Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

v objektivu spomeniki od Vodnika do Kavčiča

Poklon je izvrstna samopromocija

Kakšen je sploh vzgib, ki ljudi navede k temu, da nekomu ali nečemu postavijo spomenik, vprašam gospoda Gojka Zupana, poznavalca spomeniške problematike z oddelka za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo. "Ponavadi hočejo ti, ki spomenik postavljajo, skozi promocijo neke osebnosti spromovirati sebe oziroma z lastnostmi, s katerimi slavijo slavljenca, osvetliti tudi sebe," je odgovoril ta državni uslužbenec z redkim smislom za humor.

Napoti me na Krpanovo kobilo, zbirko esejev Ivana Cankarja. Izšla je leta 1907, dve leti po tem, ko so v Ljubljani postavili danes bržkone najslavnejši ljubljanski spomeniški kip. Postavitev 9,6 metra visokega spomenika Francetu Prešernu je, vsaj sodeč po tedanjih zapisih, izzvala verjetno najbolj žolčno javno polemiko vseh časov.

Nalagam galerijo
  • Spomenik Valentin Vodnik. (Foto: Bojan Velikonja)
  • Postavitev 9,6 metra visokega spomenika Francetu Prešernu je, vsaj sodeč po tedanjih zapisih, izzvala verjetno najbolj žolčno javno polemiko vseh časov. (Foto: Bojan Velikonja)
  • Spomenik Rudulfu Maistru pred ljubljansko železniško postajo (Foto: Bojan Velikonja)
  • (Foto: Bojan Velikonja)

Čeprav je pri postavljanju spomenikov Slovencem tedaj veljalo, da jih v skladu z "nacionalnim interesom" ustvarjajo izključno Slovenci, nikakor pa ne Nemci, se je odbor, ki je bedel nad snovanjem kipa, odločil, da zaradi številnih kritik idejno zasnovo vendarle pošlje v presojo tudi nemškim kiparskim avtoritetam na Dunaj. A se tudi potem, ko je spomenik že stal, splošna nejevolja ni umirila. Cerkev je spomeniku nasprotovala zaradi gole muze in ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je tedanjemu županu Ivanu Hribarju napisal protestno pismo. Na drugi strani so likovnoumetniški krogi nergali nad umetniško vrednostjo stvaritve. Z esejem Prešeren se je v razpravo vključil tudi Cankar, motil pa ga je izbor Ivana Zajca kot kiparja. Med drugim je zapisal: "Od začetka ni bilo mogoče, da bi bil stavil Prešernu spomenik kdo drugi kakor Zajec in précej bom povedal, zakaj ni bilo mogoče. Ali bi bilo živi duši na Slovenskem prišlo kdaj na misel, da bi naročil slavnostno pesem Prešernu in ne Koseškemu, Zupančiču in ne Ganglu? Sliko Jakopiču, kip Bernekerju? Ne! Svoji k svojim! Zajec, najmanj osebni, najpuščobnejši in (to je beseda) najponižnejši slovenski kipar je bil rojen in poklican, da ustvari spomenik - ne Prešernu, temveč tistemu licu, ki nam ga kaže narod v tej žalostni dobi." No, sto let kasneje Prešernov spomenik figurira kot centralna točka in eden najbolj zapomnljivih simbolov Ljubljane.

"Čeprav Prešernov spomenik ni dosegel ideala, ki so ga nekateri o njem imeli, je postal eden izmed simbolov mesta, ti pa niso vedno najvišje umetniške stvaritve. Kolikor večji je časovni razmik od nastanka spomenika, toliko bolj je zasidran v mestnem tkivu in v naših predstavah. Gledalcu, ki ne pozna ozadja njegovega nastanka, je spomin na Prešerna, drugim pa spomin na dobo, ki ga je postavila, izraz njenih načrtov, ki so bili večji od dejanskih sposobnosti, a prav s to voljo do veličine tudi izraz novega samozavestnejšega meščanstva. V slovenskem kiparstvu je Zajčev Prešeren nadvse dragocen primerek nasprotij, v katera je zabredel realizem, ki se ni opiral na resničnost," v svoji knjigi Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja piše dr. Špelca Čopič.

