Volitve so priložnost za izražanje nezadovoljstva, v smislu ekspresivnega delovanja, ki omogoča razbremenitev. Gre za absorpcijo protesta in za mehanizem absorpcije protesta. Zadovoljstvo daje že dejanje samo (N. Luhmann, 1992).

Za delovanje in obstoj političnega procesa je zato odločilen drugi element nadzor. Politična oblast se je več kot prepričljivo izkazala kot dovzetna za vpliv pokvarljivosti človeškega značaja. Zato mora biti izpostavljena vnaprejšnjim in strogim - ustavnim - omejitvam ter nujno razdeljena na veje (zakonodajna, izvršilna in sodna). Med njimi morata biti trajno vzpostavljena ravnovesje in medsebojni nadzor. Prav poseben pomen imajo pri tem sodišča in druge institucije formalnega nadzora nad oblastjo in dogajanjem v javni sferi. Gre za varovalni (imunski) sistem družbe. Ta v Sloveniji slabo deluje.

Zato je postala še pomembnejša vloga posameznikov (predstavnikov strok, znanosti, civilne družbe, javne rabe kritičnega uma itn.) in institucij, ki v družbeno življenje vnašajo neformalni nadzor nad oblastjo in javno sfero. A tudi marsikdo med naštetimi ni izpolnil upravičenih pričakovanj. Ne želim se izogniti ponovitvi, da ostaja neuresničeno tudi prenekatero utemeljeno pričakovanje do medijev kot predstavnikov neformalnega nadzora nad oblastjo in družbenim dogajanjem kot takšnim. To bi moralo biti očitno razvidno že iz njihovega načelnega in splošnega odnosa do politike. Politiki so ohranili status kvazi medijskih zvezd. Še jim je dovoljeno, da z javnimi prikazi političnega leporečja, vztrajanjem pri informacijsko površnem in problemsko površinskem nagovarjanju javnosti, z intelektualno in strokovno neprepričljivostjo, s štorkljavo retoriko in z nepotrebnimi poskusi humorja uprizarjajo predvsem politično estradništvo, namesto pristnega političnega predstavništva. Takšen politični mačizem (tako sem pred več kot desetletjem poimenoval brezmejno težnjo politikov po samopromociji, ki je sama sebi namen) se je, predvsem po zaslugi medijev, utrdil kot temeljna značilnost slovenske dnevne politike.

Neprimerljivo manj opazna pa je skrb medijev, da bi nenehno odstirali največje probleme družbenega življenja običajnih in prepogosto deprivilegiranih ljudi. Ali da bi iskali in predstavljali ljudi dela, znanja in etične drže, in da bi med njimi in demokratično javnostjo ustvarili dvosmerne komunikacijske kanale. Tako tudi mediji usodno izgubljajo zaupanje javnosti. S tem se zmanjšujejo demokratičnost, pravnost, transparentnost in legitimnost političnega procesa. Povečuje pa se polje prostega ravnanja in neodgovornosti nosilcev javnih pooblastil, moči in privilegijev.

Vladavina (personaliziranih) političnih strank

Takšen je bil tudi vstop v predvolilno kampanjo za prve predčasne volitve v Sloveniji. Tudi po teh volitvah si bodo dnevnopolitično oblast razdelili znani politični igralci, z istim načinom politične organiziranosti: kot hierarhično oblikovane politične stranke, strogo personalizirane z javno prepoznavnim voditeljem. Tudi tokrat torej kandidati za politične funkcije stavijo bolj na všečnost svojih obrazov in fasadnih prikazov kot na prepričljivost in izvirnost idej, stališč in programov. Politične skupine, ki naj bi pomenile novo volilno alternativo, so se iz državljanskih list in zavoljo pragmatičnega volilnega interesa, da bi si karseda olajšale nastop na volitvah, čez noč formalizirale kot politične stranke. S tem, ko celo nosijo imena voditeljev, so personalizacijo prignale do skrajnosti. Personalizacijo politike in hierarhično organiziranost političnih strank pa gre uvrstiti med najpomembnejše izvore težav v političnem procesu. Glede na rezultate raziskav javnega mnenja je očitno, da so volilci tudi tokrat pripravljeni vse to zanemariti. Prav tako so očitno pripravljeni spregledati dejstvo, da politične stranke že dolgo niso več organizacije pristnega političnega predstavništva, ampak učinkoviti mehanizem skupinskega naprezanja za optimalno skrajšanje poti do družbene moči in privilegijev in do njihovega ohranjanja.

