Poznamo vse trike vlade

Napisal je tri knjige. Tudi o Johnu Kennedyju, s katerim sta prijateljevala kot soseda v Georgetownu, prestižni washingtonski soseski. Svojo biografijo je naslovil A Good Life. "Še danes lahko rečem, da se imam dobro. Bili so tudi težki trenutki, a ni bilo dneva, ko nisem želel v službo; mislim, da ni veliko ljudi, ki lahko to rečejo…" Pravi, da pogreša svojega prijatelja, humorista Arta Buchwalda, ki je umrl pred kratkim, in razmišlja o pisanju še zadnje knjige. Skrbi ga naslov, Lessons from a good life morda.

Ko razpravlja o novinarstvu, ne izbira zapletenih povedkov, da pove svoje mnenje.

Njegova osebna asistentka zadnjih 16 let, Carol, me v pisarno, ima jo na sedežu Washington Posta, le nekaj ulic stran od Bele hiše, pospremi z besedami: "Boste videli, zelo prijazen možakar je." Poldrugo uro sva se pogovarjala o stanju v novinarstvu, aktualni politiki, življenju v Washingtonu, in seveda Watergatu. Intervju se je začel tako, kot se za veterana novinarstva spodobi. Začel je spraševati: "A veste, kako daleč nazaj je že Watergate? Še preden ste se vi rodili…"

Vedno so neke obletnice. Kar se mi zdi od vsega še najbolj neverjetno, je, da ljudje še vedno vedo za to. Pogovarjam se z mladimi, ki razmišljajo o službi pri Postu. Najstniki, stari vsega 12, 14 let, mi govorijo o Watergatu. Vesel sem, da ljudi nekaj, kar se je zgodilo pred toliko leti, še vedno zanima.

Zelo lepo od vas, da tako pravite, a natanko vem, kam sodim v vsej zgodbi. Imel sem zelo dobro službo, najboljše delo v ameriškem žurnalizmu. Delal sem za čudovito žensko, Katharine Graham, ki je bila tudi moja prijateljica. Veste, zelo pomembno je, kdo je lastnik časopisa in kaj hoče z njim narediti.

To je ona (pokaže s prstom), gleda me in pravi, naj se lepo obnašam. (smeh)

Ja, časopis je kupil njen oče, ona je medtem rojevala, mislim, da je imela tri splave, štiri otroke, zelo pogumna gospa je bila. Ko je njen mož, ki je trpel za manično depresijo, storil samomor, jo je čakala težka odločitev, kaj narediti s časopisom. Bogataši so se kot mrhovinarji zgrinjali nad Washingtonom, hoteli so kupiti Post, ona pa je vse poslala k hudiču in se začela učiti tega posla. Novinarstvo jo je zelo zanimalo, bolj kot oglaševanje ali produkcija. Bila je rojena reporterka, ni in ni nehala postavljati vprašanj. Predstavljajte si, da delate za nekoga, ki ima obrt, v kateri dela tako rad, kot jo imaš rad sam. Morda še bolj rad! Ni boljšega.

Ne. (smeh)

A veste, da res pridem skoraj vsak dan. Nekdo je mojo službo opisal kot postajo na poti Washington Posta. V dogajanje znotraj deska nisem več tako vpet kot nekoč, nekaterih ljudi ne prepoznam, a se rad družim, zelo dober sem v tem. Ko sem se leta 1991 upokojil, sem nasledniku Leonardu Downeyju Jr. obljubil, da eno leto ne bom šel v desk, kar je bilo zame zelo težko. Po kakšnih osmih, devetih mesecih pa me je sam poklical in povabil na tortico. Ta časopis je nor na torte, vedno se kaj praznuje in vedno so torte na mizi…

Vsaka nova administracija v tej državi poskuša, ko pride na oblast, kontrolirati dostop do informacij na po mojem mnenju precej nesprejemljiv način. Akcija se imenuje Sunshine week. Judy je moja prijateljica, Toma poznam že dolgo, po mojem mnenju je bil najboljši televizijski novinar, prav gotovo pa eden najbolj prijaznih. Mislim, da potrebujemo ljudi, ki se ne dajo zlahka odgnati. Ko ti rečejo ne, odgovoriš, zakaj za vraga pa ne. V tej državi lahko vedno najdeš koga, še posebno v prestolnici, ki bo govoril. Nekateri raaadi govorijo, samo posvetiti se jim moraš. Predsedniki tega ne marajo in veliko drugih pomembnežev tudi ne.