Vodniku primat

Prva Slovenca, ki sta dobila svoj spomeniški kip, sta bila Valentin Vodnik in Fran Levstik. Zgodilo se je leta 1889. Do takrat so spomenike postavljali izključno tujim slavnežem, pretežno nemškim, s krepitvijo domačega meščanstva pa so se začeli pojavljati tudi spomeniki Slovencem. "Spomeniki v 19. stoletju niso bili samo sredstvo zunanjega ugleda in potrjevanja meščanstva, temveč so bile spomeniške akcije tudi primerno sredstvo mobilizacije ljudskih množic. Ti boji za oblast so bili skriti pod kapico velikih besed o službi narodu, ko pa so postali politični boji med klerikalci in liberalci odprta vojna, je bilo marsikaj razkritega," v svoji knjigi med drugim piše dr. Špeličeva. Zato ne preseneča, da je prvi, ki je dobil svoj kip, prav Valentin Vodnik, pesnik in narodni prebuditelj, ki je bil za oba politična pola razmeroma sprejemljiva zgodovinska osebnost. Namera je bila, da se kip postavi ob stoletnici Vodnikovega rojstva (1758), vendar se je to zgodilo s tridesetletnim zamikom, 2,45 metra visoka stvaritev pa še vedno stoji na robu ljubljanske tržnice. Ker je narodnobuditeljsko vzdušje narekovalo, da mora biti spomenik delo domačega kiparskega znanja, ki je bilo pa tedaj še precej omejeno, je bila izdelava spomenika zaupana belokranjskemu kiparju Alojziju Ganglu. Ta je kip ustvaril še kot študent kiparstva na Dunaju. Kot navaja dr. Čopičeva, je bil predračun za kip 2700 goldinarjev. Zgolj za primerjavo: Gangl je tedaj mesečno prejemal 20 goldinarjev štipendije, cena kipa je bila torej 135-kratnik štipendije. Če vzamemo za izhodišče, da Zoisova štipendija za študente danes znaša 200 evrov, bi Vodnik v teh časih stal 27.000 evrov, svoj čas 35.000 goldinarjev vreden kip Prešerna pa 350.000 evrov. Povsem druga zgodba je spomenik Franu Levstiku, ki je bil v Velikih Laščah postavljen vsega dva meseca po postavitvi Vodnikovega v Ljubljani. Kot je splošno znano, Fran Levstik nikakor ni bil sprejemljiv za vse, pri čemer je 5,5 metra visok spomenik dobil vsega dve leti po smrti. Kot je značilno za tovrstne priložnosti, naj bi ob odkritju govorci poudarjali predvsem njegove literarne vrline, manj pa njegovo kritiško vlogo.

Po teh dveh debijih je sledila serija. Spomenike so dobili Valvazor (1903), Jurij Vega (1904), Prešeren (1905) in celo Trubar (1910). Kot ugotavlja gospod Zupan, so avtorja prve slovenske knjige, a tudi protestanta, pomenljivo umaknili v Tivoli, čeprav tudi sam meni, da je to bržkone spomeniški kip z največjo umetniško vrednostjo izmed vseh. Ustvaril ga je kipar Franc Berneker, taisti, ki ga v svojem eseju omenja Cankar, kipar, ki je bil bolj priznan na Dunaju kot doma in ki je bil na številnih razpisih večno drugi oziroma neizbran. Leta 1932 je umrl reven. France Stele, eden od utemeljiteljev slovenske umetnostne zgodovine, je o njegovi upodobitvi Trubarja zapisal: "Rezultat je bil prepričljiv in našim impresionistom naklonjeni ravnatelj avstrijske galerije v Belvederu na Dunaju dr. Dörnhöfer je brez obotavljanja razglasil Bernekerjevo delo za najuspelejši spomenik tistega časa."

