Lenuhi

Po letu 1774, ko je Marija Terezija s Splošno šolsko naredbo uvedla obvezno osnovno šolo za vse otroke, stare od šest do dvanajst let, se je začel pomemben družbeni premik - selitev otrok s polj v šole. Znanje je bilo takrat spoštovano, prav tako pa so bili spoštovani redko posejani učitelji. Šola na Slovenskem se je krepila v 19. stoletju, ves čas pa so imeli mladi dve možnosti: lahko so se učili in nekaj dosegli ter si s tem omogočili boljše delo in življenje, ali pa so ostali neuki, neizobraženi in nekvalificirani. Pomembno pri tem je, da so se tako učenci kot starši zavedali prednosti dobre izobrazbe, predvsem v srednjih šolah in na fakultetah - ta je bila redka, draga in večini težko dosegljiva. Ali je bilo (samo) zato izobraževanje tudi spoštovano? Danes se slovenska družba na vse pretege trudi, da bi mlade po končani osnovni spravila še preko srednje šole, čeprav ta ni obvezna. V te šole se vpisujejo mladostniki, ki ne kažejo nobene želje po znanju, ki s svojim vedenjem motijo delo v razredu in trpinčijo učitelje. Toda srednješolsko izobraževanje vendar ni obvezno. Šole bi se morale vprašati, ali je njihov namen res predvsem posredovanje znanja mlajšim generacijam. V mnogih primerih se mi namreč zdi, da se spreminjajo v ustanove, ki ob delavnikih mladim razgrajačem z vedenjskimi motnjami nudijo toplo zavetje in malico, medtem ko si mulci zabavo priskrbijo sami - večkrat na račun učiteljev. "Včasih so vsaj izostali od pouka," je zadnjič potožil kolega, ki poučuje na eni od takih srednjih šol, "zdaj pa se prihajajo v šolo predvsem izživljat nad učitelji." Njegov kolega, ki poučuje na podobni srednji šoli, si je delo poenostavil tako, da učence, ki so pripravljeni sodelovati, posede v prvih nekaj klopi, medtem ko od preostalih pričakuje samo to, da se bodo tiho ukvarjali s čim drugim in ga ne bodo motili pri poučevanju. Na še eni ljubljanski srednji šoli, kjer sem pred leti hospitirala s skupino svojih študentov, mi je kolegica, profesorica angleščine, po uri povedala, da delo v razredu redno skrajša za deset minut, ker se fantom kasneje tako zniža pozornost, da pouk nima nobenega smisla več. Pravzaprav se jim je pozornost približala ničli že po petnajstih minutah pouka, ko se je ura prelevila v neumorno zafrkavanje mlade profesorice. In kaj daje podobnim biserom slovenske mladine na neki drugi srednji šoli pravico, da grozijo učitelju in se iz njega norčujejo samo zato, ker jih njegov predmet ne zanima?

Kaj bi na to rekla Marija Terezija? Kaj lahko na to rečemo Slovenci danes? V dobrih dvesto letih se je zgodil premik, ki je izobrazbi pobral skoraj vso veljavo. Verjetno je postala preveč dostopna in sama po sebi umevna. Včasih je bilo teže priti do dobre izobrazbe, zato so se mladi v šolah bolj trudili, medtem ko danes marsikateri učitelj dobiva občutek, da je njegova glavna naloga v tem, da učence prosi, naj se nečesa vendarle naučijo. Zakaj le? Po kakšni logiki bi morali vsi mladi v (srednje) šole in v boljše, bolje plačane poklice? Ali nimamo za nekvalificirane delavce kar nekaj prostih delovnih mest v gradbeništvu, kmetijstvu in komunali? Morda bi lahko nekaj iz njih naredila tudi Slovenska vojska. Če bi zafrkljive lenobe z vedenjskimi motnjami hladnokrvno poslali delat, bi se njihov odnos do življenja in dela verjetno nekoliko spremenil, vsekakor pa bi to pozitivno vplivalo na naslednje generacije, ki bi se kmalu zavedle, da jih ne bo nihče več prosil, naj se učijo, ampak bodo morali krepko sodelovati, če bodo hoteli kaj doseči.

