Mama je ena sama in prva beseda je mama

Nobena resnica ni Institucija sama po sebi, vse resnice "delamo" in izvajamo ljudje. Miti so del našega mentalnega sveta in na njihovi podlagi, brez spraševanja, svoje izkušnje spremenimo v zgodbo, v presoje in vrednotenja. Klasična družina, klasične vloge mame in očeta so del mitov, ki jih obravnavamo kot suho zlato, kot edino možno resnico.

"Mama je ena sama, prva beseda je mama…" Mnogo tega, kar gradi mite, je pogosto res, saj tvori velik del izkušnje mnogih pripadnikov večine. Ne pa vseh pripadnikov neke družbe. Take sive lise, ki jih ne moremo stlačiti v predale, povzročajo težave posamezniku in družbi. Pogosto delajo hude krivice tistim, ki iz kakršnega koli razloga ne morejo biti del mita. Kot svojo družbeno dolžnost čutim, da izrečem, da množica ljudi, ki se borijo s svojimi notranjimi travmami, izhaja iz na videz popolnih klasičnih dvospolnih, dvostarševskih družin.

Z namenom samospraševanja o družbenih konstruktih bi ob debatah o družinskem zakoniku kot za naš čas uporabno definicijo družine to označila kot mrežo ljudi, ki pomagajo posamezniku narediti "dolgo pot od plenic do Človeka". Družine so lahko tako vsakovrstne, kakor pač nanese življenje, temu ne moremo postavljati zahtev: od klasične, zaželene družine moškega, ženske in otrok do še bolj klasične in obenem spet vse bolj razširjene družine, v kateri se vanjo vključijo še stari starši. Pa do številnih enostarševskih družin, kjer otrok raste (za zdaj še pogosteje) ob materi kot ob očetu. Pa pridružene družine, kjer rastejo otroci z enim od bioloških staršev, ki je v novem ljubezenskem razmerju, vanje so lahko vključeni (stalno ali občasno) tudi otroci tega partnerja in še njuni skupni otroci. Marsikje pomenijo pravo družino bližnji prijatelji, ki pomagajo posamezniku ali paru skrbeti za otroka… Otroci rastejo tudi v istospolnih družinah in v družinah, kjer so jih posvojili ali so pri njih v rejništvu. Rastejo s starimi starši in še kako drugače. Ker so bile klasične družine predpisane in večinske (ne glede na ceno, ki so jo plačevali mnogi), je bilo pogosto, da so se vsi drugi počutili drugačni, manjvredni, označeni…

Mati kot potujoči inkubator

Družino kot institucijo sestavljamo ljudje, ki v njej prevzamemo družbene vloge. Poleg družine kot take so se v sodobnosti spremenile skoraj vse družbene vloge, v katerih se nahajamo. Potrošništvo je povzročilo temeljit pretres vrednot ne zgolj v postkomunističnih deželah, v katerih so bili ljudje lačni občutka svobode, ampak je lakomnost načela tudi dežele, kjer je kapitalizem sledil svojemu razvoju. Zdi se nam, da vsi skupaj nimamo vzvodov, niti pravice poklicati na zagovor ljudi, ki smo jim podelili oblast, da odgovorijo, zakaj so sprejeli zakonodajo, ki od znotraj ruši družbo s tem, ko državljanom odreka temeljno pravičnost. Ena od temeljnih pravic je spodoben zaslužek za opravljeno delo, s katerim se preživlja družina. Druga pa prosti čas, ki ga je mogoče preživeti s svojimi otroki.

Tisti mladi, ki so odrasli v otrokocentričnem vzdušju, ki jih je dodobra razvadilo, danes postajajo starši. Fantki, ki so rasli pogosto za maminim krilom, so se naučili, da jim v življenju pripada vse udobje. Vzgoja deklet je bila le nekoliko zahtevnejša.

