Dolge vrste ljubiteljev knjig

Vloga poslovnega mogotca

Dejstvo, da so knjižni sejem pred osemindvajsetimi leti ustanovili akademski krogi, konkretno Raúl Padilla López, ki v Mehiki velja za enega najbolj znanih politikov in hkrati nekdanjega rektorja druge največje univerze v državi, je v resnici najbolj očitna razločevalna lastnost s slovenskim knjižnim sejmom. »Brez njega ne bi bilo ne knjižnega sejma ne mednarodnega filmskega festivala, ki se vsako leto odvije v Guadalajari,« je na poti v Padillovo razkošno hišo, kjer je mecen sprejel približno dvesto gostov, dejal mladi raziskovalec na Univerzi v Guadalajari, sicer del sejemskega osebja.

Vlogo, ki so jo v slovenskem prostoru odigrale knjižice, torej javni sektor, je v mehiškem prostoru odigral poslovni mogotec. Knjižni sejem, ki ga je ustanovil, je omogočil širšemu krogu ljudi dostop do kulturnih dobrin, toda po mnenju mladega raziskovalca je vstop politike v kulturo pomenil tudi nadzor nad tem, kar se v kulturi dogaja. Mehika ima močno tradicijo intelektualnega družbenega angažmaja in verjetno ni naključje, da poslovnež vodi knjižni sejem v mestu, ki z dvema milijonoma študentov in profesorjev predstavlja eno izmed intelektualnih središč v državi.

Po besedah programske direktorice knjižnega sejma določena javna sredstva v knjigotrškem poslu obstajajo, vendar za preživetje tako sejma kot knjige v Mehiki niso ključna. Ključni so sponzorji, predvsem pa bralci in kupci knjig. »Imamo sponzorje, subvencije, toda tudi če se nam bodo odrekli, bomo še vedno preživeli,« je dejala Laura Niembro. »Predvsem poskušamo generirati dobre vsebine in s tem zaslužiti.«

Toda če je temu res tako, se zastavlja vprašanje, kdo si v Mehiki lahko privošči nakup knjig, ki v povprečju stanejo dvajset dolarjev. Kar je glede na najnižjo mehiško bruto plačo, približno 150 dolarjev, ogromen znesek. »Ko sem bil še deček, sem o knjigah lahko le sanjal. Privoščil sem si lahko le nakup knjige za največ pet dolarjev,« je dejal mladi raziskovalec in navrgel podatek, da Univerza v Guadalajari za nakup knjig na knjižnem sejmu vsako leto pripravi nekajmilijonski znesek; denar je namenjen za šolsko oziroma raziskovalno gradivo.

Organizatorji knjižnega sejma si ne glede na zaledje univerze predvsem skušajo zagotoviti najširši krog bralstva. V enem izmed govorov pred leti je Raúl Padilla López poudaril, da bi morala Latinska Amerika v odnosu do zahodnega sveta zavzeti močno kulturno identiteto. Njegov imperativ podpiranja kulturne politike, ki zagovarja povezovanje med različnimi latinskoameriškimi narodi, se uresničuje preko knjižnega sejma v Guadalajari in drugih kulturnih dogodkov, ki jih prireja v svojem mestu. O tem Laura Niembro pravi: »V preteklosti so ljudje mislili, da je uspeh že, če je bil avtor na primer iz Slovenije objavljen v španskem prostoru. Zdaj vemo, da je avtorske pravice bolje prodajati določenemu jezikovnemu prostoru in ne zgolj posamezni državi. Vemo, da se moramo povezovati, Španija z Mehiko, Kuba z Argentino. Samo tako lahko uspemo.«

