Odločitev višjega sodišča, ki je nekdanjega stečajnega upravitelja Hranilno-kreditne službe (HKS) Sicura Braneta Goršeta oprostilo obtožbe zlorabe položaja, zaradi katere ga je sodišče prve stopnje lani obsodilo na štiri leta zapora, pomeni neslaven epilog zgodbe o propadli družbi. V njej je 427 varčevalcev izgubilo večino od okoli pet milijonov evrov prihrankov.
Za njihovo kalvarijo očitno ni kriv nihče. Tožilstvo je tako že leta 2012 opustilo pregon zoper njenega ustanovitelja Andreja Severja, ki je denar varčevalcev nepovratno prelival v povezana podjetja. V postopku mu namreč ni uspelo dokazati, da je stečaj povzročil z namenom oškodovanja upnikov. Že leto dni pred tem se je Sever rešil še plačila milijonske odškodnine, ki jo je v civilnem postopku določilo sodišče. Razglasil je osebni stečaj, v katerem mu je sodišče odpustilo obveznosti.
Okrožno sodišče »zmotno ugotovilo stanje«
Upnikom HKS Sicure na prvi stopnji ni uspelo niti s tožbo zoper Banko Slovenije. Ta je bila po njihovem s protipravnimi ravnanji in opustitvijo celovitega bonitetnega nadzora prva v vrsti odgovornih za propad družbe. Hkrati je ves čas stečaja stala ob strani Goršetu, tako kot Jelka Rozman, okrožna sodnica, ki je bedela nad stečajem HKS Sicura. Personalni svet višjega sodišča je lani celo ocenil, da izpolnjuje pogoje za napredovanje, čeprav je isto sodišče v službenem nadzoru ugotovilo, da je v stečajih premalo natančno nadzorovala upravitelje.
Kot zadnji je iz zgodbe – oproščen vseh obtožb – izšel Gorše, ki je prav zaradi zadeve HKS Sicura ostal brez 47 stečajev (licenco upravitelja je izgubil januarja, ker ni plačal zavarovalne police). Goršetu so upniki ves čas stečaja, ki se je končal leta 2011, očitali večje število nepravilnosti: poslovanje s povezanimi podjetji, ki jim ji je oddajal storitve, izplačevanje visokih nagrad, prikrivanje dokumentacije... Leta 2004 je tako Gorše paket terjatev v lasti HKS Sicura, ki jih je upnikom opisal kot težko izterljive, prodal javnosti neznanemu podjetniku Jožetu Šušteršiču. Zanje je iztržil 33.400 evrov, kar je enako slabim 17 odstotkom njihove nominalne vrednosti. A Šušteršiču je unovčitev teh terjatev v naslednjih dveh letih prinesla kar 228.000 evrov, torej celo več od njihove nominalne vrednosti. Z njimi je torej zaslužil skoraj 200.000 evrov. Sedem let po začetku predkazenskega postopka je okrožno sodišče lani Goršeta obsodilo na štiri leta zapora. Razlog: zloraba položaja. Šušteršiča, ki se je pojavljal le v poslih, v katerih je sodeloval tudi Gorše, pa je zaradi napeljevanja k tej dobil leto dni zapora manj.
Zakaj Gorše ni povezan s partnerjem svoje računovodkinje
Višje sodišče je zdaj Goršeta, ki je bil pred dnevi zaradi zlorabe položaja, goljufije in pranja denarja v stečaju Hidra Koper na prvi stopnji obsojen na deset let zapora, oprostilo obtožb v zadevi HKS Sicura. Sodišče prve stopnje je po njihovem »zmotno ugotovilo dejansko stanje«. S tem je dalo v celoti prav Goršetovima odvetnikoma Emilu Zakonjšku in Mitji Jeleniču Novaku.
V čem natančno se je okrožno sodišče po oceni višjega sodišča zmotilo? Prvič, ker »je o presoji utemeljenosti dokaznih zaključkov sklepalo glede na poznejše dogodke in izkazane ugodne finančne učinke prodaje terjatev«. Povedano preprosteje, višjega sodišča dejstvo, da je Šušteršič terjatve bogato unovčil, očitno ni zanimalo. Drugič, višje sodišče je – povzeto – poudarilo, da je bil Gorše terjatev dejansko prisiljen prodati, saj da mu sodišče ni dalo soglasja k podaljšanju zaposlitve dveh delavk (četudi ga ni potreboval), ki sta se ukvarjali z izterjavo teh terjatev. Pri tem je pritrdilo, da Goršetu dolžnikom HKS Sicura ni bilo treba zagroziti z izvršbo. Tretjič, okrožno sodišče je napačno razumelo izpovedbe več prič, med drugim viceguvernerja Banke Slovenije Sama Nučiča, saj da so te potrdile, da »so bile terjatve ocenjene kot neizterljive«. Kako je bilo to mogoče ob dejstvu, da so terjatve novemu kupcu prinesle bogastvo, še vedno ni znano.
Še najbolj bode v oči argument višjega sodišča, ki je presodilo, da med Goršetom in Šušteršičem v poslu s terjatvami ni bilo predhodnega dogovora. Četudi je višje sodišče potrdilo, da je Šušteršič terjatve kupoval v treh stečajnih postopkih, ki jih je vodil Gorše, tega dejstva »ni štelo kot posebej pomenljivo«. Zakaj ne? Ker »je pričakovano, da oseba, ki razpolaga z določenimi finančnimi sredstvi (...), pač spremlja razmere na trgu in se svobodno odloča (...) o sklenitvi posla«. Mimogrede, Šušteršičeva življenjska sopotnica Dorica Benedik je dolgoletna računovodkinja Goršetove odvetniške pisarne, delovala pa je tudi v njegovih stečajih. Solastnik in direktor njenega podjetja Dorikvan je bil tudi Šušteršič, ki je za pravno zastopanje redno pooblaščal prav Goršeta, na mesec pa po navedbah na sodišču prejema slabih štiristo evrov pokojnine.