Manj dijakov, manj šol in manj učiteljev

Srednje šole učence obravnavajo s skrajnim razumevanjem predvsem zato, ker se bojijo, da sicer v novem šolskem letu ne bodo nabrale dovolj vpisanih za nemoteno delo kolektiva. Prav tu bi morali poseči po korenitih reformah, da bi učiteljem vrnili ugled, ki si ga zaslužijo, šol ne bi smeli financirati "po glavi" dijaka. Mulci se takšnih stisk vodstva šole namreč prav dobro zavedajo in ker jim znanje ni vrednota, tudi ne vidijo nobenega smisla v tem, da bi se učili. Prav gotovo bi se za financiranje šol našel tudi kakšen boljši način, če bi ga resno iskali.

Tudi pri učiteljih bi lahko naredili nekaj reda. V prosvetnih krogih se najde kar veliko takih, ki niso s srcem pri poučevanju, ki ne dajo vsega od sebe in bolj ali manj leno prebredejo čas od septembra do junija. Če bi srednje šole sprejemale manj učencev, bi potrebovale tudi manj učiteljev - to bi bila odlična priložnost, da bi šole obdržale Učitelje in razrešile tiste, ki to niso. Vrste bi se sicer zredčile, ostala pa bi kvaliteta.

Kako bi odkrili neučinkovite učitelje? Zelo preprosto. Na dobri gimnaziji v enem od večjih slovenskih mest je dijakinja, ki jo poznam, doživela pravi šok pri prvi uri angleščine, ker je profesorica govorila samo angleško, polovica razreda - vključno z mojo mlado znanko - pa je ni razumela. Lahko bi se vprašali, kaj so pri urah angleščine počele osnovnošolske učiteljice teh otrok, da jih v petih letih niso uspele naučiti praktično nič. Kaj so sploh dale otrokom v zameno za redno plačo? Raziskava o poučevanju angleščine na slovenskih osnovnih in srednjih šolah, v kateri je bilo leta 2008 zajetih malo manj kot 300 študentov angleščine, je pokazala, da kar 50,4 odstotka osnovnošolskih učiteljev angleščine v razredu govori od 80 do 98 odstotkov učne ure (torej preostane učencem za vajo samo od 2 do 20 odstotkov ure), od tega kar 40,5 odstotka učiteljev angleščine v razredu vedno uporablja slovenščino. Mislim, da takih učiteljev ne potrebujemo. Odkar so učiteljska mesta (vsaj kar se angleščine tiče) v Sloveniji zapolnjena, bi bilo morda koristno, če bi šole nesposobne učitelje, ki jih je očitno kar precej, zamenjale z ustrezno izobraženimi močmi.

Pridni, a ne prav umni

Manjše število srednjih šol, predvsem gimnazij, bi dobro vplivalo tudi na drugo kritično skupino srednješolcev, ki sem jo omenila na začetku - na tiste, ki niso ravno sposobni, pa kljub vsemu vztrajno rinejo dalje. Dejstvo, da je v Sloveniji zdaj bistveno več gimnazij kot pred recimo dvajsetimi ali tridesetimi leti, si lahko človek razlaga na dva načina.

Prvič, v preteklosti veliko nadarjenih mladih ni prišlo na gimnazije; zadovoljiti so se morali z drugimi poklici ali pa trdo delati, da so prišli do univerzitetne ravni. Zdaj je vse drugače in boljše, izobrazba je dostopna vsem, zato smo vsi srečni in zadovoljni, narod pa je načitan in prosvetljen.

Drugič, v preteklosti je bilo toliko gimnazij, kolikor smo jih potrebovali; v zadnjih desetletjih Slovenci nismo postali bistrejši, kar pomeni, da so gimnazije preplavili mladi, ki po starih merilih tja ne sodijo. Če so gimnazije želele svoje delo prikazati kot uspešno, so morale nižati kriterije. S tem so zadovoljni samo tisti, ki prejšnjih visokih kriterijev ne bi dosegli.

Po čem sklepam, da se raven znanja niža? Prvo opozorilo je bil vprašalnik, ki so ga na eni od ljubljanskih gimnazij do letos delili staršem ob kocu šolskega leta. V njem se je redno pojavljalo tudi vprašanje Ocenite, koliko vaše pomoči potrebuje vaš otrok pri šolskem delu. Kaj pomeni "vaše pomoči"? Prav gotovo ne inštrukcij, ki so zajete v naslednjem vprašanju, torej z "vašo pomočjo" verjetno mislijo konkretno pomoč staršev pri učenju doma. Že na osnovnošolski stopnji se mi zdi nenavadno, da se starši učijo z otroki, če pa se dijak ni sposoben sam pregristi čez šolsko snov, si je očitno izbral pretežko šolo.

