Spodobilo bi se, da se nam opravičijo

Tatjana Goričar, medicinska sestra

Kar se dogaja, se je nabiralo. Treba bi bilo povečati nadzor nad finančnim delovanjem in gospodarskimi posli. Zgodb, koliko so nekateri ukradli, prigoljufali, je preveč. Nadzor je prešibak in nepopoln. Večina nas ima vsak cent, ki ga zaslužimo, zabeležen. To bi moralo veljati za vse. Če več zaslužiš, plačaš več davka. Zagotoviti je treba več možnosti za mlade. Kriza naj bi bila povsod, a kar se dogaja v Sloveniji, je neprimerljivo. Ne razumem, zakaj mora biti v Sloveniji tako grozno. Ljudje in znanje odhajajo. Znanca, ki od lani delata v Avstraliji, pravita, da v Sloveniji nimata več kaj početi. V tujini poskrbijo za zaposlene, tu pa jih izsiljujejo, da če ne bodo ubogali, bo prišel in delal namesto njih nekdo drug.

Zadnje, kjer naj bi se varčevalo, je zdravje in zdravstvo. Nočem, da se varčuje na ljudeh, na osnovnih storitvah, ki so potrebne za preživetje. Zdravil, ki jih ljudje nujno potrebujejo in so plačljiva, je vse več. To ni prav. Kvaliteta zaradi varčevanja pada. Treba je zavarovati in zagotoviti kakovostne javne storitve.

Revščina narašča. V zavetišče za brezdomce hodi na brezplačne obroke vse več ljudi, tudi takih, ki imajo kje živeti, a nimajo od česa. Zdaj je vse več ljudi, samostojnih podjetnikov, ki nimajo denarja, da bi si plačali osnovno zdravstveno zavarovanje, ali delavcev, ki jim delodajalec zavarovanja ni plačeval in so nezavarovani.

Živeli smo v sistemu, v katerem so bile službe, možnosti, gotovost. Danes ni ničesar. Na ulicah bi moralo biti sto tisoč ljudi. Stvari je treba spremeniti.

Mateja Fajt, študentka

S protesti smo nekaj že dosegli. Ljudje s(m)o se opogumili, prevzeli iniciativo, stopili na ulice, prinesli transparente in pri tem nikogar nismo vprašali za dovoljenje. Ko gremo s protestov domov, se o njih pogovarjamo in razmišljamo, kako delovati naprej. Pojavile so se mnoge nove iniciative, ki artikulirajo različne zahteve in potrebe ljudi. Temeljna zahteva gotof je! – odstop vlade – ne izhaja le iz želje po pravici, temveč iz zavedanja, da nam, resničnim posameznikom iz mesa in krvi, trenutni politično-ekonomski sistem s svojo avtoritarno in hierarhično naravo onemogoča, da bi živeli neodtujeno, skladno z našimi željami in potrebami. Lovke, ki se stegujejo po političnih stolčkih, pripadajo isti hobotnici, ki si prek ekonomskih vzvodov prilašča družbeno bogastvo, ki ga vsi proizvajamo. Zato so gotovi tako politiki kot ekonomska elita. Lovke želimo prerezati in si vzeti nazaj našo prihodnost.

Velik potencial protestov je v opolnomočenju ljudi na osebni in kolektivni ravni. Vstaja ni prinesla le protestov na trge; dvignili so se študentje proti rezom v visokem šolstvu, delavke Gorenja so ustavile proizvodnjo in v nekaj urah dobile zahtevano, sindikati so napovedali splošno stavko, vlada je stopila dva koraka nazaj pri reformi vrtcev in financiranju javnih univerz... To je le nekaj učinkov, ki so jih protesti že prinesli! Vstaje od Jesenic do Murske Sobote so izjemno pomembne za decentralizacijo in lokalizacijo upora. Maribor je prižgal vžigalico, njen ogenj pa se je razširil po vseh mestih.

Protesti so organizirani od spodaj, med ljudmi, ki čutimo, da nas nihče ne predstavlja, in ne iščemo novih strank ali ljudi, ki bi govorili v našem imenu. Na protestih mi je zelo všeč raznolikost praks in idej. Vsi, ki smo na ulicah, moramo delovati afirmativno drug do drugega in se vzajemno podpirati. Treba je ohraniti ulično prisotnost, razvijati kreativnost množice in spontanost vstaje. Hkrati se moramo pogovarjati onkraj ulic; kako se lahko organiziramo v okoljih, kjer živimo, delamo in se učimo, kako lahko razvijamo konkretne ideje in dolgoročne vizije. Korak za korakom, pogumno.

