O razpadu Jugoslavije

Srbi: Slovenci imajo srečo

Sledi ključno stališče: »Pri osamosvojitvi narodov v njihovih republikah ne gre za odcepitev, ampak za razdružitev. Pri takem stališču ne gre samo za njegovo pravno utemeljenost in posledice, čeprav tudi za to, ampak predvsem za zgodovinska dejstva, ki jih ni mogoče zanikati z njihovo takšno ali drugačno razlago. Jugoslavija je nastala z združevanjem narodov, ki so ustvarili skupno državo že leta 1918, in ne s pripojitvijo srbskemu narodu in njegovi državi in torej ne s priključitvijo unitarni državi. Tudi drugo Jugoslavijo so ustvarili med narodnoosvobodilnim bojem, na II. zasedanju AVNOJ-a, in z vsemi ustavnimi akti po osvoboditvi narodi Jugoslavije, ki so se že med narodnoosvobodilnim bojem in takoj po osvoboditvi konstituirali v samostojnih republikah.«

»Zato smo ves čas zavračali konstrukcijo, ki sicer v načelu prizna pravico do samoodločbe, uresničevanje te pravice pa veže na zvezno ustavo in na pogoje, ki bi jih bilo šele treba ustvariti z nekim posebnim pravnim aktom, ki bi ga sprejel zvezni zbor skupščine SFRJ. Sprejem take koncepcije bi pomenil, da narodi svojo pravico do samoodločbe lahko uresničujejo samo na podlagi soglasja vseh drugih narodov in na podlagi odobritve zveznih organov. S tem bi postala pravica do samoodločbe neuresničljiva. Tudi sicer smo zavračali, da bi lahko zvezni organi pri pogovorih med republikami nastopali kot njim nadrejeni s svojimi posebnimi nadnacionalnimi interesi, ki bi lahko razsojali med republikami ali celo sprejemali samostojne odločitve namesto njih. Povsem druga stvar pa je sporazumna razdružitev republik, ker bi se s tem izognili dolgotrajnemu mednarodnemu posredovanju, mednarodni arbitraži in mednarodnemu sodišču, če svojih medsebojnih odnosov ne bi znali in mogli sporazumno razrešiti.«

V Obvestilu so prikazana stališča vsake republike posebej o prihodnjih odnosih v Jugoslaviji. Tu naj povzamem stališča predstavnikov Srbije. »Za predstavnike Srbije so subjekt nastanka Jugoslavije in samoodločbe narodi ne glede na republiko, v kateri sedaj živijo. Srbski narod lahko živi samo v eni državi na območju sedanje Jugoslavije. Država je samo Jugoslavija. Jugoslavija je bila po njihovem ustvarjena leta 1918 in 1943 brez udeležbe republik, ki jih takrat ni bilo, in so meje med njimi administrativne, ne pa državne. Vodstvo Srbije ne priznava republiške suverenosti. Suverenost ima glede na mednarodna merila Jugoslavija in ne republike. Z odločanjem republik na osnovi republiške suverenosti bi se v obstoječih okolnostih izvajala majorizacija nad jugoslovanskimi narodi, ki so v manjšini v posamezni republiki.«

»V odnosu do Slovenije predstavniki Republike Srbije vidijo bistveno razliko v tem, da slovenski narod živi v okviru Republike Slovenije, srbski narod pa ne v okviru Republike Srbije. Interes srbskega naroda je, da živi v eni državi. Zato ne morejo sprejeti konfederativnega modela oziroma delitve na več mednarodnopravno priznanih držav, v katerih živijo Srbi. Pri tem ne osporavajo interesa hrvaškega naroda, da želi živeti v eni državi. Predstavniki Srbije so izrecno dejali, da Sloveniji ne osporavajo pravice do lastne poti. Slovenski narod ima po njihovem srečo, da živi v mejah Republike Slovenije. Narod in republika se pri Sloveniji pokrivata. Pri Srbiji pa se narod in republika ne pokrivata. Zato je potrebno doseči dogovor o poti razrešitve na ravni Jugoslavije. Pri Sloveniji vprašanje meje ni sporno. Pri Sloveniji se administrativna meja pokriva z njeno možno državno mejo, ker živi slovenski narod v Republiki Sloveniji. Ko gre za druge republike, če se odločijo za samostojne, neodvisne države, pa je vprašanje meje sporno. V skupni državi kot skupnosti jugoslovanskih narodov je srbski narod nerazdeljen, ne glede na to, da živi v različnih republikah. Če se pa te spreminjajo v suverene države, je to tako velika delitev srbskega naroda, da to ogroža njegove vitalne interese. Pravice Republike Slovenije do samostojnosti se po njihovem ne sme razumeti kot precedensa za druge republike. Svoboda Slovenije, da samostojno nastopa, bi lahko pripeljala do verižne reakcije v odnosu do drugih. Zato političnega dogovora o prihodnosti Jugoslavije ni mogoče opraviti v bilateralnih razgovorih, ampak je to lahko le stvar skupnega dogovora na zvezni ravni. Interes srbskega naroda, da živi v eni državi, ne ogroža pravice nobenega drugega naroda, če je to zvezna država. Če je to Jugoslavija z ali brez Slovenije, to za srbski narod ni problem.«

