Nobena od političnih strank, ki so trenutno v vrhu javnomnenjskih anket, si ne upa napovedati, kakšna bo oziroma bi morala biti finančno-gospodarska slika Slovenije leta 2020. Iz gospodarskega dela njihovih volilnih programov prav tako ni mogoče natančneje razbrati, kako nameravajo sanirati enega glavnih problemov države, javne finance, ne da bi pri tem morale krčiti porabo. Precej bolje gre strankam pri načrtovanju odhodkovne strani proračuna. Medtem ko so stranke levega političnega pola naklonjene gradnji infrastrukturnih projektov, na desnici očitno bolj stavijo na zmanjševanje davkov in obremenitev.
Analizirali smo programe šestih političnih strank, ki so v zadnji volilni napovedi agencije Ninamedia zbrale več kot tri odstotke glasov: Stranke Mira Cerarja (SMC), SDS, SD, NSi, PS in Zavezništva Alenke Bratušek (ZaAB). Na seznamu ni DeSUS, ki je po meritvah agencije s 7,2 odstotka glasov uvrščen na četrto mesto. Stranka, ki jo vodi Karl Erjavec, namreč do zaključka redakcije ni javno objavila svojega volilnega programa. Na njenem sedežu so nam v četrtek – dobra dva tedna pred volitvami – pojasnili, da je »še v lektoriranju«. Daleč največ dela v pripravo programa so vložili v NSi. Njihov dokument je dolg več kot 160 strani. Dolžina programov premosorazmerno pada s premikanjem strank proti levi strani političnega pola. Medtem ko je program SMC, ki naj bi nastajal leto dni, dolg 26 prosojnic in za povsem novo stranko na političnem prizorišču relativno skop, so programi SD, PS in ZaAB dolgi le nekaj strani, ključne točke pa poudarjene v alinejah. Vsebinsko je morda največje razočaranje program ZaAB, saj gre za stranko, iz katere prihaja aktualna predsednica vlade.
Kaj jih povezuje? Šibkost pri javnih financah
V programih je mogoče najti več skupnih imenovalcev. Prvi je, da nobena od strank z delno izjemo NSi volilcem ne ponuja celostne vizije, kakšna bi morala biti Slovenija na srednji in dolgi rok. Večina ukrepov je kratkoročne narave, kar je verjetno povezano z dejstvom, da so se v državi v zadnjih štirih letih zamenjale tri vlade, hkrati pa se pomemben del predlogov strank že kmalu po volitvah izgubi v koalicijskem usklajevanju.
Druga skupna značilnost je vsebinska šibkost pri predlogih, kako krpati javne finance. To velja tako za levico kot desnico. Edina, ki pri tem obljublja konkretne cilje, je ZaAB, kjer v prihodnjih desetih letih napovedujejo zmanjšanje javnega dolga za četrtino, a pri tem ne razkrivajo, kako. Fiskalno pravilo, nekoč eno glavnih političnih vprašanj v državi, omenjajo le še v SDS. V SMC, kjer na veliko obljubljajo davčne razbremenitve in olajšave, med ukrepi za povečanje prihodkov naštevajo »le« davčne blagajne in odvzem premoženja nepojasnjenega izvora. Tudi v NSi bodo nižje davke na kratek rok očitno nadomestili zgolj s petletnim moratorijem za zaposlovanje v javni upravi. Kot zanimivost, nepremičninskega davka ne bi uvedla nobena od analiziranih strank.
Tretja velika »luknja« v programih so izvozniki in njihove težave (podpora države pri prodoru v tujino, povezovanje z univerzami), o katerih – spet z delno izjemo NSi, ki je veliko prostora namenila gospodarski diplomaciji – ni mogoče prebrati ničesar. Precej več pozornosti stranke namenjajo zagonskim podjetjem.
Kaj jih razlikuje? Privatizacija in delovna mesta.