Toni Klis, gimnazijski profesor

Menda državljani ne vemo, kaj bi radi, in so nedavni protesti premalo artikulirani, da bi jih bilo vredno upoštevati. No, vsaj zase vem, kaj hočem. Pa naj to izrazim na najbolj konkreten način, kar si ga lahko zamislim.

Spodobilo bi se, da se končajo vulgarni zapisi na spletni strani SDS in se stranka opraviči prizadetim; spodobilo bi se, da politiki nehajo komunicirati s tviti na ravni nevzgojenih osnovnošolcev in se opravičijo naslovnikom; spodobilo bi se, da se Janez Janša neha norčevati iz sodišč in drugih institucij države, katere predsednik vlade je, in se opraviči, ker s svojim obnašanjem daje uničujoče slab zgled vsem črtomirjem, ki jih srečujem vsak dan po službeni dolžnosti in jim skušam pojasniti, kaj je prav in kaj narobe; spodobilo bi se, da Janez Janša neha žaliti državljane države, katere predsednik vlade je, in se jim opraviči; spodobilo bi se, da se Zoran Janković neha javno spraševati, kaj in zakaj je storil narobe, in se opraviči vsem, iz katerih se s takšnim pristopom norčuje (to so tudi člani njegove stranke, če to sami uvidijo ali ne); spodobilo bi se, da se Jureta Jankovića sistemsko ustrezno procesira, kot se mene, ko zamudim s plačilom položnice, in da se ta opraviči ljudem, ki jih je s svojim cinizmom prizadel; spodobilo bi se, da Ambrožič, Vogrin, Marinič, Kangler, Simčič priznajo, da so vsaj nekaj storili napak, in se opravičijo, ker s svojim početjem resno škodijo vrednostnemu sistemu družbe, v kateri živimo in živijo tudi sami; spodobilo bi se, da se stranka opraviči Mateju Toninu, ki ni storil nič drugega, kot glasoval po svoji vesti in presoji, zaradi česar ne sme biti nihče šikaniran, če se gremo demokracijo; spodobilo bi se, da se nekdo po službeni dolžnosti spomni Simone Dimic in primera okoli nje, zadevo razčisti in se opraviči državljanom, ker je mislil, da smo na primer pozabili; spodobilo bi se, da so vsa opravičila mišljena iskreno in da tisti, ki jih bodo izrekli, razumejo, zakaj je bilo prav, da so jih.

Ko se nam bo vsem zdelo samoumevno, zakaj so bila opravičila na mestu, bomo komaj na začetku poti iz močvirja, v katerem smo se znašli. Šele potem pridejo holdingi, slabe banke in zlata pravila.

Milena in Milan Sajko, upokojenca

Ljudje vemo, kaj hočemo: nočemo gluhih, arogantnih in ciničnih politikov, ki sedijo na toplih stolih zaradi nas, pa tega ne vedo ali pa so že zdavnaj pozabili. Sami sebi so dovolj in tega ne smemo več dovoliti. Ni pomembno, s katere strani prihajajo; odidejo naj dokončno in brez sramu, ker niso kos svojemu poslanstvu. Nekateri med njimi so imeli že več priložnosti, a žal jim je čas uporabe potekel. Dajmo priložnost novim, neobremenjenim obrazom, ki bodo z vso odgovornostjo prevzeli naloge, da se izkopljemo s pomočjo nas vseh iz za premnoge ljudi hudičevo težkih časov. Našega klica za temeljite spremembe ne morejo utišati. Mariborske (in druge) vstaje so naložba z dobrim donosom na daljši rok in nadaljevali jih bomo, dokler bo treba!