Toda nenadarjenim dijakom se začenjajo gimnazije prijazno prilagajati. Prepričana sem, da mora intelektualec veliko brati in poznati vsaj pomembnejša dela svetovne literature, zato je na seznamu obveznega branja pri slovenščini tudi na primer roman Zločin in kazen. Toda knjiga je debela, stavki pa dolgi, zato so slovenisti literarno delo poenostavili in namesto pravega romana lahko manj umni dijaki zdaj sežejo po okrnjenem povzetku, prilagojenem njihovim zmožnostim. Tako me lani tudi ne bi smelo presenetiti, da študenti v prvem letniku študija angleškega jezika in literature niso navajeni brati. Po krajšem pogovoru z bruci je postalo jasno, da jih tretjina od poletja še ni prebrala nobene knjige, čeprav smo v času pogovora že stopali v december. Ob drugi priložnosti je beseda nanesla na Camusovega Tujca, ki v gimnaziji prav tako sodi med obvezno literaturo. V moji skupini v prvem letniku se je vsebine "spomnila" ena sama študentka. Sklepam, da drugi romana verjetno sploh niso prebrali. Naj spomnim, da pišem o študentih angleškega jezika in književnosti. Če v gimnaziji niti ti niso brali obveznih romanov, koliko bralne kulture lahko potem pričakujemo recimo pri študentih naravoslovja?

Če dijaki torej niso sposobni prebirati takšnih romanov in ob njih razmišljati, verjetno niso zreli za gimnazijo. Sedanji znižani gimnazijski standardi jim kljub temu omogočajo, da pridejo ne samo do mature, ampak tudi do visokošolske ravni, čeprav s tako omejenimi zmožnostmi tja ne sodijo. Gimnazije breme nenadarjenih preprosto samo preložijo dalje, da se z njimi zdaj začenjajo daviti tudi univerze. Razlika je samo v tem, da nesposobneže v gimnaziji rinejo naprej ambiciozni starši in njihovi odvetniki, na univerzitetni ravni pa si ne prav umni, a do svojega dometa nekritični študenti na zanje težki poti do diplome pomagajo tako, da hodijo pretakat solze na govorilne ure in - če to ne zaleže - grozijo s samomorom, medtem ko si malo bolj pretkani poiščejo pomoč pri kolegih, študentih pravne fakultete, ki zanje iščejo luknje v zakonu.

Velikokrat se mladi sami ne zavedajo, koliko so sposobni in kam njihova nadarjenost ne seže. Osnovne in srednje šole je preplavil učencem prijazen način poučevanja, kjer mnogi učitelji vzpodbujajo in hvalijo vse in vsakogar. Rezultat takega odnosa so dijaki in kasneje študenti, ki so prepričani v svoje vsemogočne sposobnosti, zato se tudi ne znajo soočiti z neuspehi: ob izkušnjah s slabimi ocenami krivijo druge, namesto da bi sami prevzeli odgovornost za svoje učenje. Vzpodbujanje nadarjenih dijakov je eno, metanje peska v oči tistim, ki to niso, pa je nekaj drugega. Verjetno je res, da ima vsak za nekaj dar, kot radi poudarjajo na gimnazijah, vsaj na tistih dveh, ki ju bolje poznam, toda res je tudi, da imajo nekateri dijaki veliko darov, drugi pa precej manj, in da so nekateri darovi za gimnazijo in kasnejši študij pomembnejši od drugih. Vsega ne gre metati v isti koš: odlična prostorska predstava, sposobnost množiti dvomestna števila na pamet ali pa hitro učenje tujih jezikov so darovi, ki bodo prav prišli tudi pri študiju, medtem ko je smisel za izdelavo gobelinov prav tako dar, a človeka kljub temu ne bo pripeljal do diplome.

Šole bistrim

Povečano število slovenskih gimnazij je omogočilo pot do študija ljudem, ki za to niso zares sposobni, kar se jim pozna kasneje, ko je treba na visokošolski stopnji informacije iz različnih virov povezati v celoto, analitično misliti in sploh razmišljati z lastno glavo. In prav tako kot zdaj obiskuje gimnazije veliko najstnikov, ki po dometu tja ne sodijo, sedi v klopeh drugih srednjih šol vse preveč takih, ki tam nimajo kaj iskati, čeprav srednješolsko izobraževanje ni obvezno. V sedanjem sistemu financiranja, ki nagrajuje količino in ne kvaliteto, šole na široko odpirajo vrata še tako nesposobnim učencem, ali kot je stanje na štiriletnih tehničnih šolah opisal Stipan Čičak v Šolskih razgledih (6. februar 2009, št. 3): "Na teh šolah so dobrodošli tudi kandidati, ki imajo težave z nepogrešljivimi osnovami, kot sta tekoče branje in poštevanka, ker mora šola pač preživeti."

