Strategija je bila 13. aprila 2012 javno objavljena na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje in javno upravo in od takrat tudi večkrat posodobljena. Nastajala je v okviru vladnih ukrepov za zagotovitev zniževanja stroškov v javni upravi in širše v javnem sektorju. Ministrstvo je v skladu z vladnimi sklepi najprej posnelo stanje na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije pri neposrednih in posrednih proračunskih uporabnikih in tako dobilo vpogled v praktično vse nakupe licenčne in nelicenčne programske opreme, strojne opreme ter investicije v razvojne projekte v letu 2011. Na ta način smo dobili pregled nad strukturo stroškov za IKT pri neposrednih in posrednih proračunskih uporabnikih ter oblikovali kratkoročne ukrepe za optimizacijo in zniževanje stroškov.

Ugotovili smo, da je treba poseči na področje IKT energično in predvsem celovito in strateško. Kako? Edina varianta je s prestrukturiranjem investicij v IT v državni upravi in spremembo koncepta. Zavedali smo se, da se pomembnih dolgoročnih prihrankov na področju IT ne da doseči s parcialnimi rešitvami in posamičnimi ukrepi, zato smo pripravili dokument, kjer smo opredelili pot in ukrepe, s katerimi lahko pridemo do učinkovite državne informatike. Nastala je strategija, ki s svojimi ukrepi zagotavlja zviševanje učinkovitosti delovanja državne podatkovne in komunikacijske infrastrukture ter omogoča prijazno in učinkovito e-poslovanje, ki prinaša dolgoročno zniževanje stroškov za informacijsko-komunikacijsko infrastrukturo.

Profesor Györkös se v prispevku sprašuje, kako je možno prihraniti od 27,4 do 40 milijonov evrov, glede na to, da je na postavki e-upravljanje, IKT in boljši predpisi za leto 2012 predvidenih 23,55 milijona evrov. Strategija ne predvideva zniževanja stroškov samo v proračunu MPJU, temveč širše v javnem sektorju. Ocenjujemo, da bi z izvedbo ukrepov, ki izhajajo iz strategije, lahko prihranili do 20 odstotkov na letni ravni. Če upoštevamo sredstva, ki jih namenjajo neposredni in posredni proračunski uporabniki za IKT, to je nekaj več kot 130 milijonov na letni ravni, potem vidimo, da strategija temelji na realnih ocenah.

Pomembni prihranki se lahko ustvarijo s prenosom upravljanja komunikacijskega omrežja v koncesijo. Država zadrži ključne elemente, ki zagotavljajo varnost in nadzor. Koncesionar odkupi trenutno komunikacijsko opremo v lasti države in prevzame upravljanje komunikacijske infrastrukture. Za državne organe plačuje ceno državni proračun (večinoma MPJU), ostali uporabniki, torej osebe javnega prava, zasebni izvajalci javnih služb in nosilci javnih pooblastil, plačujejo koncesionarju neposredno. Torej ne gre za nikakršno "demontažo" državne komunikacijske infrastrukture, saj bo koncesionar moral zagotavljati ustrezno raven in varnost storitev.

Drugi pomemben ukrep je ta, da se postopno združijo razpršeni državni podatkovni centri v javnem sektorju, kjer lahko s prehodom na centralno državno računalniško infrastrukturo dosežemo racionalizacijo pri porabi proračunskih sredstev.

Tretji sklop ukrepov pa je prehod na računalništvo v oblaku. Načrtujemo, da bo koncentracija računalniške infrastrukture umeščena v obstoječih prostorih MPJU, ni pa nujno v celoti, saj se pri vzpostavitvi državnega računalniškega oblaka lahko uporabijo že vzpostavljeni IT-centri s svojo ponudbo. Tako pridemo do zasebnega (državnega) računalniškega oblaka in oblaka skupnosti. Ponudnik (zunanji izvajalec) na svoje tveganje zagotoviti državi ustrezne kapacitete, ustrezne odzivne čase, ustrezni čas vklopov novih uporabnikov in predvsem potrebne kapacitete kot jasno merljivo storitev, kar se definira v pogodbi o zahtevani ravni storitev. Ob prehodu na državni računalniški oblak je velika priložnost za izbiro optimalne in cenovno ugodne strojne in licenčne programske opreme.

Sledijo še ukrepi na področju združevanja evidenc, razvidov, registrov (npr. združitev Zemljiške knjige in Zemljiškega katastra in prostorskih evidenc). S temi ukrepi bomo dosegli pomembne korake pri poenotenju in debirokratizaciji postopkov vpisa, sprememb in izbrisa, zagotovili bomo interoperabilnost evidenc.

Strategija prinaša tudi odločne ukrepe pri uvedbi sistema za e-vročanje in sistema za prevzem e-računov ter drugih elektronskih dokumentov za celotno državno upravo.

Prihranki, ki bodo ustvarjeni kot posledica ukrepov, ki izhajajo iz strategije, bodo tudi javno objavljeni kot števci prihrankov.

Profesor Györkös se v prispevku sprašuje, zakaj smo iz strategije izpustili medresorske projekte, kot so eSociala in eVŠ. Namen strategije je pretežno usmerjen v ključne ukrepe za zniževanje stroškov na področju informatike. Pomembni projekti, ki se izvajajo ali pa se še bodo v naslednjih letih, kot so eVEM in servisna direktiva, eUprava II., eJavna naročila, eZdravje in drugi medresorski projekti, bodo del prenovljenega akcijskega načrta, ki je v pripravi.

Upam si zapisati, da je uvedba ukrepov, ki izhajajo iz strategije, eden največjih strukturnih premikov na področju državne informatike v zadnjih desetih letih. Tudi skozi oblake posije sonce. Verjamem tudi v to, da tokratni zmagovalec ne bo strategija, temveč državna informatika.

Dušan Kričej, vršilec dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za informatiko in e-storitve, Ministrstvo za pravosodje in javno upravo