Poldrugi mesec kasneje so odpustitve najbolj vroča tema v Washingtonu, ki je povod za novo zaostritev med Belo hišo in demokratsko večino v kongresu zaradi sumov, da so tožilce odpustili iz političnih razlogov in da je bil v dogajanje vpleten prvi politični svetovalec predsednika, mogočni Karl Rove.

Afera je v teh dneh celo bolj vroča od današnjega glasovanja v predstavniškem domu o datumu umika iz Iraka, ministru Gonzalesu pa se resno maje stolček.

ZAKAJ SO JIH SPLOH VRLI IZ SLUŽBE?

Osem ni tako majhna številka. Združene države imajo 93 zveznih javnih tožilcev, torej je brez službe ostal skoraj vsak enajsti. Če bi šlo za začetek Bushevega mandata, bi bilo to običajno, saj predsedniki ob prihodu v Belo hišo med zveznimi tožilci praviloma naredijo široko čistko. Tako Bill Clinton kot George Bush mlajši sta ob začetku predsedovanja zamenjala skoraj vse tožilce v 93 zveznih okrožjih. Zato pa je njihovo odpuščanje sredi mandata toliko bolj redko. Po podatkih kongresa je bilo v zadnjih 25 letih le pet takšnih primerov, ki so bili vsi posledica neprofesionalnega ravnanja. Ne pravosodno ministrstvo ne Bela hiša pa za zdaj nista pojasnila, kaj je bil razlog za tokratna odpuščanja. Ta negotovost podžiga ugibanja, da tožilci niso ostali na cesti zaradi slabega dela ali moralne spornosti, ampak zaradi "napačnih" političnih usmeritev.

Pravosodno ministrstvo je ob izbruhu afere tudi trdilo, da Bela hiša ni bila vpletena v odpuščanja, kar pa se je izkazalo za neresnico. Elektronska pošta med predstavniki pravosodnega ministrstva namreč kaže, da so odstavitve celo zadržali za skoraj tri tedne, čakajoč na odobritev Bele hiše. Dobili so jo 4. decembra, štiri dni zatem, ko se je Bush vrnil iz turneje po tujini. Za zdaj ni jasno, ali je odpustitev odobril sam Bush.

Dokumenti tudi kažejo, da je Karl Rove že od začetka pokazal zanimanje za odpuščanje in da so bili drugi visoki uslužbenci tesno vpleteni v postopek odločanja.

SPOR O PRIVILEGIJU PREDSEDNIKA

Pooblastilo za odpuščanje tožilcev ima predsednik. Njegovi politični nasprotniki zdaj skušajo ugotoviti, ali je šlo za šikaniranje na podlagi tega, da so nekateri tožilci domnevno preveč zavzeto preganjali republikance in bili preveč popustljivi do demokratov. Med možnimi kandidati za odpust se je po pisanju Washington Posta znašel na primer tudi Patrick Fitzgerald, ki je preiskoval izdajo identitete agentke Cie Valerie Plame.

Bela hiša je pravosodnima odboroma senata in predstavniškega doma, ki sta odprla preiskavi, posredovala več tisoč strani dokumentov in prepisov elektronske pošte. To pa je še okrepilo zanimanje za početje Bele hiše, ko se je izkazalo, da je v nasprotju z drugimi datumi izredno malo dokumentov iz obdobja treh tednov pred odpustitvijo.

Zaradi nejasnosti so preiskovalci obeh odborov za pravosodje sprejeli odločitev o obvezujočem pozivu k pričanju Karla Rovea in drugih predstavnikov Bele hiše. Slednja se je temu ostro uprla. Bush je ponudil, da pričajo brez prisege in brez zapisnika, kar so v kongresu zavrnili, rekoč, da to še spodbuja sume o motivih. Toda Bush je pripravljen iti tudi na sodišče, če bo kongres vztrajal, rekoč, da morajo imeti svetovalci možnost predsedniku predstavljati svoje poglede, ne da bi se morali bati, da jih bodo morali nato pojasnjevati pred sodiščem ali kongresom. Ne gre za novost, saj je na primer ta "privilegij vršilca izvršne oblasti" še odločneje zagovarjal Clinton, Bush pa tudi velja za voditelja, ki želi okrepiti položaj predsednika, ki je bil po aferi Watergate precej oslabljen. Sicer pa spor med Belo hišo in kongresom glede pričanja po mnenju opazovalcev ne bo končal na sodišču, ampak ga bodo rešili s kompromisom, kot je običajna praksa.