Čeprav se je gospodarska rast v drugem četrtletju letošnjega leta po svetu okrepila, se je v Evropi skorajda ustavila. Evropska centralna banka se še naprej giba po neznanem terenu: na prvem septembrskem zasedanju je znižala vse tri ključne obrestne mere in hkrati naznanila, da nadaljnji ukrepi v obliki kvantitativnega sproščanja v stilu ameriškega Feda ali britanske Bank of England niso povsem izključeni. Ukrepi ECB so bili seveda sprejeti z namenom, da spodbudijo gospodarsko rast ter zaženejo agregatno povpraševanje. Po drugi strani pa je indeks Stoxx 600 v tem tednu padel prvič v zadnjih petih tednih. Med osrednjimi dejavniki, ki vplivajo na gibanje na evropskih finančnih trgih, je tudi prihajajoč referendum o škotski neodvisnosti. V pričakovanju tesnega rezultata je vrednost britanskega funta proti košarici svetovnih valut že padla, dve bančni skupini s sedežema na Škotskem (Lloyds in Royal Bank of Scotland) pa sta že napovedali selitev v Anglijo v primeru uspelega referenduma. Na drugi strani Atlantika osrednja beseda teče o denarni politiki in morebitnemu zvišanju ključne obrestne mere ameriškega Feda, kar zagotovo ne bo brez posledic na domačih kot tudi svetovnih finančnih trgih. Hkrati se je sodček nafte brent prvič v zadnjih 16 mesecih spustil pod mejo 100 ameriških dolarjev, čedalje glasnejša pa so tudi poročila o upočasnitvi kitajskega gospodarstva ter o morebitnem nastanku nepremičninskega balona.

Po številnih nestandardnih monetarnih ukrepih, fiskalnih stimulativnih programih, dokapitalizacijah in brezbrižnosti politikov, ki so zavezani sprejeti le najnujnejše ukrepe v tolikšni meri, da se izognejo kolapsu finančnega sistema, se zastavljajo številna vprašanja. Takšno je na primer vprašanje o posledicah ameriške in britanske nekonvencionalne monetarne politike, ki bodo nastopile v državah v razvoju, pri čemer so dogodki v preteklih šestih letih že pokazali, da te države še zdaleč niso imune proti dogajanjem v najbolj razvitih gospodarstvih. Ni odveč tudi opozorilo švicarske Banke za mednarodne poravnave (BIS), ki opozarja na čedalje večje prevzemanje tveganja s strani vlagateljev, ki si kljub negotovosti še naprej zatiskajo oči, to pa zastrašujoče spominja na nedavne dogodke iz leta 2007. Prav tako se vedno znova zastavlja vprašanje o nadaljnji poti Evropske unije kot tudi o njenemu ustroju, ki se šibi na steklenih nogah in ki poleg denarne unije nujno potrebuje tudi fiskalno unijo. Ob vsem tem bi bilo zaželeno, da še naprej velja slogan Evropske unije: »Združeni v različnosti,« a da se ta implementira v solidarnosti.