Lucija Grm, gledališčnica in radijka

Raj pod Triglavom. Lahko bi bila resničnost – a ni zaradi brezbrižnosti, lakomnosti, arogance in nestrokovnosti vseh dosedanjih oblastnikov. Polni upanja in ponosni na svojo Slovenijo smo pred dvajsetimi leti začeli skupno pot. Zdaj imamo izmozgano, utrujeno, lačno, zanemarjeno državo – kako naj bomo ponosni, da smo Slovenci? Klanjamo se šefu vseh šefov – kapitalu, klanjamo se Evropi, uklanjali smo se vladam, a zdaj je dovolj. Dovolj je nesmislov, nepravičnosti, nedemokratičnosti, kriz in nesorazmernega varčevanja. Ukinili so ministrstvo za kulturo. Ker varčujemo? Zakaj Slovenci po svetu, ki so bili dobro umeščeni pod ministrstvo za zunanje zadeve, potrebujejo samostojno ministrstvo, šolstvo, kultura in znanost pa se gnetejo na superministrstvu? Ker je lahko vladati ovčkam? Ne govorimo dovolj o neodvisnosti medijev, ki jo vlada hoče sesuti. Govorijo, da alternative ni. A je. Mnogo je strokovnjakov: ekonomistov, kulturnikov, pravnikov, šolnikov, znanstvenikov, ki jih niso spustili blizu, ker so bili preveč svoji in se niso strinjali z nesmiselnimi potezami dozdajšnjih.

Še so pošteni in razumni ljudje, ki niso obremenjeni ne s politično usmeritvijo ne s kazenskimi ovadbami in imajo vizijo, vedenje, kako in kam.

Vesela sem, da se je začela akcija – ne le protesti, ampak razmišljanje v glavah. Da poklicani vendarle niso poklicani. Naj se odpokličejo in pustijo, da Slovenija postane kokoš, ki nese zlata jajca. Deželo so nam res osiromašili, a še so rezerve. In pa slediti denarju: nekje je, nakraden. Če se vrne, ne bo potrebno nobeno varčevanje. Namesto da bi se oblastniki zamislili nad protesti, nas zmerjajo. Hvala lepa!

Matjaž Vencelj, doktor fizike

Do bankrota okradeni grunt je pred rubežem. Gospodar predstavi strateški načrt: krave naj jedo četrt manj, veterinarja črtamo, junice podarimo sosedu – mrcine toliko požro. Še hlapcu navodila, naj žival tepe, če bo mleka manj.

Zaposlen sem kot raziskovalec na Institutu Jožefa Stefana. Svet gledam kot mož in očka, domoljub, fizik raziskovalec, učitelj, mikropodjetnik, ljubiteljski rokodelec. V teh šestih vlogah me najbolj prizadenejo uničenje vrtcev, šol in zdravstva ter izgon možganov. Slednjega opazujem prav od blizu. Zmanjšana plačna masa, ohranitev višine plač in kratkoročne pogodbe o delu za mlajše sodelavce imajo en sam možen razplet. Raziskovalni inštituti v škarjah diletantsko in kontradiktorno zastavljenih varčevalnih zakonov odpisujejo skoraj ves raziskovalni podmladek, predvidoma v nekaj mesecih nekaj sto čudovitih ljudi. To je nekajkrat več, kot jih lahko angažira naša industrija, zato postajajo ekonomski migranti. Ne bo jim hudega – odpuščeni sodelavci po tekočem traku dobivajo odlična raziskovalna in učiteljska mesta na tujih univerzah. Le nazaj jih ne bo.

Račun na prtičku pove, da je na vsakih 100 izgnanih doktorjev znanosti zavržena investicija okoli 30 milijonov evrov (za mero: viadukt Črni Kal je stal 19 milijonov evrov). Ta kapital je postal nepovratna spodbuda za razvoj tuje konkurence. Najvišja pa je cena priložnosti. Glede na vrsto kadra je strašljiva in lahko nas stane prihodnost.

Naj za konec stavim svoj svinčnik in svoj izvijač, da ima aktualni varčevalni načrt tudi znatno podcenjene fiskalne množitelje. Krčenje javnih financ ima lahko takrat, ko je tudi globalni sistem ekonomsko šibak, nenavadno dolg vzvod.

