Skrivanje plačil zunanjih sodelavcev in netransparentnost pri delovanju Centra za razvoj financ (CRF), ki je v državni lasti in ga financira proračun, dobiva nove razsežnosti.
Čeprav je vlada od CRF uradno zahtevala, naj se tako kot vsi drugi proračunski porabniki vključi v spletno aplikacijo Supervizor in javno razkrije plačila, se je njegovo vodstvo očitno samovoljno odločilo, da bo javnosti obelodanilo le nakazila za obdobje od januarja 2013, pa še to brez prejemnikov avtorskih honorarjev. Ti po javno dostopnih podatkih predstavljajo velik del proračuna CRF.
Do zahteve po razkritju vseh nakazil je prišlo po objavi prispevkov v Dnevniku oktobra lani. V njih smo opozarjali na to, da v CRF ne razkrivajo imen 15 najbolje plačanih zunanjih sodelavcev. Za avtorske honorarje so namreč leta 2012 porabili četrt milijona evrov, do avgusta lani pa 200.000 evrov. Med prejemniki teh sredstev naj bi bili tudi nekateri najvidnejši slovenski ekonomisti in drugi vplivni posamezniki. Čeprav je CRF lani prejel več kot 886.000 evrov državnih sredstev, so nas zavrnili z obrazložitvijo, da niso zavezanci po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. Le nekaj dni po objavah pa je vlada na predlog finančnega ministrstva sprejela sklep, naj člani uprave CRF, ki prihajajo iz vrst ministrstev, v mesecu dni izpeljejo vse potrebne postopke za vključitev centra v prej omenjeno aplikacijo za spremljanje izdatkov javnih institucij.
Ko so nalogo konec novembra zaupali vodstvu CRF, torej njegovi dolgoletni direktorici Miri Dobovišek, so se začele stvari zapletati. Od komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ki upravlja Supervizor, so decembra prejeli stališče, da bi za tehnično izvedbo vključitve predvidoma potrebovali kar šest mesecev. CRF namreč ne posluje prek uprave za javna plačila, ampak prek računa pri NLB. Sistem, ki bi omogočal samodejno izmenjavo podatkov, pa še ne deluje. »Glede na to, da so informatiki v KPK obremenjeni z drugimi nalogami, med drugim s takimi, ki so zakonska obveza, zunanji strokovnjak, ki je programiral Supervizor, pa dela brezplačno, implementacija teh IT-rešitev ni visoko na prioritetni lestvici,« so nam pojasnili v KPK.
»Da bi center vendarle zadostil zahtevam sklepa vlade s 23. oktobra 2013, se je odločil za objavo podatkov na svoji spletni strani,« je dejala namestnica direktorice Jana Repanšek. Iz objavljenih podatkov je razvidno, da je CRF lani nakazal več kot 30.000 evrov podjetju Alarix za informacijske storitve, 25.500 evrov podjetju Aktiva Čiščenje, okoli 24.000 evrov podjetju Concorde, ki ponuja storitve, povezane s potovanji (rezervacija letalskih vozovnic...), 18.700 evrov je dobila kadrovska agencija Trescon in nekaj manj kot 13.000 evrov oblikovalski studio Arnoldvuga.
Kljub vsemu so se na CRF odločili, da javnosti ne bodo razkrili podatkov od januarja 2003 naprej, kot so naredile vse preostale javne institucije. »Objavo podatkov je CRF začel z letom, ko je bil izdan sklep vlade, to je za leto 2013. Zaenkrat je predvidena objava podatkov še za leto 2012,« je povedala Repanškova. Da gre pri tem za vse prej kot transparentno delovanje, potrjuje tudi komentar KPK. »Če se (CRF, op. p.) želi enako približati transparentnosti, kot to velja za druge proračunske uporabnike, bi morala biti dostopna tudi nakazila za nazaj,« so nam povedali.
Nejavna ostajajo vsa nakazila fizičnim osebam, na primer za avtorske honorarje predavateljev, mentorjev, prevajalcev in drugih sodelavcev. Kot so nam pojasnili na CRF, so jih iz pregleda izvzeli »zaradi varovanja občutljivih osebnih podatkov«. Da sta v preteklosti sodelovala s CRF, pa sta nam potrdila dr. Mojmir Mrak z ljubljanske ekonomske fakultete in nekdanja visoka predstavnica ministrstva za finance, danes pa svetovalka predsednika republike Boruta Pahorja za ekonomsko in socialno politiko Helena Kamnar. Glede podatka o višini njunega plačila sta nas oba napotila na CRF, kjer pa tega ne razkrivajo.
Opozorimo, da so poslanci pred dnevi potrdili novelo zakona o dostopu do informacij javnega značaja, na podlagi katere bodo morali tudi Telekom Slovenije, Zavarovalnica Triglav in druge družbe v lasti države javnosti obvezno razkrivati občutljive informacije o svojih poslih in pogodbah. Glede na to, da že pri ustanovi, ki je v lasti države in se financira iz proračuna, prihaja do težav, je mogoče pri družbah, ki delujejo na trgu, utemeljeno pričakovati še mnogo večje nasprotovanje razkrivanju informacij.