Prva predvolilna soočenja so pokazala, da se kandidatom, ki jim meritve trenutne volilne podpore kažejo najbolje, še vedno ne zdi tvegano in še manj nedostojno, če uporabljajo vsebinsko površno in problemsko površinsko politično retoriko. Niso prijetno presenetili s konstruktivno polemičnimi razpravami, ki bi pomenile prikaz javne rabe kritičnega uma, strokovnosti in pronicljive sinteze zavidljive količine pomembnih informacij. Nedavno predvolilno soočenje, na primer, ki je v ospredje postavilo temo o pravni državi in pravosodju (Pop TV, 17. novembra 2011), je bilo predvsem prikazovanje moškega ega in jezikavega napenjanja mišic. Komaj zaznavni odtenki so opozarjali na to, da je bil dogodek zamišljen kot poskus polemične razprave o nadvse pomembnih in zelo strokovnih vprašanjih.

Očitna želja po prevzemu vzvodov izvršilne oblast, ki sama po sebi ni problematična, se je pokazala kot problem iz že znanega in videnega razloga: marsikateri poskus prepričevanja o lastni drugačnosti in odločni načelnosti (etični prepričljivosti) je bil kratkotrajen. Izza predvolilnih napovedi, celo obljub o "novih ljudeh" kot predstavnikih delovne uspešnosti, strokovne suverenosti in etične neomadeževanosti, so spet izskočili bodisi estradniki in drugi ljudje iz šovbiznisa in družbenih kronik bodisi ljudje, ki so bili v naglici in po sili razmer zapisani na strankarske liste.

Napoved visoke volilne podpore največjim strankam kaže, da politika ostaja zaposlitev za nedoločen čas. Izjava enega od opozicijskih poslancev, da je ideja o novih obrazih v politiki nekakšen "larifari", ker naj bi bila v politiki nujno potrebna dolgoročna kontinuiteta ljudi in mišljenja, pa je posebej zgovoren prikaz nevzdržnega samorazumevanja slovenskih politikov kot nezamenljivih posvečencev. Tega se politikom ne sme dovoliti, če naj bo politika odgovorno služenje za občo dobrobit ljudi.

Aktivno državljanstvo kot zamujena priložnost

Marsikdo je upal, da nas bodo vendarle nagovarjale nehierarhično in nepersonalizirano sestavljene politične skupine, ki bodo pomenile pristno, sveže in prepričljivo soočenje, združevanje in prekritje idej, programov in vizij, torej vsebine. In ki se bodo javno predstavljale z vključenostjo velikega števila vodstveno neobremenjenih posameznikov, ki politične pomembnosti ne gradijo na osebni javni prepoznavnosti. To upanje se je izjalovilo.

Ustava pa določa, da živimo v republiki. Družbene prakse bi morale potrjevati to dejstvo. V slovenski republiki je oblast v rokah ljudstva, suverenost pa v temeljnih ustavnih načelih, pravicah in svoboščinah kot normah in vrednotah obče dobrobiti prebivalcev. Več politične apatije že samo po sebi pomeni večjo prežetost življenja slehernega posameznika z negativnimi vplivi dnevne politike. V republiki je zato treba vzeti demokracijo tudi v svoje roke. Zato je bila v tem pogledu, zaradi politične pasivnosti državljanov in osamljenih poskusov organiziranega upora, zamujena priložnost za reformo političnega procesa. Ni se zgodila politična sprememba v smeri pristne ljudskosti demokracije in njene večje neposrednosti. Ni se zgodilo aktivno politično državljanstvo, utemeljeno s civilnim pogumom, političnim organiziranjem brez izrazitega vodstva in notranje hierarhije, s političnim druženjem diskusijskih družabnikov oziroma z organiziranim državljanskim razpravljanjem in neposrednim delovanjem na temelju stičišč med idejami, konkretnimi predlogi in takojšnjimi ukrepi. Ni prišlo do poskusa uvedbe komunitarnega oblikovanja kratkoročnih programov za dnevno soočanje s težavami in potrebami življenja oziroma družbenih praks politično aktivnega državljanstva.

Marsikdo meni, da je problem še vedno v pomanjkanju samospoštovanja. Znano je, da je samospoštovanje pogoj za spoštovanje drugih in za spoštovanje družbenih pravil. Potemtakem tudi od nove strankarske oblasti, ki se bo ob napovedani visoki volilni udeležbi brez zadržkov sklicevala na demokratično legitimnost, še naprej pa ne bo deležna spoštovanja volilcev, ne gre pričakovati veliko. V takšnih okoliščinah tudi nacija najverjetneje ne bo razvijala primerne politične kulture, pristne demokratičnosti in vzpostavljala vladavine prava. Za kaj takega je zadovoljstvo zaradi volilnega dejanja samega pač politično preskromen odraz državljanstva v republiki.

Dr. Andraž Teršek je ustavni pravnik in urednik znanstvene revije za evropsko ustavnost Revus, zaposlen na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije in Inštitutu Andrej Marušič, Univerza na Primorskem.