311 je nekaj drugega. Je pravzaprav antistresna številka. Operaterji oziroma klicna služba, ki spada pod mestno upravo, je tam, da prisluhne težavam meščanov. Kar pri 43 odstotkih klicev na 311 gre za pritožbe v zvezi s hrupom, ki ga proizvede velemesto. Vendar ne gre za letala, ki pristajajo in vzletajo z bližnjega J.F.Kennedyja in LaGuardie.

Tudi jaz sem poklical 311 zaradi hrupa. Malo zaradi članka, v glavnem pa zato, ker me hrup dejansko moti. Specifičen hrup in ob določenem času. Ob sobotah, se pravi na edini dan, ko bi lahko nekoliko podaljšal spanec, na moji ulici ob sedmih zjutraj začne ropotati. Enosmerno in sicer zelo mirno ulico, na kateri praktično ni lokala, zapolnijo trije kamioni za recikliranje odpadkov in odvoz neuporabne stanovanjske opreme. Ob petkih zvečer se na pločniku, šest nadstropij nižje od moje spalnice, naberejo kupi stare krame. Lestenec, kavč, knjižna polica, star radiator ali ribiška palica. Izbira je velika. Ropot še večji. Ker smo v New Yorku, mi ni nikoli padlo na pamet, da bi odprl okno in začel vpiti: "Vaffanculo! A ne morete priti ob kakšni bolj človeški uri!" Nekaj podobnega bi bila tipična reakcija in način, kako se stvarem streže v Rimu, kjer je vikend visoko na oltarju meščanstva. V New Yorku ne. Hišnik, ki skrbi za zgradbo, me je prepričal, da urnika odvažanja stare opreme in odpadkov za recikliranje - med katerimi je najbolj hrupno nalaganje stekla - absolutno ni mogoče spremeniti. Kot da je čas odvoza iz naše ulice zapisan v svetih knjigah, življenje na ulicah Velikega jabolka pa podrejeno glasni policiji, gasilcem in, seveda, smetarjem.

Čeprav po nekaj dneh iz urada mestne snage še nisem dobil odgovora, sem zadovoljen, da sem vsaj poskusil. Odleglo mi je. Počutim se, kot da bi spustil glasovalni listek v volilno skrinjico. Če se urnika ne bo dalo spremeniti, mi še vedno ostaja možnost, da preko številke za pritožbe zahtevam meritev hrupa, ki ga povzročajo smetarji. V primeru, da je nalaganje omar in metanje steklovine na kamione bolj glasno od natančno predpisane dopustne količine decibelov, obstaja možnost, da bodo morali smetarji, preden začnejo svojo redno dvajsetminutno sobotno seanso, dno tovornjakov obložili z materialom, ki bo vsaj delno absorbiral hrup. Mestni znanstveniki so namreč ugotovili, da je za nekaj decibelov zmanjšan hrup lahko odločilnega pomena za zdravje.

Prvega julija 2007 so Newyorčani dobili novo in izredno detaljno uredbo o zmanjševanju hrupa v mestu. "Povzročanje in ustvarjanje pretiranega, nerazumnega ter škodljivega hrupa ogroža javno zdravje, udobje, varnost ter blaginjo prebivalcev mesta," je zapisano v uvodu. Prijetnemu nagovoru mestnih oblasti, ki skrbijo za blaginjo meščanov - morda zato, ker ti plačujejo astronomske mestne pristojbine -, sledi seznam zvokov, ki jih proizvaja velemesto. Od šepetanja, zvoka sesalnika za prah, vlaka do kosilnice za travo in grmenja. Newyorčani so v decibelih izmerili vse, kar se sliši.

Uredba nato določa pravila o omejevanju hrupa na področju gradbeništva, za (domače) živali, za prodajna vozila na ulicah in avenijah, za klimatske naprave, omejuje število decibelov za predvajanje glasbe v nočnih lokalih. Newyorčanom svetuje, kaj storiti v primeru hrupa, ki ga povzročajo sosedje.

