»Sin Božji, začetna cena deset tisoč evrov,« Juda pomenljivo privzdigne desno obrv, tako danes kot takrat globoko infiltriran v vrste Kristusovih učencev, a zdaj malo bolj odprto trgujoč z Zveličarjem kot v času starorimske ekonomije. Pravzaprav precej bolj odprto: izdaja Jezusa Kristusa je dandanes na primer objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, Juda pa v dvorani carinske izpostave v Mariboru glasno izklicuje začetno ceno: »Sin Božji, začetna cena deset tisoč evrov!«
»Ali ponuja kdo petnajst tisoč?« Juda Mariborski pomenljivo privzdigne desno obrv, med zbranimi pa završi.
»Petnajst tisoč!« pokaže nato proti gospodu, ki je s katalogom dražbe diskretno zamahnil v njegovo smer.
»Petnajst tisoč prvič ... petnajst tisoč drugič ... Ali slišim dvajset?« vse glasneje vzklika Juda in teatralno kaže na strtega Jezusa Kristusa, ki iz kota dvorane mariborske carinske izpostave gleda, kako ga lastni učenci prodajajo, kot da bi bil lesen kip, ne pa Odrešenik grehov človeštva.
»Leseni kip Jezusa na križu, delo mojstra Jožefa Holzingerja iz 18. stoletja, mojstrovina štajerskega poznega baroka, z oltarja kapele Svetega Križa mariborske katedrale, pa se ja ne bomo ustavili pri petnajst tisoč?!?« vpije Juda Mariborski, vse dokler neki gospod iz zadnje vrste ne zakliče:
»Trideset!«
»Trideset tisoč, odlično! Ali kdo ponuja več? Trideset tisoč prvič, trideset tisoč drugič ... trideset tisoč tretjič, prodano gospodu Todoriću, hvala!« razburjeno vpije Juda Mariborski, udari z lesenim kladivcem po pultu in Jezus Kristus se iz mariborske katedrale seli v bližnje novo Konzumovo nakupovalno središče v primestnem naselju Košaki, nekje nad hladilniki s suhim mesom razpet med svoje zemeljsko poslanstvo in finančne obveznosti Mariborske nadškofije.
Tako bi Odrešenik grehov človeštva lahko končal na dražbi premoženja Mariborske nadškofije kot odrešenik njenih finančnih grehov: milijon ali dva milijona evrov – kolikor bo nadškofija dobila od napovedane prodaje povsem nove, še neuporabljene cerkve v četrti Košaki – vsekakor ne bo dovolj. Skupni dolgovi mariborskih škofov, ki so zagrizli v hazardiranje z investicijskimi skladi, so se povzpeli na osemsto milijonov evrov in denar od komaj zgrajene mariborske cerkve bo zadostoval kvečjemu za nekaj mesečnih obresti.
Seveda ne bo prvič, da bo kak cerkveni objekt spremenil namembnost in dobil posvetno funkcijo – številne cerkve na brezbožnem Zahodu, lastnikom predrage za vzdrževanje, so se v zadnjih letih spremenile v knjižnice, šole, otroške vrtce in koncertne dvorane – toda ni se velikokrat zgodilo, da bi jih Cerkev prodajala zato, da bi vrnila hazarderske dolgove. Ker pa je malo verjetno, da imata ministrstvo za kulturo ali šolstvo 1,7 milijona evrov – kolikor znaša začetna cena cerkvene novogradnje v Mariboru, ki bo v nekaj dneh prodana na dražbi – vse bolj kaže, da bo posvetna namembnost nesrečne zgradbe še malce bolj posvetna.
Če vprašate mene, je gospod Todorić – ki nezadržno širi svoje posle po Sloveniji – veliko bolj verjeten kupec te dragocene nepremičnine. Čemu navsezadnje bi zgradba na obrobju Maribora – grd sivi hangar, kakršne so prav vse nove cerkve v tranzicijskih katoliških arhitekturah – lahko bolje služila kot sodobnemu nakupovalnemu središču? Poleg tega je trgovski koncept katoliške cerkve, ki ni nič drugega kot trgovska veriga za veleprodajo odpuščanja grehov in plastične verske galanterije, enak. Konec koncev je isti koncept tudi pripeljal mariborske škofe do bankrota, novo božje svetišče v četrti Košaki na javno dražbo, Gospoda pa na ulico, kot še enega izmed mariborskih brezdomcev.
Zato bo zanimivo dan po javni licitaciji, ko bo ob prvem svitu, še preden se oglasijo petelini, v Košake prišel novi lastnik skupaj z arhitekti, odvetniki in odločbo mariborskega sodišča in se ustavil, da si ogleda svojo novo nepremičnino. V resnici bo malce neprijetno, ko bo na njegovo zahtevo mariborska policija prišla deložirat nesojenega stanovalca, ki se je zabarikadiral noter in se noče izseliti.
»To je škandal, snemajte, jaz imam vse papirje urejene, to je moja hiša!« obkrožen z mikrofoni in televizijskimi kamerami kaže dokumente dolgolasi, izčrpan moški, ki se je v znak protesta pribil na križ nad oltarjem cerkve. »Boga hočejo izseliti iz njegovega svetišča! Uaaa!«
»Dol z Rimom, dol z Mariborsko nadškofijo, smrt liberalnemu kapitalizmu!« vzklika suhi anarhist, ko ga intervencijski vod mariborske policije končno sname skupaj s križem in ga v povsem svetopisemskem prizoru z velikim križem na hrbtu začne potiskati proti policijskemu kombiju ob odobravanju zbranega ljudstva. Iz množice pa se loči nekdanji mariborski nadškof in poprosi policiste, da bi ob slovesu poljubil Kristusa. In se seveda spomni Jezusovih besed: »Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil!«
Tretjič, prodano!