Čas med obema svetovnima vojnama je po dr. Čopičevi drugo obdobje spomeniškega kiparstva, ki je predvsem na podeželju navrglo številne spomenike padlim vojakom. No, kip Kranjskega Janeza, ki ga je leta 1916 naredil Svetislav Peruzzi, lahko vidite na stopnišču grobnice vojakov iz prve svetovne vojne na ljubljanskih Žalah. Lepa upodobitev človeka, ki bi bil vse prej kot v uniformi raje kje drugje. To je tudi prvo obdobje odstranjevanja starih kipov. Odstranjen je bil doprsni kip feldmaršala Radetzkya, udeleženca dunajskega kongresa, ki je bil sicer poročen s tržiško grofico Frančiško Romano von Strassoldo-Grafenberg in ki je bil v veliki meri zaslužen za ureditev tivolskega parka, saj je bil tivolski grad nekaj časa v njegovi lasti. Njegov doprsni kip je bil sicer najstarejši ljubljanski javni spomenik. Naredil ga je Anton Dominik Fernkorn, taisti, ki je tudi avtor dveh tivolskih psov brez jezikov. In kot pravi Gojko Zupan, je zgodba, da je Fernkorn zaradi tiste napake storil samomor, izmišljena. Radetzky je imel še en kip, in sicer veliki celopostavni, ki je bil leta 1852 na razstavi v Londonu odlikovan z mednarodno nagrado. Po vojni je bil odstranjen tudi kip Franca Jožefa na piedestalu nasproti sodišča na Tavčarjevi v Ljubljani. Nekaj časa je bila tam namesto kipa samo vaza, potem pa so leta 1926 nanj nasadili kip Frana Miklošiča. Nekako v antični tradiciji, kjer so imeli kipe bojda že vnaprej prirejene tako, da so ob spremembi politične situacije zgolj zamenjali glavo na telesu.

Rekorder Aleksander

Dvajseta leta prejšnjega stoletja so čas, ko so svoje spomeniki dobili Napoleon (1929), skladatelji v Vegovi ulici (1927), Zois s piramido ter seveda kralj Peter I. Prvega so mu postavili leta 1926, medtem ko se je drugi leta 1931 pojavil na stopnišču Magistrata. Bil je iz podpeškega kamna in delo tedaj nadvse zaposlenega kiparja Lojzeta Dolinarja, na katerega se je Lojze Plečnik kot arhitekt, ki je bil pri postavljanju spomenikov v tistih časih takisto polno udeležen, najbolj zanesel. Dolinar je sicer že leta 1913 opozoril nase z izjemnim kipom Gubca. Atentat na kralja Aleksandra v Marseillu pa je sprožil serijo Aleksandrov. Med letoma 1936 in 1938 je bilo po ugotovitvah dr. Čopičeve po Sloveniji postavljenih deset Aleksandrovih spomenikov od Gornjega Grada do Zagorja. Prav 10,8 metra visok Dolinarjev spomenik Aleksandru s 6,8 metra visokim konjenikom je tudi spomenik z najkrajšim stažem pri nas, bržkone pa tudi v širši konkurenci. V navzočnosti najvišje ranjkojugoslovanske vrhuške so ga odkrili leta 1940, že leto zatem pa so ga italijanski okupatorji leto podrli in bron bojda prelili v topove.

Tretje obdobje spomeničarskega kiparstva je obdobje po drugi svetovni vojni. Že leta 1945 so v Murski Soboti postavili 17 metrov visok spomenik Rdečearmejcu, ki je tam stal, še preden je v mesto vkorakala Rdeča armada. Taistega leta je v Ljubljani tudi že stal spomenik talcu, razpisan pa je bil tudi natečaj za spomenik na Urhu. Sprejeta je bila ideja naveze arhitekta Borisa Kobeta in kiparjev Karla Putriha ter Zdenka Kalina, naveze, ki je ustvarila tudi plastiko na poslopju slovenskega parlamenta. Spomenik na Urhu stroka uvršča med največje umetniške dosežke povojnega spomeničarskega kiparstva, prav tako spomenik talcu v Kamniku. Leta 1949 naveza Boris Kalin kot kipar in arhitekt Edo Mihevc ustvari grobnico narodnih herojev. Najbolj kiparsko produktivna družina tistega časa nosi priimek Kalin, gre pa za brata Zdenka in Borisa. Medtem ko je Zdenko Kalin izmed kipov, ki stojijo v Ljubljani, ustvaril Simona Gregorčiča (1937), Pastirčka ali Dečka s piščaljo (1942), ženski akt v Tivoliju (1943/44), spomenik padlim na Urhu (1955), Borisa Kidriča (1960), Steber talcev na Žalah (1965) in še kaj, je njegov brat Boris, potem ko njegov kralj Aleksander pred vojno ni dočakal postavitve v Mariboru, naredil Talca v Begunjah in v Gramozni jami v Ljubljani, kip Primoža Trubarja v Celju in kip Petnajstletna, spomenik narodnoosvobodilnemu boju na Vrhniki. Sodeč po analizi dr. Čopičeve je bilo v obdobju po drugi svetovni vojni predvsem veliko kipov posvečenih liku talca; Jakob Savinšek ga postavi v Mengšu in Novem mestu, prav tako pa ta kipar leta 1952 izdela tudi kip Kugyja v Trenti. Stojan Batič naredi kipa talca za spomenik v Zeleni jami in v Črnučah. Kasneje postavijo še Spomenik revolucije in spomenik Edvardu Kardelju, oboje delo kiparja Draga Tršarja iz leta 1975 oziroma 1981, prav tako pa tudi spomenik Francu Rozmanu - Stanetu. Eden največjih spomenikov NOB v Dražgošah je bil postavljen leta 1976, je pa delo Borisa Kobeta, kiparja Stojana Batiča in slikarja Iva Šubica.