V duhu tovrstnega mednarodnega povezovanja organizatorji knjižnega sejma v Guadalajari vsako leto izpostavijo eno izmed držav kot častno gostjo: od leta 1993 so se zvrstile Kolumbija, Venezuela, Argentina, leta 2011 Nemčija, leta 2013 Izrael, letos pa je bila ponovno na vrsti Argentina. Ideja, da bi kot častna gostja na knjižnem sejmu v Guadalajari nekoč nastopala tudi Slovenija, se v tem trenutku zdi iluzorna. Pri tem pa ne gre toliko za znesek, ki ga prispeva gostujoča država – po oceni Laure Niembro od dva do tri milijone dolarjev – temveč da je slovenski založniški trg bolj kot z odpiranjem navzven v tem trenutku preokupiran z lastnimi problemi. Medtem ko mnogi slovenski strokovnjaki govorijo, da opažajo upad zanimanja za resnejšo literaturo v zadnjih petindvajsetih letih, in krivdo za to pripisujejo samim avtorjem, ki da ne najdejo več stika z bralci, deloma pa tudi nacionalnim medijem, kjer je opaziti izrazit upad kulturnih vsebin, ter med vrsticami celo dobro razviti knjižničarski mreži, ki uporabnikom omogoča brezplačen dostop do knjig, po drugi strani nekatere manjše slovenske založbe vendarle iščejo stik z založbami v špansko govorečem prostoru. Ena izmed takšnih je založba Beletrina, dolgoletna partnerica knjižnega sejma v Guadalajari.

Po mnenju pesnika Aleša Štegra bi bilo v prihodnosti smiselno razmišljati o tem, da bi se kot častni gostje na knjižnem sejmu v Guadalajari predstavili založbe in avtorji iz srednjeevropskega prostora. Vtis je, da je za latinskoameriško publiko ta prostor resda neznan, toda glede na to, da je za mehiške bralce knjiga vrednota in da bralci ves čas iščejo intimen stik z avtorjem ne glede na to, ali ta piše »težke« ali »lahkotnejše« knjige, bi bila to odlična poteza; predvsem v smislu promoviranja srednjeevropskega literarnega prostora, katerega del je tudi Slovenija.

Organizatorji sejma v Guadalajari se resda širijo navzven, v mednarodni prostor, s čimer svojim bralcem omogočajo stik z najprepoznavnejšimi svetovnimi avtorji, toda ti v špansko govoreči književni trg prinašajo le dodano vrednost. Osnova knjižnega sejma v Guadalajari so špansko govoreči bralci, ki v devetih dneh za knjige zapravijo 55 milijonov dolarjev. Ko je Laura Niembro navedla, da je knjižni sejem v Guadalajari v poslovnem smislu drugi največji sejem na svetu, v kulturno-literarnem pa prvi, je merila na domače bralce in njihovo privzgojeno ljubezen do knjig.

Ste videli temnopolti obraz, mestica?

Organizatorji knjižnega sejma v Guadalajari se resda sklicujejo na to, da bi kultura in z njo knjiga morala, predvsem iz tržno-pragmatičnih razlogov, ponujati prostor za simbolno izražanje vseh ljudi, toda v praksi se je to izkazalo za manj uspešno. »Si morda na sejmu videla kakšen temnopolti obraz? Predstavnika mesticev?« mi je dejal slovenski arhitekt, ki že drugo leto živi v Guadalajari in ni želel biti imenovan. Knjižni sejem naj bi bil preslikava širše družbene slike: organiziran in voden je s strani družbene (bele) manjšine, ki tudi sicer vodi mehiško vlado. V Mehiki si v javnih knjižnicah ni mogoče sposoditi knjig, niti – po mnenju slovenskega arhitekta – sejemsko dogajanje ni pripeto na javni šolski sistem. Tovrstno mnenje deli še ena Slovenka, ki živi v Mehiki: »Mehika je postkolonialna država, kar pomeni, da so svetovi strogo ločeni. Na eni strani bogati, ki si lahko privoščijo plačljive usluge, in na drugi revna večina, ki je obsojena na razpadajočo javno infrastrukturo.«

Na predstavitvi slovenske antologije kratkih zgodb, prevedene v španski jezik, v katero so vključeni tudi avtorji Drago Jančar, Jani Virk in Mojca Kumerdej, se je izkazalo drugače. Dijaki na javni srednji šoli, ki deluje pod okriljem Univerze v Guadalajari, so ponovno pokazali živo zanimanje za književnost. Po izjavi enega izmed učiteljev izbrane srednje šole skupaj z univerzo tvorijo tako imenovani rdeči obroč. Tuji in domači avtorji, ki so povabljeni na knjižni sejem, se v prostorih srednje šole predstavijo tudi učencem. »V Guadalajari imamo najboljše srednje šole, nekatere so po kakovosti primerljive z zasebnimi. In večina jih sodeluje s knjižnim sejmom, predvsem v smislu spodbujanja bralne kulture,« je dejal profesor, ki ga dijaki kličejo maestro.

