejeli kup prošenj za upravljanje bordela, a se je oblast na koncu odločila za edinega »lokalnega« kandidata, vdovca Alojzija Kališa iz Kamnika. Ob tem so sklenili tudi, da nič v tem poslu ne bodo prepustili naključju. Na podlagi precej obširne raziskave o delovanju bordelov v drugih bližnjih mestih, med njimi tudi mariborskega, so oblikovali pravila, ki so določala tako rekoč vse: od registracije in zdravstvenih pregledov do cenovne politike in navzgor omejenega zaslužka upravitelja, pravil obnašanja prostitutk in strank ter celo – jedilnika, ki je vsaj dvakrat na teden predpisoval pečenko.
Zdravniški pregled dvakrat na teden
Glede na to da je bil glavni razlog za delno legalizacijo prostitucije zdravstvene narave, pa so prav zdravju prijateljic noči posvetili največ pozornosti. Vse zaposlene je moral policijski zdravnik pregledati dvakrat na teden, pri čemer med pregledoma niso smeli miniti več kot trije dnevi, je v članku o prostituciji na prelomu 20. stoletja ugotavljala Marjana Kavčič. Če je imela kaj proti, so prostitutko lahko pregledali tudi pod prisilo. Vse ugotovitve so bile zapisane v zdravstveni knjižici, ki jo je vsaka prostitutka morala imeti vedno s sabo in jo na željo tudi pokazati stranki. Če je delala brez nje, so jo zaprli za dva dni, če je tudi to ni izučilo, pa so jo poslali na (običajno sicer neuspešno) prevzgojo v prisilno delavnico ali celo izgnali iz mesta, še piše Kavčičeva.
Regulacija ni povsem zatrla tajne prostitucije, ki je bila sicer skupaj z zvodništvom še naprej kaznivo dejanje. »Medtem ko so v bordelu delale večinoma ženske iz današnje Madžarske, Avstrije in Hrvaške, so bile tajne prostitutke, tiste najbolj bedne, revne in pogosto brezdomke, običajno Slovenke,« dodaja direktor državnega arhiva Bojan Cvelfar, ki se je med študijem veliko ukvarjal s to tematiko. »Še vedno je namreč obstajal krog revnih, ki si nekajkrat dražje legalne prostitucije niso mogli privoščiti, in po drugi strani ženske v finančni stiski, ki pa svojega dela niso želele obešati na veliki zvon.«
Moralna panika ob odprtju šole
Če je delovanje bordela ves čas spremljalo splošno nezadovoljstvo bližnjih in daljnih sosedov, pa se je leta 1911 uresničila njihova nočna mora. V neposredni bližini so namreč postavili deško šolo, današnjo osnovno šolo Prule. »Skrbnikom javne morale se je zmešalo,« se nasmehne Polajnar. »Šolski nadzornik je zapisal, da se zaradi bližine bordela širi nenravno zanimanje, ki lahko postane usodno za mladeniča. Zbrali so tudi podpise za zaprtje.« Cvelfar dodaja: »Vedeti moramo, da je v mestu ves čas vladalo strašno nasprotovanje, še vsi liberalci niso bili za to, da bordel ostane, med konservativci pa je imel pomemben vpliv tedanji škof Jeglič, ki ga je hiša seveda zelo motila.« Bordela kljub vsemu tudi takrat niso zaprli, k čemur je ne nazadnje pripomogla tudi podpora policije, ki se je ustrašila, da bo imela v nasprotnem primeru spet polne roke dela zgolj s preganjanjem prostitutk.
Kdaj natančno je bordel prenehal obratovati, tako pravzaprav ni znano, po predvidevanjih sogovornikov pa naj bi ga zaprli s koncem prve svetovne vojne. Vsekakor je bil za tedanji čas to zelo sodobno urejen bordel, ki je ne nazadnje privabljal veliko strank in dobro služil, od česar je imela korist tudi mestna blagajna, se strinja Cvelfar. »Ureditev tega področja je bila pred stotimi leti na bistveno višjem nivoju, kot je danes, čeprav se zdi prostitucija še vedno pereč problem, čeprav v prvi vrsti ne zdravstven. A na žalost konstruktivne rešitve – sto let po tem, ko se je regulacija že izkazala za učinkovito – preglasi lažna malomeščanska morala, ki ne koristi nikomur.«
