Resnica je veliko bolj konkretna - alarmantno stanje na področju kršenja delavskih pravic je posledica dolgoletnega sistemskega zniževanja nivoja nadzora kršenja delavskih pravic na eni strani ter množične liberalizacije in dereguliranja kapitala na drugi strani. To ni trditev. To je dejstvo, ki ga lahko potrdimo z (vsaj) tremi zgodbami.

Prvič: Služba družbenega knjigovodstva

Ko se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v polni meri zagnal projekt privatizacije, se je kapital usmeril v ukrepe deregulacije. Služba družbenega knjigovodstva (SDK), ustanovljena leta 1959, ki je bdela nad pravilnostjo stanja sredstev uporabnikov družbenih sredstev, je bila leta 1994 ukinjena. Hitro se je hitro izkazalo, da je ukinitev SDK pomenila zeleno luč delodajalcem za prakso neplačevanja socialnih prispevkov: ta je povzročila rast aktivnega dolga delodajalcev na več kot 186 milijonov evrov marca 2010 in na več 203 milijone evrov novembra istega leta. Toliko o deregulaciji v tej točki.

Ko je govor o liberalizaciji, pa se je v tej zgodbi zgodilo naslednje. Leta 1996 je politika podelila naslednji odpustek kapitalu. Prispevne stopnje delodajalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je znižala s 15,5 na 8,85 odstotka, češ da bo to dvignilo konkurenčnost slovenskega gospodarstva - v zameno za izsušitev pokojninske blagajne. Od leta 1996 do sredine leta 2010 je namreč v pokojninsko blagajno zaradi tega ukrepa priteklo nekaj več kot 8 milijard evrov manj.

Kaj pa dvig konkurenčnosti slovenskega gospodarstva? Tega je nadomestil lastniški kapitalizem, ki ga je najbolje definiral dr. Jože Mencinger, ko je zapisal, da so lastnike podjetij zamenjali lastniki premoženja, iz delavcev pa je nastala "delovna sila". Za temi dogajanji so bile velike prerazdelitve družbenega produkta med delom in kapitalom: delež dela, ki je bil pred tridesetimi leti približno 75 odstotkov BDP, se je skrčil na 68 odstotkov, delež kapitala pa se je s 25 odstotkov povečal na 32. Istočasno se je na strani uporabe BDP delež investicij s približno 25 odstotkov skrčil na 18. Razlika (med 18 in 32 odstotki) je šla v  privatizacije, prevzeme in špekulacije.

Drugič: Inšpektorat RS za delo

Med letoma 2002 in 2009 je število inšpektorjev na Inšpektoratu RS za delo "naraslo" s 75 na 86. V istem času je po podatkih Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (Ajpes) število malih podjetnikov (tistih, ki so oddali letno poročilo) naraslo s 53.181 na 69.210, število družb pa z 38.051 na 53.897.

Med letoma 2002 in 2009 smo torej dobili celih enajst novih inšpektorjev, pri čemer v prav vsakem letnem poročilu IRSD najdemo zapis o kadrovski podhranjenosti. Če pogledamo zgolj leto 2006, je bilo takrat 83 inšpektorjev. Tri leta kasneje so bili trije inšpektorji več. In 9533 malih podjetnikov ter 8567 družb več, če upoštevamo tiste subjekte, ki so Ajpesu oddali letno poročilo. Če smo še bolj konkretni: trenutna številka 86 inšpektorjev IRSD iz leta 2009 je tako le malce več od skupno 80 odvetniških partnerjev, odvetnikov, odvetnikov pripravnikov in kandidatov iz dveh odvetniških družb - Čeferin ter Miro Senica in odvetniki.

Na drugi strani si lahko preberemo stališče ministrstva za pravosodje iz leta 2009, da "so postopki ustanavljanja družb izjemno hitri in tako učinkoviti. Vse spremembe relevantne zakonodaje so šle v smeri večje liberalizacije in poenostavitve vpisa gospodarskih družb v sodni register."

Kakšen obseg kršitev delavskih pravic so na podlagi svojih zmogljivosti zaznali inšpektorji? V petih letih, med 2005 in 2009, se je število kršitev na področju delovne zakonodaje po podatkih IRSD podvojilo (2005: 3333; 2009: 6013), in to ob skorajda enakem številu pregledov na področju delovne zakonodaje (2005: 9421; 2009: 9.965).

Slika 3: Število opravljenih pregledov IRSD na področju delovne zakonodaje in število zaznanih kršitev

Ampak, to so uradni podatki. Le ugibamo lahko, koliko subjektov nadzora IRSD krši delovno zakonodajo, a tega IRSD iz takšnega in drugačnega razloga ni ugotovil. Na podlagi vseh teh številk lahko namreč zapišemo, da je kršenje delavskih pravic ob takšnem razmerju med številom inšpektorjev in številom subjektov nadzora postalo igra verjetnostnega računa - število subjektov/število inšpektorjev = 1 : X možnosti, da ujamejo delodajalca pri kršenju delavskih pravic.

Kako nevarno in od države neodgovorno je takšno kadrovsko hiranje IRSD, nam pove podjetje Gratim. To podjetje se je prejšnje leto ponudilo, da zaposli nekaj delavcev podjetja Prenova, ki so gladovno stavkali zaradi večmesečnega neizplačevanja plač. Zavod RS za zaposlovanje je potrdil, da podjetja Gratim ni v evidenci delodajalcev, ki jim je prepovedano zaposlovanje tujcev zaradi kršenja področne zakonodaje.