Tina Roškar, doktorica veterine

Verjetno nas je velika večina, ne glede na kakršno koli prepričanje in pripadnost, trenutno istega mnenja: da tako ne gre več naprej. Do tega so nas privedli izkušnje in spoznanja zadnjih nekaj let. Osebno me še vedno spravijo v najbolj slabo voljo zgodbe delavcev, ki so jih delodajalci izigrali, tudi zato, ker državni organi niso opravili svojega dela. Lepo bi bilo živeti v deželi, kjer je nepojmljivo, da se spregleda več mesecev neplačanih prispevkov in neizplačanih plač. Da bi bila takšna podjetja bolj izjema kot pravilo. Pri nas pa nas takšne zgodbe sploh ne ganejo več, jih je bilo preveč, smo jih doživeli in smo se jih navadili. Tudi zgodb o tem, kako vodilni gledajo samo še na svoj žep, smo že navajeni. Kriza je trenutno na meniju povsod.

Nedavno sva s kolegico odprli lastno kliniko za male živali in v živo spoznali, kako malo se dejansko spodbuja na novo nastala podjetja, sploh če so locirana v Ljubljani. Pogosto se srečujemo s stiskami ljudi, ki bi za svojo živalco, ki je v mestnem okolju dejansko družinski član, želeli storiti vse in še več, pa si tega enostavno ne morejo privoščiti. Zaradi izgube službe, kreditov, majhne pokojnine, ker so tukaj še otroci… Tako smo tudi mi v začaranem krogu, ko bi želeli ponuditi kvalitetne storitve, prakticirati sodobno, moderno veterino, vendar sklepamo kompromise, tako za stranko kot za nas. Občutek imam, da smo vsi v istem kolesju, in če se ne bo pognalo naprej, bomo vsi obstali. Vsi si želimo sprememb, seveda na bolje. Mogoče vsi pogrešamo malo manj besed, več dejanj in realiziranih obljub ter malo več reda. Za vse.

Danes protestiramo vsi. Nekateri na ulicah, nekateri zjutraj ob kavi, zvečer na pivu, nekateri kar doma med igranjem z otroki. In vsi čakamo, da bo krize v vseh oblikah konec.

Matija Praznik, nezaposleni mizar, diplomirani inženir elektrotehnike

Zame je prva zahteva obvarovanje in zagotovitev neodvisnosti ter strokovnosti delovanja pravne države. Potrebujemo spremembe in dopolnitve zakonodaje, da bo pravni sistem deloval učinkovito in za vse enako, samostojno in suvereno. Ne govorim o strožjem kaznovanju, ampak o veljavi zakona za vse. Gre za finese. Vprašanje, ki se ponavlja na protestih, je: Zakaj so mali ljudje kaznovani takoj, veliki pa ne? Pravni postopki in sistem so zastavljeni tako, da se tistim na vrhu ne more priti zraven.

Zato je najnujnejše, da se pravo zavaruje pred vplivi politikov, kajti le tako bodo lahko pristojni organi ukrepali tudi proti njim. Pravo zadnjih dvajset let omogoča krajo in korupcijo, ker nima pravih mehanizmov, da bi se izpeljali postopki. Škodo, ki je nastala zaradi korupcije in goljufij, plačujemo navadni ljudje in delavci. Delavske pravice so zbili na dno. Priborjene so bile s krvjo, vzete pa z levo roko, in nihče nam jih ne bo zlahka podaril nazaj. Sprejem potrebnih dopolnitev in izboljšav zakonodaje ter zagotovitev neodvisnosti sodstva pomeni, da je treba zagotoviti, da zakonodajo v večji meri predlagajo strokovnjaki in zainteresirana javnost. Kajti politiki sami od sebe ne bodo sprejeli zakonov, ki bi ogrozili njihov položaj. In ne glede na to, kako se bosta ekonomska in politična kriza končali, bomo iz sprememb zakonodaje lahko čez nekaj časa videli, kaj smo iz protestov dobili – moderno novo vlado ali le novo različico starega.

Tina Morgan, farmacevtka

Veseli me, ker protestniki izražajo paleto idej. Pridružujem se kritiki politike, četudi samo to ni konstruktivna drža, ker me nobena politična opcija ne prepriča več, da ima ideje in rešitve za probleme današnjega časa. Mislim, da to ni samo problem Slovenije. Tradicionalni skrajnosti političnih polov – desna s popolno prepuščenostjo posameznika samemu sebi, svoji sposobnosti, dediščini (biološki in materialni) in sreči; leva z vztrajanjem pri skrbi in odgovornosti okolja (države) za posameznika ob zanikanju okvirov možnega, ki jih predstavlja zmožnost gospodarstva – sta preživeti paradigmi. Če prištejem še anomalije našega prostora, je situacija še bolj brezupna. Zato pogrešam prispevek pametnih in sposobnih ljudi, ki bi lahko imeli rešitve, pa niso del politike.

