Visoki stroški dela, odsotnost vlaganj v razvoj, zmanjševanje prodaje slovenskih blagovnih znamk v Lesnini, ki je od leta 2010 v lasti avstrijske družbe XXXLutz, v zadnjih nekaj mesecih pa opuščanje prodaje pohištva v Mercatorjevih tehničnih trgovinah, so le nekatere težave, s katerimi se srečujejo lesnopredelovalna in pohištvena podjetja.
Visoki stroški dela onemogočajo vlaganja
Direktor združenja lesne in pohištvene industrije pri GZS Igor Milavec je pojasnil, da je bil usodni udarec za pohištveno industrijo ob dvigu minimalne plače leta 2010. Takrat se je delež stroškov v dodani vrednosti v nekaterih podjetjih zvišal na 90 odstotkov, pri čemer je po opozorilih Milavca kritična meja že pri 70 odstotkih. Zaradi višjih stroškov dela podjetja nimajo na voljo sredstev za vlaganja v razvoj, kar jim še dodatno poslabšuje konkurenčnost. Tudi prevzem Lesnine po Milavčevi oceni delno vpliva na slovensko pohištveno industrijo, saj ima avstrijsko podjetje svoje nabavne kanale. Ker pa slovenski kupci to zahtevajo, je v Lesnini še vedno prostor za poznane slovenske blagovne znamke, je dodal. Koliko je znašal delež prodaje slovenskega pohištva pred prevzemom in koliko znaša po prevzemu družbe, v Lesnini niso odgovorili.
Zaradi vse bolj omejenih prodajnih kanalov na domačem trgu so si podjetja, ki so se uspela obdržati na trgu, enotna: za preživetje je potrebno iskati nove prodajne poti, predvsem v tujini. Predsednik uprave Alplesa Francelj Zupanc je pojasnil, da nove priložnosti iščejo predvsem v nemško govorečih državah in Beneluksu. Dodelavni posli, se pravi proizvodnja pod tujo blagovno znamko, se bo z zdajšnjih 15 odstotkov do konca letošnjega leta v Alplesu dvignila na 30 odstotkov. Zaradi velikih vlaganj v razvoj bolj zahtevnih vrat se posel v Lip Bledu dobro razvija, pojasnjuje direktor Alojz Burja. In to predvsem na tujih trgih, kjer družba dosega dve tretjini vseh prihodkov. Direktor in največji lastnik družbe Gonzaga Iztok Bizjak je prepričan, da je možno preživeti tudi v zaostrenih tržnih razmerah. V zadnjem času je družbi uspel vstop na arabski trg, v letošnjem letu pa še na ruskega. Poleg osvajanja novih trgov so v Gonzagi lani največ vložili v razvoj pisarniškega pohištva, ki predstavlja njihov ključni proizvodni program. Stilles je v zadnjih dveh letih spremenil poslovni model in se preusmeril v inženiring opremljanja v svetu uglednih hotelskih verig. Ker je hotel včasih potrebno opremiti v 45 dneh, so se z zaposlenimi dogovorili za tako imenovano banko ur. To pomeni, da zaposleni v času višjih naročil delajo več, presežke delovnih ur pa koristijo, ko je naročil manj, je pojasnil član Stillesove uprave Rok Barbič.
Iskanje novih prodajnih kanalov
Ker so konkurenčni po dizajnu, ceni in servisu, se Alplesu prodaja v Lesnini ni znižala. Pomembno prednost v primerjavi s tujimi konkurenti Zupanc vidi v tem, da za vse pohištvene programe, ki so naprodaj v Lesnini, zalog nima ta trgovska veriga, temveč jih imajo v Alplesu. Po drugi strani pa je Zupanc zaskrbljen nad opuščanjem pohištvenih programov v Mercatorjevih tehničnih prodajalnah. V primerjavi z letom 2011, ko so znašali 16,6 milijona evrov, so se prihodki od prodaje Alplesa lani znižali za sedem odstotkov. Družba je lani pridelala okoli 50.000 evrov čistega dobička, leta 2011 pa 671.000 evrov izgube.
S ciljem, da se približajo končnemu kupcu, Lip Bled razvija lastno maloprodajno mrežo. Svoje izdelke prodaja v šestih lastnih in petih franšiznih trgovinah. Prihodki od prodaje Lip Bleda so se lani zvišali za 15 odstotkov, na 22,5 milijona evrov. Po drugi strani pa je njihovo hčerinsko podjetje v Bohinjski Bistrici, ki izdeluje opažne plošče, zaradi sesutja italijanskega trga lani beležilo šestodstotni padec prodaje. Na domačem trgu Gonzaga vse izdelke proda v okviru lastne prodajne mreže. Družba je lani, podobno kot leta 2011, dosegla okoli pet milijonov prihodkov od prodaje in poslovala z dobičkom. Stilles, ki 90 odstotkov izdelkov izvozi, je lani ustvaril dobrih devet milijonov evrov prihodkov od prodaje, kar je bilo približno toliko kot leta 2011. Eno od lesnopredelovalnih podjetij, ki uspešno kljubuje krizi, je tudi Jelovica. Predsednik uprave in njen lastnik Gregor Benčina je opozoril, da se prizadevanja države o ponovni oživitvi lesnopredelovalne industrije v praksi še ne vidijo. Tudi uvedba zelenih javnih naročil se v praksi še ne čuti. Prihodki od prodaje Jelovice so se lani zvišali za osem odstotkov, vse družbe skupine pa so nekoliko izboljšale poslovanje.
Bolj ali manj si vsa lesnopredelovalna in pohištvena podjetja prizadevajo, da bi nova koncesijska politika za sečnjo v državnih gozdovih, ki je v pripravi, tudi njim omogočila izkoriščanje državnih gozdov. Po prepričanju Zupanca bi morala država industrijsko politiko med drugim usmeriti v bolj smotrno izkoriščanje domačega gozda. Burja je dejal, da je velika neumnost, da morajo slovenska podjetja zaradi prevelikega izvoza hlodovine v tujini kupovati polizdelke, ki jih potrebujejo kot surovino za proizvodnjo. Barbič pa je prepričan, da bi se morali zgledovati po Srbiji: »Od naših tamkajšnjih partnerjev smo izvedeli, da iz Srbije sploh ni več mogoče izvažati hlodovine.«