Po drugi strani je po mnenju slovenskega arhitekta logično, da se knjižni sejem, kljub vprašljivemu mecenstvu, kakršnega pooseblja Padilla, odvija v Mehiki. Mehika v gospodarskem smislu velja za meko med latinskoameriškimi državami. Predvsem pa je pomembno, da je mehiška literatura poleg španske, argentinske in kubanske ena najbolj vplivnih v špansko govorečem prostoru. Avtorji, kot so Octavio Paz (leta 1990 je prejel Nobelovo nagrado), Juan Rulfo, Carlos Fuentes in Amado Nervo, so poleg priljubljenosti doma dosegli tudi mednarodni uspeh. Ne smemo pa pozabiti niti na indijansko izročilo, literarno-avantgardistična gibanja z začetka 20. stoletja ter seveda slikarko Frido Kahlo, katere podoba se kot leit motiv ponavlja ne samo na knjižnem sejmu v Guadalajari, temveč v obliki spominskih artefaktov tudi na tržnicah, med uličnimi prodajalci, na stenah hiš in celo kombijev in taksijev.

Tovrstna vseprisotna duhovno-literarna tradicija lahko deloma pojasni dolge vrste pred vhodom knjižnega sejma. Seveda je vedno mogoče špekulirati tudi o drugem vidiku. Situacija v Mehiki močno spominja na situacijo v Srbiji, ko so le kakšni dve leti po vojni ljudje z beograjskega knjižnega sejma nosili vreče knjig. Resda poceni knjig, pa vendarle. Po obisku knjižnega sejma v Guadalajari je ostal občutek, da si ljudje s kupovanjem in branjem knjig vračajo dostojanstvo. In da obenem tudi poslovneži premorejo tolikšno mero vehemence, da s finančnimi injekcijami podpirajo različne člene knjigotrške verige.

Na eni izmed predstavitev slovenske antologije v Ciudad de Mexico mi je poslovnež, ki plača za to, da se lahko udeleži delavnice kreativnega pisanja, razlagal, kako je svoj zadnji roman poselil z duhovi in kako ga pisanje sprošča. Na drugi strani je mati samohranilka, ki zasluži mesečno minimalno plačo, pojasnjevala, da je za to, da je lahko svojima otrokoma kupila knjigo, ki stane manj kot petnajst dolarjev, varčevala nekaj mesecev. Nečemu se je odrekla, da je lahko otrokoma privoščila knjigo, ki v Latinski Ameriki, v nasprotju s Slovenijo, še vedno velja za vrednoto.

Ostaja torej vprašanje, kako slovenske bralce, ki so sami sebe dolgo časa prepričevali, da so zrasli iz knjige, motivirati za nakup knjige in jih torej popeljati iz logike zastonjkarskega konzumiranja. Če knjig nihče več ne bo kupoval, potem niti državne subvencije in z njo vse kompleksnejša ureditev na področju knjige nimajo smisla. Postali bomo, kot je rekel eden izmed urednikov na tridesetem ljubljanskem knjižnem sejmu, kot Indijanci v rezervatu. Predlog? Morda bi se za začetek problema lotili z vrha: namesto propadlim založnikom bi lahko vodenje knjižnega sejma v Sloveniji – po mehiškem zgledu – prepustili bolj poslovno naravnanim ljudem, ki bi v knjigi skupaj z bralci zopet prepoznali njeno brezčasno in fundamentalno vrednost. Čeprav se bo tudi to verjetno zgodilo šele tedaj, ko bo izobrazba in ne brutalna fizična sila ponovno postala presežna vrednostna mera. Počakajmo torej na nov cikel.