Moškost se je spremenila. Patriarhalni ideal moči je težko uresničljiv, saj običajni moški vsakodnevno prejemajo toksičen odmerek nemoči in premoči iz (delovnega) okolja. Še vedno pa je v naši kulturi prisotno pričakovanje, da bodo moški racionalni in neobčutljivi, da bodo upravljali vidno in nevidno moč v družbi. Manjšini to uspeva, večini pa ostaja le okolje družine, kjer so resnično pomembni in tam pogosto ne znajo konstruktivno upravljati svoje realne moči. Mnogi je ne znajo spremeniti v vezi in ljubezen, mnogi jo celo izrabljajo in zlorabljajo. Že nekaj časa opažamo trende spreminjajočega se očetovstva. Odnos z otrokom je toliko varen, da je moškim omogočil dostop do lastnih čustev. In to je dobro. Kljub vsemu spodbudnemu v tem spreminjanju je posebej skrb zbujajoč fenomen, ki postaja po mojem subjektivnem kliničnem vtisu vse močnejši, da namreč očetovstvo postaja absolutno prostovoljna kategorija. Biološki oče seveda si, če in kako boš sprejel ter udejanjil očetovanje kot nalogo in proces, pa je tvoja svobodna izbira. Brez družbenega pritiska. Brez norme in brez moralne odgovornosti. Družba ne pritiska več na moške, da poskrbijo za svoje otroke. Brez slabe vesti jih lahko prepustijo v nego, skrb in vzgojo materi, četudi si ta želi skupnega starševstva.

Materinstvo nima te izbire. Ženska v odločitvi za materinstvo stopi na pot biološkega. Svoje telo da na razpolago novemu bitju, ki v ponavljajočem se čudežu razvije svoje življenje. Svojo biološko nalogo mora izpeljati scela. Ljudje smo vpeti v neki (biološki) načrt samoobnavljanja vrste in je naša naloga, da "mladiča" usposobimo, da bo sam sposoben reprodukcije. In tu se biološka naloga starševstva konča. Ljudje pa smo bitja, ki iščemo dodatne pomene, da osmislimo bivanje. Ženske ostajamo ne glede na razvoj in napredek "ujetnice" biologije. Nosečnost je postala medicinska kategorija. Fetus, kmalu po spočetju ali že pred njim, postane subjekt, ki je v ospredju zanimanja (medicine, družbe). Bodoča mati je samo potujoči inkubator, ki je v sistemu reprodukcijske medicine pogosto desubjektivizirana, spregledana kot čustveni subjekt. Tako sedanje generacije razvajenih nenadoma stopijo na polje trde realnosti.

Mame, mačehe in Francke

Na materinstvo pa se ob osnovni zahtevni biološki determiniranosti še vedno veže ogromno družbenih zahtev in mitov. Mit o materinstvu govori, da so mame do svojih otrok dobre. Mnoge so, nekatere pa tudi niso. Nekatere so nehote, nekatere pa tudi hote škodljive za svoje otroke.

Drugi del mita pravi, da potrebuje otrok za srečen razvoj mamo. Večinoma res, mogoče res…, ampak kako boleče ta mit obremeni vse, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo odraščati z mamo.

Nadomestni mami rečemo mačeha. Beseda, ki nosi s seboj podobo iz pravljic. Kar je pogosto krivično. Ker pravljice namreč ne govorijo o nadomestni mami - mačehi. Govorijo o vsaki izmed nas. O ženski-mačehi, ki je (hočeš nočeš) v vsaki materi. O tistem delu, ki ga mit o materinstvu zanika. In nas mame dela nesrečne, ko nismo do svojih otrok ljubeče, razumevajoče in nesebične. O tistem delu, ko smo do svojih otrok kdaj "preganjajoče" - lahko v smislu zdrave frustracije ali tudi resnejših agresivnih vzgibov, ki jih (moramo) kot odrasle in odgovorne osebe na čim bolj konstruktiven način "predihati". Mame svojih otrok kdaj pa kdaj tudi ne prenašamo, rade bi se jih "znebile", jih pustile v gozdu.