Zgoraj navedena stališča Republike Srbije je uvodoma razgrnil Slobodan Milošević na pogovoru delegacije Republike Slovenije z delegacijo Republike Srbije v Beogradu 24. januarja 1991. V slovenski delegaciji pod predsedstvom Milana Kučana so bili dr. France Bučar, predsednik skupščine, dr. Dušan Plut, član predsedstva, in dr. Jože Mencinger, podpredsednik izvršnega sveta. Z naše strani sva sodelovala še Marjan Šiftar in jaz. V delegaciji Republike Srbije pod predsedstvom Slobodana Miloševića so bili dr. Slobodan Unković, predsednik narodne skupščine, dr. Dragotin Zelenović, mandatar za sestavo vlade, in dr. Stanko Radmilović, predsednik izvršnega sveta. Zabeležko o pogovoru sem za našo stran sestavil jaz, in na njej temelji prikaz zgoraj navedenih stališč Republike Srbije.

Antisrbska vsebina v slovenskih stališčih

Iz te zabeležke navajam še nekaj zanimivosti:

Predsednik Milošević je dejal, naj bo v središču razprave vprašanje bodočnosti Jugoslavije. Kakršnakoli bo razrešitev jugoslovanske krize, je izboljšanje odnosov med obema republikama nedvomno naš skupni interes. Ni logično, da se lahko uspešneje integrira v Evropo, če se prej dezintegrira Jugoslavija. Smatrajo, da je skupna država možna. Mora pa priznavati enake državljanske pravice vsem državljanom, ki živijo v tej skupnosti na vsem teritoriju, ne glede na nacionalno pripadnost. To pomeni, da ima država eno mejo v mednarodnem smislu, eno vojsko, ki brani mejo, en trg, en skupno urejen gospodarski prostor. Brez tega ni države. Brez tega ne morejo uresničiti enotnosti svojega naroda.

V odnosih do Srbije, ki jih zadnjih nekaj let gradi Slovenija, dominira antisrbska vsebina. To je nerazumljivo, ker Srbija in Slovenija nikoli nista imeli konfliktov. Slovenija se je opredelila za podporo albanskim separatistom na Kosovu in za podporo nasilju, ki se izvaja nad srbskim narodom na Hrvaškem. To nasilje se izraža v vrsti aktov diskriminacije.

Ne razumejo, da se stalno vsiljujejo rešitve, ki želijo ustvariti diskontinuiteto s sedanjo ustavo. Srbija ima največ pripomb na veljavno ustavo. Srbi niso pisali ustave 1974. Ta ustava je bila ena največjih »podval« Srbiji. Ustava ima neracionalne rešitve v političnem in ekonomskem sistemu, razbija delo in kapital itd., oni so pa za trg in blagovno proizvodnjo. Ko so oni na to opozarjali, je bilo to napadeno kot največja herezija, kot napad na položaj delavca, da odloča itd. Milošević se je osebno zavzel, da je treba odpraviti zakon o združenem delu, in so ga zato tudi napadali. Ne želijo, da se jim imputira, da branijo ustavo, za katero so prvi rekli, da je defektna in da upropašča Jugoslavijo. Vendar vse to ne pomeni, naj se ne upošteva sedanja ustava, ampak ustavo je treba spremeniti. Upoštevati velja princip legalitete in ne ravnati, kot da te ustave ni. Na bazi obstoječe legalitete jugoslovanske države se je treba skupaj odločiti o eventualnih spremembah in eventualnem izhodu kogarkoli iz te Jugoslavije. Vsem je dana možnost, da izstopijo mirno in demokratično. Nihče ne omejuje nobenega jugoslovanskega naroda, da to stori legalno in mirno, ne da bi delal škodo sebi in drugim. Ne razumejo, zakaj po njihovem Slovenija stalno inscenira neko konfliktno stanje. Nihče nima pripomb, če se Slovenija odcepi. Zakaj bi kdo njih spraševal, ali se Slovenija lahko odcepi.

Milošević je problematiziral tudi slovensko stališče, da ne sprejema organov federacije, po drugi strani pa da vsiljuje vlogo zveznega izvršnega sveta. Po njihovem se Slovenija obnaša pragmatično, ker zvezni izvršni svet, kakršen je, ustreza interesom Slovenije. V vseh republikah so bile opravljene večstrankarske volitve in je prišlo do sprememb. Spremembe so tudi v skupščini SFRJ, to je v zboru republik in pokrajin, prav tako so že in še bodo spremembe v predsedstvu SFRJ. Nelogično je, da se to ne tiče zveznega izvršnega sveta. Postaviti se mora vprašanje legitimacije vsakega posameznika v zveznem izvršnem svetu. Vsaka republika naj oceni, kateri so njeni legitimni predstavniki, pa čeprav bi imel zvezni izvršni svet samo minimalne pristojnosti in bi bil v funkciji ustvarjanja tehničnih, organizacijskih, političnih pogojev za funkcioniranje v času, ko naj se razreši kriza, bodisi z ustvaritvijo nove državne skupnosti ali izločanjem iz te državne skupnosti ali z njeno delitvijo, na miren, demokratičen način, s čistimi računi.

