Čeprav ima tako kot vse sorodne raziskave metodološke omejitve, velja, da je mogoče iz podatkov marsikaj izluščiti, na primer, kolikšen delež šolajočih se v posamezni državi dosega tisto raven bralne, matematične in naravoslovne pismenosti, ki zadošča za uspešno vključitev v sodobno družbo in trg dela, in koliko je tistih, ki znajo že na prehodu v sekundarno šolanje kritično brati in s pomočjo znanja ustvarjalno reševati probleme. PISA je torej tudi nekakšna prerokovalka bodoče gospodarske uspešnosti.

V raziskavi PISA 2006, ki je zajela 400.000 petnajstletnikov v 57 državah, je Slovenija sodelovala prvič. V vzorec smo zajeli 7000 učencev in dijakov, rojenih leta 1990. V naravoslovni pismenosti - tej je tokrat veljal glavni poudarek - so se uvrstili na 12. mesto, v bralni pismenosti na 20. mesto in v matematični pismenosti na 19. mesto. Ob tem je treba upoštevati standardno, 5-odstotno statistično napako, kar z drugimi besedami pomeni, da bi bilo lahko vsako od doseženih mest ob drugačnem, sicer skrbno premišljenem vzorcu, pomaknjeno za tri mesta navzdol ali navzgor.

Nismo torej v vrhu, smo pa statistično potrjeno v družbi nadpovprečnih držav. Novica je toliko boljša, ker so se slovenski 9 in 13 let stari otroci v neki drugi mednarodni raziskavi znanja matematike in naravoslovja - TIMSS 2003 - odrezali zelo slabo. Danes velja, da so bili ti rezultati napačno interpretirani, ker da se ni dovolj upoštevalo, da so bili slovenski otroci kar pol leta mlajši od povprečja.

Da ta argument ni čisto od muh, daje slutiti mednarodna raziskava bralne pismenosti PIRLS 2006. Čeprav so bili slovenski otroci spet med mlajšimi, so se namreč zelo dobro odrezali. Po letu 2001 so po tej raziskavi bolj od naših otrok napredovali le ruski, singapurski in hongkonški otroci. Če bi bili denimo v vzorec izbrani leto starejši - to prinese okoli 40 točk - bi se lahko uvrstili v prvo peterico. A to so seveda špekulacije.

Kaj so pokazali rezultati PISE 2006

Tudi po tej raziskavi Finska ostaja država, v katero bodo romale delegacije šolnikov z vsega sveta. V družbi Kanade, Estonije in Japonske je Finska prva v naravoslovni pismenosti, v družbi Koreje, Hongkonga in Kanade druga v bralni pismenosti in v družbi kitajskega Tajpeja, Hongkonga in Koreje prav tako druga v matematični pismenosti.

Od vzhodnoevropskih držav je v naravoslovni pismenosti od Slovenije boljša le Estonija, v bralni pismenosti sta pred nami Estonija in Poljska, v matematični pismenosti pa Estonija in Češka (Poljska in Češka sta pravzaprav v skupini držav s podobnimi rezultati). Nič manj spodbudno ni, da so za nami v vseh treh pismenostih mnoge bogatejše države - ZDA, Italija, Norveška, Luksemburg... Optimizem vliva tudi dejstvo, da so se slovenski učenci in dijaki odrezali bolje od vrstnikov v vseh sosednjih državah in veliko bolje od nekdanjih sodržavljanov v Črni gori, na Hrvaškem in v Srbiji (BiH in Makedonija nista sodelovali).

Dobro je tudi, poudarja dr. Mojca Štravs, raziskovalka na Pedagoškem inštitutu in nacionalna koordinatorka PISE 2006, da smo pri vrhu v skupini držav, s katerimi smo si kulturnozgodovinsko zelo blizu: z Avstrijo, Češko, Madžarsko in Slovaško. Natanko tu pa lahko optimistični toni izzvenijo.

Čeprav je, zlasti kar zadeva naravoslovno pismenost, rezultat slovenskih 15-letnikov zelo dober, s tem nikakor ne bi smeli biti zadovoljni, poudarjajo vsi, ki so se doslej izrekli o rezultatih. Res je, da jih velika večina, dobrih 86 odstotkov, dosega drugo, temeljno raven pismenosti od šestih; v ZDA je, na primer, takšnih otrok le tretjina, v Srbiji pa več kot polovica. Drži tudi, da šesto, najzahtevnejšo raven, ki pomeni, da znajo učenci svoje znanje uporabiti tudi v zahtevnih, nešolskih situacijah in ustvarjalno povezati različne vire znanja, pri nas dosega kar 2, 2 odstotka učencev in dijakov, kar je skoraj za odstotek bolje od povprečja. Toda delež slovenskih učencev, ki ne dosegajo temeljne ravni, znaša od 14 do slabih 20 odstotkov in še zdaleč ni neznaten, kot denimo na Finskem, kjer znaša le nekaj odstotkov.