Naš srednješolski sistem stremi k temu, da bi čim več ljudi mahalo s potrdili o nekakšni izobrazbi, v resnici pa bo za spričevalom stala možganska praznina. Kako je mogoče, da tisti, ki odločajo o šolstvu, pozabljajo, da so temeljne sestavine šole inteligenca, nadarjenost in pridnost? V svetu športa, ki ni niti približno tako pomemben za prihodnost države kot izobraževanje, je povsem naravno, da pridejo v vrh le za določeni šport nadarjeni in pridni. Celo množični maraton, ki se ga ljubiteljsko udeležuje vse več rekreativcev, pretečejo samo tisti, ki so vsaj malo navdušeni nad tekom na dolge proge in tudi fizično dobro pripravljeni in vztrajni. Tekači, ki precenijo svoje zmožnosti, sami odstopijo. Do cilja jim ne pomagajo starši, odvetniki in grožnje s samomorom. Če bi se že kje našel kakšen slab, nezainteresiran tekač, ki bi motil druge ali celo nadlegoval organizatorje, bi bil diskvalificiran. Pri maratonu bi bilo absurdno misliti, da bi organizatorji progo na primer skrajšali, da bi s tem povečali udeležbo na tekaški prireditvi. Maraton, ki ni dolg 42 kilometrov, ni več maraton, prav tako kot gimnazija, ki tolerira nenadarjene dijake, ni več prava gimnazija. Srednja šola, ki omogoča lenim in manj umnim barabicam redno zabavo, pa tako ali tako ni šola, ker ne izobražuje, ampak problematičnim najstnikom samo nudi dopoldansko varstvo.

Pogled v prihodnost

Med tujimi izobraževalnimi sistemi nekoliko bolje poznam samo angleškega. Tam so že precej pred nami začeli nižati nivo znanja in učence prositi, naj se učijo, hkrati pa poudarjati različne potrebe posameznikov ter pretirano hvaliti in napihovati še tako zanemarljive sledi njihove nadarjenosti.

Letos sredi poletja sem iz manjšega turističnega angleškega mesta želela po pošti poslati v Slovenijo šest kilogramov knjig. Na glavni pošti sta se z mojim "problemom" ukvarjala kar dva neskončno prijazna, a povsem nesposobna uslužbenca. Paket jima je uspelo odpraviti šele po štiridesetih minutah posvetovanja in opravičevanja.

Na eni od londonskih železniških postaj sem prav tako letošnje poletje poskušala kupiti mednarodno vozovnico. Petinštirideset minut sem čakala v vrsti, da je uslužbenec pri okencu postregel dve stranki, potem pa je minilo še dvajset minut, da mu je uspelo pripraviti dve vozovnici zame. Svojo bleščečo nekompetenco je skrival za očarljivim nasmeškom in prijaznimi spomini na Slovenijo - medtem ko je brskal po voznem redu v knjigah (internetu ni zaupal), mi je povedal, da je bil ne samo v Ljubljani, ampak tudi v Portorožu in Piranu.

Mislim, da bo tako kmalu tudi pri nas: tisti, ki bi lahko dobro opravljali prej opisane naloge, bodo rinili v gimnazije in bodo kasneje delali sive lase univerzitetnim učiteljem, njihova mesta pa bodo zapolnili oni drugi, ki bi bili s svojim intelektualnim dometom in/ali delovnimi navadami pred dvajsetimi leti nekvalificirana delovna sila. S seboj bodo morda prinesli veselje do dela in prav mogoče celo določeno mero pridnosti, a nalogam ne bodo kos, ker jih ne bodo razumeli.

Trenutno bi nam bilo, Slovencem, verjetno še skoraj vseeno, če bi morali več kot pol ure čakati, da bi poštni uslužbenec ugotovil, kako se pošljejo knjige v tujino. Tudi na kakšno vozovnico za vlak lahko počakamo. A ko se bodo pri nas čez nekaj let manj umni produkti sedanjega srednješolskega izobraževanja hrabro, a nestrokovno lotili popravljanja zavor na avtomobilih ali pa napeljave elektrike ali plinovoda, bodo odgovorni morda le staknili glave in se ob neljubih posledicah takega ravnanja začeli modro spraševati, kako je do njih sploh prišlo...