Trganje vezi

Čeprav je bilo obdobje po letu 1991 zaznamovano z bolj ali manj vnetimi poskusi trganja vezi s socialistično preteklostjo, katere pomemben del je bilo poveličevanje kulta osebnosti, za kar je bilo kiparstvo naravnost idealno, in bi torej pričakovali, da bo poosamosvojitveni čas postavljanju spominskih kipov manj nenaklonjen, to ni bilo tako. Ali, drugače povedano. Morebiten vtis, da je edini resen spominski kip, ki se je v tem času zgodil, Maistrov spomenik pri ljubljanski avtobusni postaji, je napačen. Tudi brez nepostavljenega kipa argentinskemu generalu Joseju de San Martinu v Argentinskem parku in nerealiziranega spomenika Srečku Kosovelu v Tivoliju že zgolj približen seznam oseb oziroma zgodovinskih dogodkov, ki so v zadnjih dvajsetih letih dobili svoj kip, še zdaleč ni tako kratek: Anton Martin Slomšek v Celju (1996), spomenik samostojni Sloveniji na Stolnem vrhu pri Mariboru (1996), kip Janeza Pavla II. na Brezjah (1996), doprsni kip dr. Janeza Bleiweisa v Kranju (1997), doprsni kip Ivana Hribarja v Ljubljani (1997), spomenik Rudolfu Maistru nasproti avtobusne postaje v Ljubljani (1999), spomenik v počastitev osamosvojitve Slovenije v Divači (1999), drugi kip Rudolfa Maistra v Ljubljani pred ministrstvom za obrambo (2000), spomenik Francu Rozmanu-Stanetu v istoimenski ljubljanski vojašnici (2003), spomenik Jamesu Joyceu na ljubljanski železniški postaji (2003), spomenik zamolčanim žrtvam povojnih pobojev v Teharjah (2004), spomenik Ladu Ambrožiču Novljanu v Žužemberku (2005), spominska plošča za ubita tuja novinarja in pripadnika teritorialne obrambe na Brniku (2006), spominska plošča kardinalu Stepincu na Kredarici (2006), spomenik banu Natlačnu v Vipavi (2007), spominski kip Janeza Drnovška v Zagorju (2008), spominski kip Primoža Trubarja v Sovodnjah ob Soči (2008), doprsni kip Edvarda Rusjana v Novi Gorici (2009), spominski kip Staneta Kavčiča v Ljubljani (2009).

A kot izhaja iz ugotovitev gospoda Gojka Zupana, vsaj v primeru spomeničarskega kiparstva kovačeva kobila ni ostala bosa. Kajti dva v Ljubljani največkrat v bron ulita ali iz kamna izklesana sta vendarle slikar Rihard Jakopič in arhitekt Jože Plečnik. Tekma je za zdaj izenačena, oba premoreta po sedem spomenikov. Bravo, fanta.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor

Kolumnisti Vse kolumne
Tanja Lesničar - Pučko
Tanja Lesničar - Pučko
Krasne nove Butale
Črt Kostevc
Črt Kostevc
Ikeanomika
Tomaž Mastnak
Tomaž Mastnak
Kriza demokracije
Aleš Čar
Aleš Čar
Banka ljudi in idej