PISA 2006 je tudi pokazala, da je socialno-ekonomski in kulturni status eden najmočnejših dejavnikov višjih ali nižjih dosežkov v večini vseh držav, tudi v Sloveniji. Tega dejavnika sicer ni mogoče izničiti, mogoče pa ga je omiliti: z različnimi oblikami pomoči šibkejšim učencem, z zagotavljanjem enakih možnosti, denimo z izboljšanjem jezikovne kompetence pred vstopom v šolo ali takšnim vpisnim sistemom, ki ne bo privilegiral otrok iz premožnejših slojev.

V Sloveniji se je tudi pokazalo, da se šole med seboj zelo razlikujejo. Dr. Štravs pravi, da bo o ukrepih mogoče razmišljati potem, ko bodo povezanost socialno-ekonomskega statusa z uspehom pri nas natančneje raziskali, denimo znotraj istovrstnih izobraževalnih programov.

Pomembno je zaupanje šoli

"Sama se vrednostnim sodbam najraje izognem, ker bi nas lahko zapeljale v lagodnost," ob tem še poudarja dr. Mojca Štravs. "Finci, ki so že tretjič v samem svetovnem vrhu, še vedno poskušajo izboljšati svoje rezultate. Zelo intenzivno se ukvarjajo z integracijo ekonomsko šibkejših otrok - v veliki meri so to priseljenci -, ki jim namenjajo veliko individualne pomoči."

Pri odgovoru na vprašanje, kateri dejavniki poleg socialno-ekonomskega statusa najbolj vplivajo na dosežke, pa je dr. Štravsova previdna. "Ko smo neko finsko ravnateljico pred leti vprašali, čemu pripisuje, da so finski otroci tako uspešni, je odgovorila, da gre zasluga za to zlasti dejstvu, da je znanje na Finskem vrednota, ki je vgrajena v vse pore družbe. Tudi sama mislim, da je šolarjem, zlasti najstnikom povsod, v vseh sistemih šola naporna in pogosto odveč. Bistveno je, kako se na na to odzove okolje: družina, šola, družba. Ključno vlogo pri tem odigrajo vrednote, odnos do učenja. Raziskava je tudi pokazala, da so v povprečju boljši dosežki tistih učencev, ki so okoljsko ozaveščeni, ne vemo pa, ali na ozaveščenost vpliva znanje, pridobljeno v šoli, ali ozaveščenost spodbuja zanimanje. Vsekakor pa je raziskava pokazala, da mladi pri nas veliko izvedo tudi iz medijev in na druge načine, da vire znanja torej kombinirajo. Kar je dobro." Kar zadeva finski uspeh, dodajmo še tole: na Finskem se za vsako razpisano delovno mesto učitelja prijavi sedem, za vsako študijsko mesto na fakulteti pa deset kandidatov.

Vrednotam je veliko pozornost ob predstavitvi rezultatov PISE namenil tudi šolski minister Milan Zver, ki je poudaril, da vse javnomnenjske raziskave pokažejo, da ljudje v Sloveniji šoli kot instituciji zelo zaupamo in jo visoko cenimo. Šolska politika, je dejal, nikakor ni glavni faktor dobrih rezultatov. "Zanje je zaslužno prizadevanje otrok, staršev, učiteljev, številnih institucij in zunanjih strokovnjakov."

Bivši šolski minister dr. Slavko Gaber se v tej točki z dr. Zverom strinja. Ob tem pa poudarja, da je spodbudno zlasti to, da se rezultati mednarodnih raziskav vse od leta 1991, ko smo sodelovali v prvi tovrstni raziskavi, izboljšujejo, in da so v zadnjem času potihnile razprave o domnevni preobremenjenosti otrok. "Tudi ta raziskava je pokazala, kako pomembna so visoka pričakovanja."