Hkrati zavračam logiko trmastega vztrajanja pri pravici do standarda, ki naj bi nam pripadal ne glede na vse. Pooseblja ga napovedana stavka javnih uslužbencev, ki je razdiralno in popolnoma arogantno dejanje privilegirane kaste, kar zaposleni v javnem sektorju v dani situaciji smo, sploh v primerjavi z zaposlenimi v gospodarstvu. Ali v primerjavi z mladimi, ki so v tragični situaciji. Ne moremo reči, da vsi nosimo sorazmerno breme v težki situaciji. Z vidika moje stroke mislim, da bi se zlahka odpovedali kar nekaj dragim in dvomljivo učinkovitim zdravilom v korist programov, ki bi zaposlili ljudi, in drugim ljudem dejansko pomagali. To bi morebiti pripomoglo h graditvi skupnosti.

Kot laik se tudi težko sprijaznim z nemočjo sodstva in privilegiranostjo bank, ki so v nasprotju z navadnimi smrtniki (obrtniki) izvzete iz logike tržnih mehanizmov.

Mirjam Goričar, učiteljica

Zahteve organizatorjev protestov so jasne, objavljene in argumentirane. Sama podpiram demonstracije z vsem srcem, čeprav v svojem zdravstvenem stanju ne morem biti tako aktivna, kot bi želela. Z začudenjem sem zadnja leta spremljala dogajanje v Sloveniji, ne le v političnem prostoru, ki razdvaja in deli, namesto da bi nas krepil in bogatil, ampak tudi v gospodarstvu, sodstvu, zdravstvu in še marsikje. Včasih nisem mogla verjeti, da je res. Posameznikom se je dopustilo, da so neskončno obogateli, pokradli, kar je bilo naše. Na račun vseh nas, na račun tistih, ki so posledično ostali brez služb, na račun otrok, ki jim je ukinjena brezplačna malica… Neizprosno stiskajo zaposlene, delovnik se je marsikje razpotegnil na 10, 12 ur, delavci ponekod nimajo več nobenih pravic. Ne plačuje se prispevkov, a z direktorji in svetovalci se sklepa individualne pogodbe z visokimi odpravninami in nagradami. Nenadzorovanega ropanja na račun malih ljudi je neverjetno veliko. Mobing v podjetjih, tudi javnih, je presegel vse meje dobrega okusa.

Ne favoriziram bivšega sistema, a v bivši državi so najprej plačali prispevke, davke in delavce ter račune, potem je prišlo na vrsto vse drugo. In zdaj? Izredno slabo pobiranje davkov je postalo stalnica. Zakon o varovanju osebnih podatkov varuje, kar v sosednjih državah ni varovano. Na Hrvaškem premoženje, če nima dokazljivega vira, zasežejo. Kontrolirajo in sankcionirajo neplačevanje davkov. Se je to kdaj zgodilo pri nas?

Podjetje, ki ga zadolžiš, lahko mirno zapreš, upnikov ne poplačaš, delavci ostanejo brez zavarovanja, sam odpreš novo podjetje in ponovno delaš isto. Je še kje v razvitem svetu tako? Ljudi se tako zelo stiska, da nimajo več niti za osnovne življenjske potrebščine. Denar pa se daje župnijam in RKC. Nič nimam proti veri in vernim. A ne morem mimo tega, da so vsi cerkveni prispevki in zemljišča neobdavčeni. Zato se ne čudim parolam, transparentom ljudi na demonstracijah in skandiranju: Lo-po-vi, lo-po-vi! Sploh ne ob tem, ko dva najvidnejša politika diskreditirata KPK, namesto da bi odšla! Zase osebno se ne bojim. S svojo majhno pokojnino, ki jo bom prejemala, bom lahko odšla na Kubo, Bali ali Tajsko, kjer bom lahko živela dostojno življenje. Vprašujem pa se, kaj bo z generacijami za nami.