Prav družbeni pritisk mita o materinstvu preprečuje, da bi lahko govorili o realnem odnosu z otroki. Ta se stalno spreminja, kot se naloge mame in otroka spreminjajo odvisno od razvoja. Ker se v zvezi z materinstvom sprenevedamo, ne moremo jasno ločiti, kje je to običajen odnos, ki je naporen, kot so pač naporni vsi odnosi s soljudmi, in kje se začne patologija, ki jo zakrije lažen blišč mita in ki bo pokazala svoje delovanje šele, ko bo otrok odrasel.

Mit se nadaljuje s trditvijo, da samo materinstvo osreči žensko, da je naravno in instinktivno… Lahko da je res, vendar praksa kaže obratno, da lahko le srečna ženska osreči otroka. In da je za otroke pretežka naloga, da bi osrečevali mame. In da mnogo žensk ne more imeti otrok. Mit jih globoko stigmatizira in prizadene.

Pred desetletji smo se soočali s cankarjanskimi mamami in tegobami, ki so jih prinašali žrtvovanje in odpovedi za vsako ceno. Mamam in otrokom. Mamam občutke, da ne dobijo zahvale za svoj tek za vozom, za padce v blato tiste trpeče, ljubeče Francke v vsaki od njih. In otrokom občutke nezadovoljstva s skodelico kave, ki se ji je mama odpovedala in jim jo je prinesla s tresočo se roko. Ko so odrasli, so se nato leta in leta soočali z občutki krivde, ker so jo zavrnili. Toda te mame so odraščale v lakoti in pomanjkanju. V dobri generaciji ali dveh jim je uspelo vzgojiti mladino, ki ima občutek, da ji vse pripada, da je nega, ki so je deležni, njihova absolutna pravica, da je vsega vedno premalo in da je drugod več in bolje.

Razvajenost je huda oškodovanost

Od generacij lakote in žrtvovanja smo prek generacij, obloženih s krivdo, prišli do generacije, ki je narcisistično obtežena s sabo. Stalna usmerjenost nase je te potomce prikrajšala za izkušnje Drugega kot ločenega Subjekta. Drugi ostaja vedno kot Objekt za zadovoljevanje potreb. Razvajanje in pomanjkanje aktivne vključitve v vsakodnevne življenjske rutine pa take posameznike prikrajša za ustvarjalen razvoj odnosa do dela in iz tega izvirajočega realnega vrednotenja samega sebe. Med strokovnjaki je že skoraj ponarodelo reklo, da je zdrav odrasli tisti, ki lahko ljubi in dela. Ljubezen kot taka pa je skupek raznih elementov, ni enobarvna. Ni niti lahka niti lahkotna. Ljubezen terja navezanost in odgovornost. Terja Drugega. Za zdrav razvoj otroka je potrebna samo "dovolj dobra mama" in ni treba, da je idealna (kar je tudi že ponarodeli frazem drugega avtorja). Dovolj dobra mama je tista, ki zna svojega otroka potolažiti, ko potrebuje tolažbo. Tista, ki ga zna frustrirati, ko potrebuje spodbudo za preraščanje "plenic". Tista, ki loči med otrokovimi potrebami in med njegovimi željami vse potrebe je nujno izpolniti, mnoge želje je nujno zavrniti. Tista, ki zna poskrbeti zase toliko, da se čustveno "nahrani" v odraslih odnosih in ne pričakuje od otroka, da jo bo osrečil in izpolnil njeno življenje. Tista, ki vidi naprej in pomaga otroku na poti k osamosvajanju. Ki ga uči o življenju. Ki se pokaže odkrito in človeško.

V ambulantah pa smo vse bolj soočeni z razvajeno, solipsistično generacijo. Z ljudmi, ki imajo svoj notranji svet naseljen samo s Seboj. Mnogi med njimi se kljub svoji najboljši volji in z najboljšim namenom ne morejo lotiti nege Drugega. Ne otroka ne partnerja, ko je ta v stiski. Ker ne znajo. Otroka doživljajo kot podaljšek sebe, kot vir zadovoljstva in objekt zamere, če prinaša neugodje (meni ne spi, meni nagaja…).