Skoraj vsaka vlada je enaka, res. Tako zelo si želijo vplivati na medije, a to pravzaprav težko naredijo. No, ni težko, postane pa, če izvajajo pritisk na časopis, ki si tega ne pusti. Predstavijo ti svoje poglede, a le redki se ustavijo pri tem. Uzakoniti poskušajo nove predpise, preprečiti, da določene informacije pridejo v javnost… A mediji v ZDA so precej dobri, navajeni so večine teh trikov.

Svobodno novinarstvo je novinarstvo, ki lahko prosto sledi lastnim idejam o tem, kaj se dogaja. Da lahko neobremenjeno preiskuje karkoli. Seveda obstajajo stvari, o katerih ne bi smeli pisati. Primer, ki si ga ob tem pogosto izposodim, je recimo med vojno, ko nisi smel objaviti datuma odhoda bojnih ladij, da ne bi nemškim generalom med drugo svetovno vojno na podmornicah sporočil, kje si.

Ničla (pokaže z roko). O moj bog, kje pa. Ljudje na oblasti te vedno prosijo, da določenih stvari ne objavi, ampak to je odvisno od tebe, ali boš objavil ali ne. Ne morem vam povedati, kolikokrat so me poklicali v Belo hišo, ko so na primer izvedeli, da je novinar Posta nečemu na sledi. Pa so mi rekli, ne objavi tega, ne smeš objaviti onega, gre za domovinsko varnost. Še posebno novopečeni predsedniki mislijo, da so edini na svetu, ki mislijo na to. Ob tem mi gre na smeh. Včasih pa je stvar res lahko zapletena.

Seveda, nekoč smo izvedeli za skrivno operacijo "Ivy Bells". Šlo je za napravo, podobno cerkvenemu zvonu, ki so jo spustili v globino morja na kabel, ki je med hladno vojno služil za komuniciranje med ruskim vodstvom in njihovimi vohuni po vsem svetu. Ameriške podmornice so znotraj zvona pritrdile majhen snemalnik, ki je kakšen teden beležil pogovore, nakar so ga s podmornico prišli iskat in analizirali posneto. Šlo je za dragocen vir informacij. Rusi so bili celo tako prepričani vase, da so se po kablu pogovarjali v ruščini in ne kodirani govorici. To je bila velika pridobitev za naše obveščevalne službe.

In potem je za to izvedel Woodward. Bila je neverjetna zgodba, a popolnoma jasno je bilo, da je ne moremo objaviti. Seveda smo s predstavniki vlade, Cie ipd. na dolgo in široko razpravljali o tem, ampak nismo objavili. A ko so nekega dne s podmornico šli po kaseto in ni bilo nikjer ne kasete ne zvona, je bilo jasno, da so jih Rusi odkrili. V tem trenutku pa je zgodba postala objavljiva. Bela hiša nas je vseeno prepričevala, naj ne objavimo, vendar za to niso imeli več pravih argumentov.

Ja, zelo velik vpliv imajo, rekel pa bi, da ne tudi v splošno dobro. Medij uporabljajo za doseganje političnih ciljev, namesto da bi služil obveščanju ljudi. Selektivno objavljajo informacije, ki ustrezajo njihovemu načinu razmišljanja.

(zamahne z roko) Nikomur ne verjamem, no, malo pretiravam, ampak lahko vam pa zagotovim, da ne verjamem prvi verziji povedanega. Prva verzija je vedno tisto, kar želijo, da veš. In potem pridejo druga, tretja… peta šele je nekoliko bliže resnici.

Ne, ne… Seveda zaupam ljudem. Zaupal sem Woodwardu in Bernsteinu, urednikom, lastnikom… Ne moreš živeti sproščeno, če nikomur ne zaupaš. Ne živim tako. So ljudje, ki te presenetijo, in takšni, ki te razočarajo. A tako pač je.

Nixon je bil predsednik, ki je od vseh najbolj sovražil Washington Post. Skoraj alergičen je bil na ta časopis. Le redki iz njegove administracije so se sploh kdaj udeležili dogodka, ki je imel kakršnokoli zvezo s Postom. Seveda so si nekateri želeli, ampak to bi se takoj razvedelo in bili bi v težavah.

Ne, tega niso nikoli zahtevali. Mislim sicer, da bi plačali za to, ampak ne, ne gre tako. Za njih je bilo dovolj že, da so poskušali poskrbeti, da smo imeli karseda malo prijateljev na visokih položajih. Nekaj ljudi iz kabineta je že prišlo na večerjo h Katharine Graham, to pa je bilo tudi vse. Ampak v tem mestu je izjemno težko "sedeti" na informaciji.