No, pred dvema tednoma sem dobil klic delavca prav iz tega podjetja. Že nekaj mesecev niso dobili plače. Prav tako že kar nekaj let (!) niso dobili izplačanega regresa. V tem trenutku je 55 delavcev podjetja popolnoma brez denarja, živijo od dobrote prodajalk v trgovini. IRSD pri tem podjetju očitno pač ni opravil pregleda. Podjetje se posledično ni znašlo v evidenci delodajalcev, ki jim je prepovedano zaposlovanje tujcev. In posledično je tako podjetje, ki evidentno krši delavske pravice, pridobivalo nove delavce prek Zavoda RS za zaposlovanje.

Primer Gratim je torej posledica objektivne odgovornosti vlade oziroma vlad, pristojnih ministrstev, ki niso imela zadosti politične volje, da zagotovijo kakovostno delovanje inšpekcijskih služb, ter na koncu tudi samega IRSD, katerega vrh že nekaj desetletij zgolj tiho ponavlja besede o kadrovski podhranjenosti, ne upa pa si privoščiti večjega konflikta z vsakokratno oblastjo.

Tretjič: operacija Strelec

Po besedah Janje Bernik iz leta 2006 je bilo odkrivanje in obravnavanje nezakonitosti pri procesu intenzivnega lastninskega preoblikovanja družbenih podjetij ena najobsežnejših in strokovno najzahtevnejših nalog ministrstva za notranje zadeve oziroma kriminalistične policije, ki je trajala od začetka leta 1990 do konca leta 1998. Za preiskovanje kaznivih dejanj s področja lastninjenja je kriminalistična policija uvedla tudi posebno republiško akcijo z nazivom Strelec.

Revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij je izvajala Agencija RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja (agencija), ki je o vsakem pregledu sestavila tudi zapisnik in ga v obravnavo odstopili kriminalistični policiji. Tako je kriminalistična policija prejela 1021 revizijskih poročil agencije in jih v obravnavo posredovala pristojnim policijskim upravam.

Kriminalistična policija je po podatkih Igorja Lambergarja iz leta 2002 od začetka leta 1993 do zaključka akcije Strelec pristojnim državnim tožilstvom podala 490 kazenskih ovadb, v katerih so ovadili skupno 649 osumljencev zaradi utemeljenega suma storitve 908 različnih kaznivih dejanj. 431 (87,9 odstotka) ovadb je bilo podanih na podlagi podatkov iz revizijskih komisij, 59 ovadb na podlagi lastne dejavnosti. Kriminalistična služba je ugotovila sum oškodovanja družbenega premoženja v višini 16,6 milijarde tolarjev (69,270.572 evrov). V strukturi raziskanih kaznivih dejanj so močno prevladovale zlorabe položaja ali pravic (496) (Janja Bernik, 2006).

V zgodbi o SDK sem omenil obdobje lastniškega kapitalizma, katerega ena najmočnejših značilnosti je inflacija (menedžerskih) prevzemov. Kakor je videti, je to obdobje le nadaljevanje lastniškega preoblikovanja družbenega premoženja na še bolj plenilski način. Po zadnjih podatkih Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) so banke v Sloveniji med letoma 1998 in 2010 za 197 prevzemov (izmed skupno 215) podjetij izdale za 5,56 milijard evrov bančnih garancij. Banke so jamčile za domala vse prevzeme, izpeljane od leta 1998 do konca oktobra letos, kažejo podatki ATVP. Od skupno 215 prevzemov, ki so se izvajali v omenjenem obdobju, je bančne garancije priložilo 197 prevzemnikov. Med njimi tudi prevzemniki Pivovarne Laško s 447,7 milijona evrov bančnih garancij in prevzemniki Merkurja s 114 milijoni evrov bančnih garancij.

Kako se kažejo učinki menedžerskih odkupov v številkah? Banke so prevzemnikom Merkurja in Pivovarne Laško podelile 562 milijonov evrov bančnih garancij, pri čemer je v tem trenutku poslovna škoda obeh prevzemov ocenjena na okoli 289 milijonov evrov - kar je več kot tri četrtine celotnega zneska oškodovanja družbenega premoženja v času večletne operacije Strelec.

O reviziji prevzemov pa ne duha ne sluha … No, če že govorimo o končnih učinkih prej omenjenih revizorskih postopkov lastninskega preoblikovanja družbenih podjetij in akcije Strelec: na koncu je bilo po besedah Deana Zoretiča (2009) izrečenih le okoli 20 obsodilnih sodb in še to v večini le pogojnih …

Kaj reči za konec? Ali se od državljanskih ovčk, kakor nas očitno definira oblast, res pričakuje, da pomislimo, da so namerno kadrovsko podhranjevanje IRSD, ukinitev SDK in ignoriranje učinkovitega sistemskega nadzora prevzemov podjetij "le" napaka v sistemu? To JE sistem - ki ga vodijo in nadzorujejo interesi kapitala. Morebiti še najbolj tragično pa je, da je to "demokratično izvoljen" sistem. Končni zaključek je torej jasen - demokracija je postala talec kapitala. Vlada/vlade so (p)ostale sužnje vedno močnejše liberalizacije in deregulacije kapitala. Dolgoletni glavni inšpektor za delo pa v imenu duševnega miru vsako leto zgolj ponovi isti stavek o premalo kadra v svojem letnem poročilu. S tem so vse te osebe in vse te institucije tudi objektivno soodgovorne za primere spodletelih prevzemov podjetij, neplačane socialne prispevke delavcev in naraščajoče število kršitev delavske zakonodaje, vključno s primeri iz Gratima.