Soočene z neizbežnimi zakoni biologije, družbenimi pritiski in miti so mlade matere te vrste izgubljene v zahtevni nalogi materinjenja. Ob tem lahko njihovi partnerji brez kančka slabe vesti izstopijo iz očetovanja. Ali očetovanje izvajajo na način, ki konkurira materinjenju in služi "bitki" med njima. Tako je njun odnos iskanje potrditve, kdo je boljši starš, ne pa medsebojna podpora dveh, ki imata kompas in zemljevid v neznani deželi starševanja. Dva človeka, ki sta še nedavno zrla drug drugemu v oči, pogosto v narcisistični maniri, sta postavljena pred nalogo, da z ramo ob rami zreta naprej, v isto smer, brez neposrednih in velikih nagrad. Izgubljena in prestrašena pogosto iščeta izhode. Nasveti v medijih, na medmrežju, v knjigah in kakršni koli poskusi ozaveščanja (pogosto tudi terapije) se "prevajajo" skozi zožen in opustošen notranji svet narcisističnih predstav. Pozabljamo, da teče razumevanje napotkov (ki so pogosto v zaostanku, namenjeni še prejšnji generaciji, ki je razvajala) skozi prevod, ki je za otroke teh razvajenih staršev lahko celo nevaren. Zahteve strokovnjakov, ki bijejo plat zvona z zahtevami, naj starši postavijo meje, naj naučijo svoje otroke tudi (kdaj) ubogati in se podrediti, lahko taki starši razumejo kot njim domače pričakovanje, naj se otroci vedejo tako, da bo njim udobno. Razvajenim, ki nimajo empatije, nalagamo, naj bolj strogo primejo svoje otroke!

Strokovnjaki smo začeli prepozno opozarjati na neuporabnost laissez-faire vzgoje in zato danes o tem pripovedujemo generaciji, ki je s to vzgojo že poškodovana. Razvajenost ni privilegij, razvajenost je huda oškodovanost. Obenem si želijo biti dobri starši ali predvsem idealni, to jim moramo priznati. Ker je to v naravi razvajenih… Brez veliko truda doseči najboljše in dobiti priznanje. Nedvomno pa tudi na njih pritiska isti mit kot na njihove mame. In prinaša ponovno (ampak drugačno) toksičnost.

Otroci pa potrebujejo "Mame", torej nekoga, ki jih neguje. V resnici brez njih ne bi preživeli. Mama je prva beseda, ki v mnogo jezikih podobno zveni. Mogoče pa Mama ni oseba, tista točno določena in nenadomestljiva. Mogoče je to negujoča Ljubezen odgovornega in ljubečega Odraslega, za katerega pa nimamo drugega, ljubeznivega izraza. Otrok, ki je tako ali drugače ostal brez točno določene osebe, ki ga je rodila, na podlagi mita misli, da mu v resnici nekaj manjka, čeprav je pogosto pravzaprav dobil vse. Mit o materinstvu neizprosno deluje. Morebiti bi naredili več koristnega za očetnjavo, če bi se ukvarjali z realnimi problemi otrok in njihovih mladih staršev v sedanjih zahtevnih časih, kot pa da loščimo lažen blišč mitov, ki jih je povozil čas. Da bi sprejeli izziv, da tudi na videz nenadomestljive vloge lahko nadomestijo ljudje, ki imajo dovolj sočutja.

Ljudje ne maramo negotovosti, neodgovorjenih vprašanj, mentalnega napora… Želimo si absolutnih odgovorov in navodil, zato stalno iščemo avtoritete, ki nam jih ponujajo. Na dileme, ki jih prinaša negotovo življenje, radi absolutno in enoznačno odgovarjajo biologisti, teologi in še kdo. Tisti, ki dvomimo, ki iščemo negotovost in odpiramo samospraševanja, smo zoprni.