Cenzura mi ni niti malo všeč. Res verjamem, da je maksimalen dostop do informacij najboljši za demokracijo. Ugotoviti moraš, zakaj ne želijo, da nekaj objaviš. Ponavadi ne govorijo resnice o tem. Ali ne želijo, ker je eden od njihovih prijateljev vpleten na negativen način. Resnica je zelo zapletena, težko jo je odkriti, a tako zabavno je, ko jo najdeš, o moj bog, ko končno ugotoviš, kaj se dogaja… Predstavljajte si, da državo peljete v vojno, ker sovražnik poseduje orožje za množično uničevanje, ki pa ga sploh ni imel?! To človeka zbega…

Zato, ker so jim lagali.

Ja, ampak šlo je za nov paket laži in zelo težko je bilo priti do informacij. Ne moreš kar vstopiti v Irak. Američanu s tem očitnim jenkijevskim naglasom ne bodo nič povedali. Če ti viri informacij lažejo, je resnico težko najti. Dobro pri vsem skupaj je, da obstaja, jo bomo že našli, samo dajte nam čas.

Dvomim, da gre za resen udarec novinarstvu. Tako ali tako so skoraj vsi vedeli, kdo so bili ti viri informacij. Fasciniran pa sem bil, da je bilo iz vladnih vrst slišati "ubogi Libby"… Mislim, da ga utegne predsednik res pomilostiti, ne še zdaj, ker jim ne bi koristilo, ampak najverjetneje po volitvah.

S tem se sploh ne strinjam. Mislim, da so najboljši časopisi v Ameriki boljši od vseh v naši zgodovini. Najboljši. Včasih smo imeli več dnevnikov, kot jih je na trgu danes. V državi imamo pet, šest, sedem, vsekakor ne več kot deset res dobrih časopisov. New York Times in Washington Post sta razred zase, nekoč jima je tesno sledil še Los Angeles Times, čeprav niso več tako dobri. Zdaj se časopisi lotevajo zgodb, ki se jih v prejšnjih časih nismo niti poskušali. Eden od razlogov so ženske med novinarji, včasih jih ni bilo. In njihov prispevek k razvoju novinarstva je ogromen.

Absolutno gre za drugačno senzibilnost. Na prvem mestu, kaj pritegne njihovo pozornost. Mislim, da nepristranski moški odnese od zgodbe nekaj povsem drugega kot ženska na primer. In naj živi razlika! Tako mora biti, imamo nekaj odličnih reporterk, lahko vas peljem v desk in takoj pokažem vsaj dvajset res zelo, zelo dobrih. In to se ne dogaja samo v Washingtonu, ampak po vsej državi. Prispevek Posta z lastnico Katharine Graham je tu po mojem velikanski.

Lastnike nekaterih medijev je pomagala prepričati, kako čudovito je objaviti zgodbo, kot je bil Watergate. Pomagala jim je odpreti oči, da je novinarstvo lahko ne le uspešna, temveč zelo vplivna, močna sila za dosego nečesa dobrega v tej državi. Poleg tega je delo v javni upravi na lepem postalo privlačno za neko novo vrsto ljudi, še posebno za mlajše ženske. Watergate je Washington Post postavil na zemljevid, mi pa smo postali zelo prepoznavni. Nihče ne ve, recimo, imena mojega predhodnika, ki pa je bil zelo, zelo dober urednik. Ta časopis je imel v zadnjih sto letih vsega pet urednikov.

No, morda kakšnega več, ampak v zadnjih 42 letih samo dva.

Res je. NY Times in Washington Post sta časopisa v družinski lasti. S prstom lahko pokažeš na osebo, ki ima pri Postu vso moč, ta oseba je Donald Graham. Vendar ne zato, ker bi imel vse delnice. Post je javna delniška družba, a nadzor je v rokah posameznika. Gre za dve vrsti delnic, A in B. In A so tiste, ki pomenijo moč. Warren Buffet (drugi najbogatejši človek na svetu, op.p.) ima ne vem koliko delnic B, a nima pravice glasovanja. Donald Graham jih ima v primerjavi z njim malo, a je tisti, ki vodi posel. Pri New York Timesu je podobno. Investitorjem to seveda ni všeč, radi bi imeli več nadzora, vlagajo velike vsote denarja.

Vse medije bi raje videl v zasebnih rokah, a tega se ne da narediti. Predrago je. Danes še bolj kot nekoč. Poleg tega morate vedeti, da takrat ni bilo toliko časopisov. Moč pa je danes kljub večjemu številu skoncentrirana v rokah vse manjšega in manjšega kroga ljudi.