Pred dobrim tednom je policija začela patruljirati v bivši četrti mesnic (meatpacking) na robu Greenwich Villagea, kjer je zdaj vse polno restavracij in nočnih lokalov. Od stanovalcev, v glavnem precej petičnih, lokalna policija že nekaj časa dobiva pritožbe zaradi kaljenja nočnega miru. Okajeni gostje in dame v visokih petah, vpitje, prerekanje in celo uriniranje po ulicah so najpogostejše pritožbe stanovalcev, trdi Brandon Pozzo, poveljnik šeste policijske postaje. Na posamezne telefonske pritožbe policija zaenkrat ne more ukrepati drugače kot s pogostejšimi patruljami ter sodnimi pozivi ljudem, ki so jih ujeli pri uriniranju na ulici. Da bi lahko zaradi hrupa pritisnili na lastnike nočnih lokalov, policija potrebuje prijavo stanovalcev. Poveljnik Pozzo je prepričan, da bodo na podlagi prijav sodiščem lahko predali tudi lokale, hrupnim posameznikom pa nataknili lisice.

Zadeva seveda ni tako preprosta, kot si predstavljajo policisti, trdijo v uradu za varstvo okolja (Department for Environmental Protection, DEP) iste mestne uprave, ki poveljuje tudi policiji. Policija namreč ni usposobljena in ni opremljena za merjenje hrupa, kot je določeno z uredbo iz leta 2007. "Ne glede na to, ali pokličete policijo ali DEP, bo rezultat isti. Mestna sanitarna služba je edina opremljena za merjenje hrupa. S tem se ukvarja nekaj skupin, ki jih ni nikoli dovolj," so mi zatrdili po telefonu. Poleg tega ena sama meritev še ni dovolj, trdijo na upravi mesta, kjer vedo povedati, da se večina sporov reši sporazumno z nekoliko znižano jakostjo zvočnikov. Sicer pa tako imenovana Dep code določa, da zgornja meja hrupa za osebe v relativni bližini vira (glasba nočnega kluba) ne sme presegati 45 decibelov. Toliko, kot doseže običajen pogovor med dvema osebama? "Vse je odvisno od tega, katere oktave merite," trdijo na mestni upravi, kjer so mi skušali pojasniti zapletenost percepcije in metode meritev nižjih in višjih oktav zvokov.

Na severu države New York so pred dnevi aretirali 21 oseb. Gloversville je majhno mesto z dvajset tisoč prebivalci. Policija tam ni potrebovala merilnih naprav. Poklicali so jo sosedje zaradi glasnega hrupa iz bližnje hiše. Policija je našla kakšna dva ducata hrupnih mladoletnikov, ki so popivali v garaži. Aretirali so jih zaradi nezakonite posesti alkohola. V državi New York 18-letni Američani lahko volijo predsednika države, do svojega 21. leta pa ne smejo uživati alkohola.

Tradicionalno se Newyorčani najbolj pritožujejo nad truščem podzemne železnice in cestnega prometa, brnenjem ogrevalnih in hladilnih naprav, hrupnimi restavracijami in nočnimi lokali ter preglasnimi sosedi. Nihče pa se ne pritožuje nad hrupom siren policijskih in gasilskih avtomobilov, ki so konstantna in nasilna zvočna spremljava utripa velemesta. Še nikogar od obiskovalcev mesta nisem slišal, da bi se pritoževal nad glasnim hupanjem velikih gasilskih tovornjakov, ki drvijo gor in dol po avenijah. Potem pa je v smetnjaku v neposredni bližini mojega bivališča sredi Broadwaya zagorel papir. Še preden se je ogenj dobro razvnel, sta pridrvela dva gasilska tovornjaka. Kolikor sem ocenil, bi lahko ogenj pogasil tudi jaz s pločevinko kokakole. Ali z drugimi besedami, veliko hrupa za nič.

Od takrat ne morem, da ne bi opazil, da tako policija kot gasilci, ki jih mestne oblasti niso uvrstile na seznam zdravju škodljivih virov urbanega hrupa, izrabljajo svoj herojski status, ki so ga pridobili po enajstem septembru. Še posebej gasilci. Pred mojim lokalnim marketom, odprtim 24 ur na dan, ki menda slovi po dobri kvaliteti in nizkih cenah mesa, se zelo pogosto ustavljajo gasilski tovornjaki s prižganimi sirenami. Obljubil sem si, da se bom nekega dne pritožil na številko 311.