Prve korake v popravljanju medsebojnih odnosov naj bi napravili na ekonomskem terenu. Če Slovenija želi izpolniti svoje materialne obveznosti do Kosova, so pripravljeni odpraviti vse možne omejitve in odpreti vse možnosti za gospodarsko sodelovanje, svobodno trgovino.

V nadaljnji razpravi je na pripombo s slovenske strani, kako je mogoče osporavati pravico Hrvatov, da živijo v svoji državi, Milošević odgovoril, da Hrvati ne živijo v srbskih krajih na Hrvaškem.

Predsednik Kučan je ob koncu pogovora med drugim dejal, da je izhajajoč iz tega, da ni mogoče uporabiti identične sheme za položaj vseh republik, potrebno najprej opraviti bilateralno snemanje položaja v vseh republikah. Potem bo vsak zase napravil sklepe, s katerimi bomo šli na drugi krog pogovorov. Nihče nikomur ne daje pravice niti ne osporava, da rešuje svoj problem na način, ki vsakomur najbolj ustreza. Pri tem mora upoštevati princip, da ne poseže v iste pravice in položaj drugih. Vsak mora najti ustrezen način, da bi prišli do sprejemljivih rešitev. Če to ne bo uspelo, se uresniči pravica do samoodločbe brez soglasja. Slednje je manj ugodna situacija za vsakega posebej in vse skupaj kot celoto.

Pogovoru delegacij Slovenije in Srbije v Beogradu 24. januarja 1991 je sledilo skupno sporočilo za javnost. Pri oblikovanju skupnega sporočila sva s slovenske strani sodelovala Marjan Šiftar in jaz, s srbske pa šef kabineta predsednika Miloševića in Dušan Mitević (direktor RTB v določenem obdobje vladavine Miloševića). Pri besedilu Saopštenja (Sporočila) med menoj in srbsko stranjo ni prišlo do soglasja pri naslednjem stavku: »Slovenija uvažava interes srbskog naroda da živi u jednoj državi i da budući jugoslovenski dogovor taj interes treba da poštuje.« Predlagal sem, da se besedilo dopolni tako, da se glasi: »Slovenija uvažava interes srbskog narodakao i svakog drugog narodada živi u jednoj državi i da budući jugoslovenski dogovor taj interes treba da poštuje.« O tem smo nato poročali na sestanku obeh delegacij. Predsednik Milan Kučan se je tam strinjal s prvo navedenim besedilom. Je pa v Saopštenju pred obravnavanim odstavkom še naslednji odstavek: »Zajednički je konstatovano da se u razrešavanju jugoslovenske krize mora polaziti od prava naroda na samoopredelenje koje ne može biti ničim ograničeno osim jednakim istim takvim pravom drugih naroda«.

Po vrnitvi iz Beograda v Ljubljano smo z letalom pristali na zagrebškem letališču. V letališki zgradbi smo se sestali s hrvaškim vodstvom s predsednikom Franjom Tuđmanom na čelu. Predsednik Milan Kučan je seznanil predsednika Tuđmana o pogovoru s srbskim vodstvom. Tuđmanova prva reakcija ob dogovorjeni formulaciji o pravici srbskega naroda, da živi v eni državi, je bila: »A tako vi to, gospodo Slovenci.« Se je pa »pomiril«, ko mu je predsednik Kučan pojasnil, da isto velja tudi za Hrvate.

Ko je predsednik Kučan slovenskemu predsedstvu v Ljubljani poročal o pogovoru s srbsko delegacijo v Beogradu, je povedal tudi, kakšno mnenje je imel o obravnavani formulaciji njegov svetovalec dr. Miha Ribarič.

Iz navedenega je povsem jasno, da na pogovoru 24. januarja 1991 v Beogradu ni šlo za nikakršen sporazum, še najmanj tajen, med Slovenijo in Srbijo. Slovenija je v tem in drugih pogovorih zgolj pojasnjevala svojo odločitev na plebiscitu 23. decembra 1990 in svoje poglede na prihodnjo ureditev SFRJ na temelju plebiscitarne odločitve o uresničevanju pravice do samoodločbe. Za njeno uresničevanje ni potrebovala nobene privolitve ali odobritve nikogar, pa tudi nikomur ni preprečevala, da uresniči enake pravice, vendar ne na škodo enakih pravic drugih. O pravici do samoodločbe in o razlikah med odcepitvijo in razdružitvijo, ki se mi v kontekstu interpretacij Blaža Zgage zdijo relevantne, pa drugič.

Uredništvo je od novinarja Blaža Zgage že prejelo odgovor skupini avtorjev na njegov članek Kdo je pomagal odpreti vrata pekla, ki smo ga (odgovor skupine avtorjev) objavili v Objektivu, 8. marca, vendar njegovega odgovora zaradi pomanjkanja prostora tokrat nismo mogli objaviti. Bralce zato obveščamo, da bomo odgovor Blaža Zgage objavili prihodnjič.