Seveda. Drugo vprašanje pa je, ali bodo to naredili ali ne. Donald Graham osebno lahko naredi, kar hoče. Kar hoče. Lahko reče, to sliko bomo dali na prvo strani, pa čeprav bi urednik, recimo, zaradi tega odstopil. Najverjetneje ne bi bil zelo uspešen, če bi to počel, ampak s časopisom lahko dela, kar hoče, saj je njegov. Nekaj pa morate razumeti: znotraj časopisa obstajata dve popolnoma ločeni uredništvi. Nekdo je odgovoren za članke na mnenjski strani in odgovarja neposredno lastniku. Na tej strani se objavljajo mnenja časopisa/lastnika, in Graham gre pogosto tja. Drugo je redakcija, ki pokriva dnevno dogajanje, torej kar bo objavljeno na vseh drugih straneh. In sem se pa ne mešajo. Katere zgodbe bodo objavljene in na kateri strani, to je urednikovo delo. Če jim urednik ni všeč, leti na cesto. Jaz osebno nikoli nisem imel pogodbe.

Da bi se me lahko znebili že s tem, da bi me poklicali gor na zagovor. Če pa bi imel pogodbo, bi me morali izplačati do konca. Tako preprosto.

Poznali smo njegovega očeta, on je bil le mlad sin, ki si je ustvaril ime kot guverner v Teksasu. Ti pa v Washingtonu, za razliko od recimo guvernerja New Yorka ali običajno tudi Kalifornije, ne štejejo prav veliko.

Nixon je bil veliko pametnejši od Busha, veliko pametnejši. Mislim, da primerjava ni najboljša. Nixon ni bil slab predsednik, če odmislite Watergate, je pravzaprav precej dobro opravil svoje delo. Tale pa… zelo prijeten se zdi, klepetala sva vsega skupaj dvakrat, moram priznati, da ga ne poznam prav dobro.

V samo snemanje ne, zato pa sem se pred tem veliko pogovarjal s piscem scenarija. Urednik v filmu sicer veliko preklinja, kletvice so letele vsepovsod, jaz pa v resnici ne kolnem tako pogosto. Leta dolgo je tudi trajalo, preden sem sproščeno lahko rekel, da so posneli dober film, ker se mi je zdelo, da utegnejo nekateri ljudje to napačno razumeti. Veste, da je Robards dobil vsega 50.000 dolarjev za ta film? Veljal je sicer za odličnega igralca, a bil je tudi brezupen pijanec. Redford mu je dal priložnost in Robards jo je dobro izkoristil.

Ker so bližje ljudem… Ne vem, štiri leta sem preživel na rušilcu v ameriški mornarici na Pacifiku, kjer se beseda na F uporablja tako pogosto kot na primer "like" pri mladini. Nič ne pomeni, kar zgodi se, nič nima opraviti s spolnostjo, samo beseda je… Del jezika, navade.

O ne, ne, ne. Problem je res bil, ker sta bila tako zelo mlada (Woodward 29 let, Bernstein leto mlajši, op.p.), a imela sta prav. Trdo sta delala, verjetno bolj od vseh, kar ste jih kdaj srečali. In z Woodwardom je še vedno tako. Veliko se videvava, moja in njegova soproga sta prijateljici, najini družini sta tesno povezani. Kar počne zdaj, je, da piše knjige, in kadar pride na sled zgodbi, ki je tako dobra, da ne more čakati na izid knjige, postane poročevalec in piše za Post, kjer je zdaj "assistant managing editor" ali nekaj takega.

Ah, to so mu vedno očitali. Nikoli ni zadrževal objave kakšne dobre zgodbe. Mislim, da lahko kritike na njegov račun preprosto pripišete ljubosumju posameznikov. Ni ga novinarja tu, ki ne bi zamenjal mesta z njim v dveh minutah, za njegove delovne privilegije. Zaslužil je za časopisnega novinarja neverjetno velike vsote denarja, a še danes trdo dela, on je zgodba o uspehu.

On živi v New Yorku, ne vidiva se prav pogosto. Blizu smo si, a on je povsem drugačen človek. Woodward je zelo umirjen, ima zelo organizirano življenje, Carl je pa neke vrste odrasel hipi. A je zelo nadarjen pisec, verjetno bolj kot Woodward. Spomnim se, ogromno časa je posvečal dvorjenju dekletom, ki so prepisovale članke v desku, igral jim je na kitaro, hodil pozno spat… Ampak, da ne bo pomote, ko se je za kaj odločil, umiril, je bil naravnost fascinanten.

Naj vas nič ne skrbi. Stavim, da bodo Post v papirni obliki tiskali še po moji smrti in tudi, ko vas ne bo več. Brez časopisov ne bi bilo televizijskih novic. Kje pa mislite, da televizijci dobijo svoje zgodbe? Govori se o upadu števila bralcev časopisov, a še bolj se manjša število gledalcev televizije. Časopisi bodo ostali, brez skrbi.

Nataša Briški je dopisnica Pop TV iz Washingtona.