Na področju gospodarstva so ključne točke razhajanj med strankami pri odnosu do privatizacije, delavskega (so)lastništva podjetij in ustvarjanja delovnih mest. Največji zagovorniki privatizacije so v NSi in SDS, najbolj pa ji nasprotujejo v PS in SD. Prva se je po »odcepitvi« Alenke Bratušek in pojavu Združene levice (ZL), ki zagovarja koncept demokratičnega socializma, premaknila močno v levo. Zavzema se za preoblikovanje državnih deležev v podjetjih v družbene, podpira pa tudi koncept zadružnega lastništva. V SD bi uvedli poroštva za delavske odkupe podjetij, prav tako tudi obvezno udeležbo zaposlenih pri dobičku. »Delavska podjetja« bi podprli tudi v ZaAB.
Kljub temu je opaziti, da se PS, SD in ZaAB za razliko od ZL niso zavezale k takojšnji ustavitvi varčevalnih ukrepov. Pri privatizaciji je še najmanj jasno stališče SMC. Stranka v programu navaja, da je za »nadzorovano privatizacijo«, pri čemer bi infrastrukturo ohranila v državni lasti. Hkrati njen prvak Miro Cerar nasprotuje prodaji Telekoma. Čeprav je glavni ekonomist SMC Aleksandar Kešeljević pred časom sodeloval tudi s SD, Cerarjeva stranka z levico pri stališčih do razmerja med delom in kapitalom nima tako rekoč nič skupnega.
Pri vprašanju delovnih mest so med strankami precejšnje ideološke razlike. V PS in deloma v SD bi jih ustvarjali od zgoraj navzdol, s poseganjem države. Zoran Janković tako obljublja deset tisoč novih delovnih mest do konca leta 2015, ki naj bi nastala z »oživitvijo« Mure, Cestnega podjetja Maribor in Primorja, treh družb v stečaju. Poleg neposredne pomoči podjetjem v težavah obljublja tudi zagon velikanskega cikla investicij v domače ceste, železnice in elektrarne, pri čemer iz programa niso jasni finančni viri. Povsem drugačno stališče imajo v SDS in NSi. Tam menijo, da bodo nova delovna mesta nastala z razbremenitvijo podjetnikov, skrajšanjem postopkov ter domačimi in tujimi investicijami. Spomniti sicer velja, da sta obe strani sodelovali v prvi vladi Janeza Janše, ki je gospodarsko rast na veliko napihovala z gradnjo avtocestnega križa.
TEŠ 6 izginil iz programov, prav tako podjetje za les
V SDS, katere pomembna baza so sindikati Slovenskih železnic (SŽ), stavijo tudi na modernizacijo železnic, ki bi jo izvajalo posebno državno podjetje, v NSi pa želijo preveriti ekonomsko smiselnost gradnje tretje razvojne osi med Koroško in Belo krajino po zdajšnji trasi. Domala vse stranke podpirajo gradnjo drugega tira med Divačo in Koprom ter gradnjo hidroelektrarn na spodnji Savi. V SMC bi izvedli referendum o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne, ta stranka pa je tudi edina, ki v programu še omenja projekt TEŠ 6: zanj želi najti neodvisnega revizorja. Plinovod Južni tok eksplicitno podpira le ZaAB, PS bi gradila tudi vodne zadrževalnike, NSi pa bi izvedla projekt digitalizacije države.
Malim podjetjem so največ obljub namenili v SDS, NSi, SMC in nekoliko presenetljivo tudi v SD. Pri kmetijstvu so si stranke domala enotne pri podpori mladim prevzemnikom kmetij, večjem pomenu samooskrbe in skrajšanju verig med pridelovalcem in potrošnikom. V SD, ki jo vodi Dejan Židan, so očitno opustili idejo o ustanovitvi državnega podjetja za odkup lesa. Vsebinsko šibke so stranke tudi pri odpravljanju sive ekonomije in plačilne nediscipline. V NSi bi te težave rešili z višjimi kaznimi, v SMC bi uvedli davčne blagajne, v SD pa elektronske blagajne za odvetnike, notarje in zdravnike.