Ob tem dr. Gaber svari pred morebitnimi nepremišljenimi šolskimi ukrepi. "Na Finskem dolga leta sistem le dograjujejo, sicer pa je PISA 2006 med drugim pokazala, da naš javni šolski sistem ni slab..." Po njegovem mnenju bi morali v nadaljnjih raziskavah ugotoviti, kdo so, in na katerih šolah, učenci z najvišjimi dosežki in kdo so tisti z najnižjimi, ali gre tu za imigrante, revne itd. "Preveriti bi bilo treba, v kolikšni meri zmore naš sistem omiliti razlike zaradi kulturno-ekonomskega zaostanka družin, iz katerih prihajajo ti otroci." Zelo pomembno se mu zdi tudi, da deleža BDP za šolstvo ne zmanjšamo. "Tu gre za dolgoročno politiko: leta 2009 se nam to še ne bo poznalo, leta 2012 ali leta 2015 pa najbrž že."

Tudi glavni tajnik sindikata Sviz Branimir Štrukelj opozarja, kako pomembno je zagotoviti dobre pogoje za doseganje rezultatov, kar brez zadostnih sredstev - ustreznega deleža BDP - ni mogoče.

V raziskavi PISA 2006 so ugotavljali tudi korelacijo med dosežki in vlaganji v izobraževanje. Češka potroši za učenca oziroma dijaka (od 6 do 15 let) dvakrat manj od Italije in dvainpolkrat manj od ZDA, kljub temu pa njihovi šolarji v povprečju dosegajo bistveno boljše rezultate. V Veliki Britaniji so dosegli podobne rezultate kot na Češkem ob več kot za polovico višjih vložkih. Res pa je, da so prav v teh državah razlike med severom in jugom oziroma med šolami zelo velike. Zanimivo je tudi, da tako na Danskem kot na Švedskem in Norveškem v izobraževanje vlagajo več kot Finci in vendar, zlasti bogata Norveška, ki se je uvrstila celo med podpovprečne države, kljub politični in ekonomski sorodnosti dosegajo precej slabše rezultate. To kaže tudi na to, da je mogoče s šolsko politiko v državah s podobno mentaliteto, skupno zgodovino in približno enako razvitostjo marsikaj narediti, pa tudi marsikaj pokvariti.

Vsiljene rešitve ne dajo dobrih rezultatov

Dr. Janez Bečaj, profesor socialne psihologije in predsednik državne komisije za nacionalno preverjanje znanja v devetletki, poudarja, da sta za premišljeno šolsko politiko potrebna potrpežljivost in široko politično soglasje. "Zato, da bomo vedeli, kako graditi šolski sistem v prihodnjih 15 letih. Vedno znova se pokaže, da vsiljene rešitve ne dajo dobrih rezultatov." Preobremenjenost otrok pa se mu zdi še vedno problem.

"Ne gre za to, da so otroci predolgo v šoli ali da delajo preveč domačih nalog, gre za to, da je naš način dela preobremenjujoč. Obstajata dve skrajnosti. Po prvi moraš biti uspešen, da se boš dobro počutil, po drugi se moraš dobro počutiti, da boš uspešen. Mislim, da našo mentaliteto še vedno preveč določa prva skrajnost. Prevelika usmerjenost v uspešnost negativno vpliva zlasti na šibkejše učence, ki prej obupajo, se nehajo truditi ali celo zapustijo šolo. Visok storilnostni pritisk povzroča tudi delitev šol na bolj in manj zaželene, bolj in manj ambiciozne. Če bomo hoteli pomagati šibkejšim učencem, bomo morali misliti tudi na to."

Po Bečajevem mnenju bi naš šolski sistem, ki ni slab, lahko izboljšali tako, da bi povečali sodelovanje med učitelji - ti so po njegovem poleg otrok in staršev najbolj zaslužni za dobre rezultate - in poskrbeli za dobre, povezane skupnosti učencev. Predvsem pa bi morali okrepiti avtonomijo šol in učiteljev. "Ta bi morala biti takšna, da bi bilo učiteljem dovoljeno tudi pogrešiti. Le tako je možno res ustvarjalno delo."

Tudi Branimir Štrukelj je prepričan, da je PISA 2006 potrdila, da slovenski učitelji dobro delajo in da je sistem slovenskih javnih šol dober. "V zadnjih mesecih smo se naposlušali pavšalnih očitkov o naših javnih šolah in žalitev, da so slovenski učitelji tako zanič, da ponekod ne znajo otroci ob koncu osnovne šole niti brati." Po njegovem je treba paziti na to, da rezultati mednarodnih raziskav ne postanejo plen te ali one politike, in bodoče izboljšave dobro pretehtati. "Tudi ta raziskava je pokazala, da je treba spremembe uvajati počasi, na podlagi analiz in evalvacij, in brez hitrih rezov, tako ljubih sedanji šolski oblasti."