V recesiji varčevanje poglobi recesijo
Razlog tiči v fiskalnem multiplikatorju to je mehanizem, ki deluje v obe smeri. Denimo, s povečanjem javnih izdatkov za 1 odstotek se lahko zaradi multiplikativnih učinkov BDP poveča za več kot 1 odstotek. Pri zmanjšanju javnih izdatkov za določen odstotek pa se to odrazi tudi v zmanjšani gospodarski rasti za ustrezen odstotek. Ključno vprašanje je seveda, kako veliki so multiplikatorji ter ali so enaki v vseh fazah gospodarskega cikla. MDS je v svojih napovedih gospodarske rasti oktobra 2010 predvideval fiskalni multiplikator v višini 0,5. To pomeni, da bi znižanje proračunskih primanjkljajev za 1 odstotek gospodarsko rast znižalo za 0,5 odstotka. Ob robustni gospodarski rasti okoli 2 do 3 odstotke to seveda ne bi smel biti prevelik problem, saj bi pozitivni učinki zaradi vpliva znižanega primanjkljaja in javnega dolga na znižanje obrestnih mer srednjeročno prinesli dvig zasebnih investicij ter gospodarske rasti.
Zgodilo se je nasprotno. Ostri varčevalni ukrepi v evrskem območju so pognali v recesijo celotno evrsko območje in s tem postali glavna grožnja stabilnosti svetovnega gospodarstva. Glavni ekonomist MDS Olivier Blanchard in njegov kolega Daniel Leigh sta v poročilu znotraj še svežega World Economic Outlook 2012 (str. 41-43) analizirala, kako je razlika med napovedanimi in dejanskimi stopnjami gospodarske rasti odvisna od jakosti vladnih varčevalnih ukrepov, ki so jih sprejemale vlade 28 držav. Njune ugotovitve so zelo robustne MDS je podcenil velikost multiplikatorja za okoli 1. Natančneje, gospodarska rast v državah je bila za vsak odstotek znižanja proračunskega primanjkljaja za 0,4 do 1,2 odstotne točke nižja od napovedane. Z drugimi besedami, medtem ko je MDS pri svojih ocenah upošteval multiplikator v višini 0,5, se je dejanska vrednost multiplikatorja po državah gibala v razponu od 0,9 do 1,7.
Kar pomeni, da so države, ki so zniževale proračunski primanjkljaj, utrpele bistveno večji padec gospodarske rasti, kot so kazale napovedi. Za lažje razumevanje si poglejmo preprosta primera, ponazorjena v tabeli. Denimo, da je država načrtovala rast BDP v višini 1,5 odstotka in si hkrati zadala znižanje proračunskega primanjkljaja za 1 odstotek ter posledično znižanje javnega dolga. Ob ničelnem multiplikatorju znižanje primanjkljaja ne bi prizadelo gospodarske rasti in država bi lahko svoj javni dolg znižala, v konkretnem primeru s 50 na 49,3 odstotka BDP. Povsem drugače je, če vrednost fiskalnega multiplikatorja znaša 2. To povzroči, da država ob enoodstotnem zmanjšanju primanjkljaja namesto gospodarske rasti v višini 1,5 odstotka dejansko zabeleži upad BDP za 0,5 odstotka, zaradi česar se javni dolg kljub zmanjšanju primanjkljaja glede na BDP poveča na 50,3 odstotka BDP. Država je torej kljub varčevanju na slabšem, kot bi bila brez varčevanja. Le multiplikator, nižji od 1,5, bi v konkretnem primeru omogočil skromno rast ter še bolj skromno znižanje javnega dolga.
Še huje je, če se država že nahaja v recesiji – takrat varčevanje samo še poglobi recesijo. Kot kaže drugi primer, znižanje primanjkljaja za 1 odstotek pri multiplikatorju 2 povzroči poslabšanje negativne rasti z –1 na –3 odstotke, javni dolg pa se, namesto da bi se zmanjšal, celo poveča za 1,5 odstotka BDP.
Natanko to se je dogajalo v zadnjih dveh letih v evrskem območju. Tudi v Sloveniji. S tem da je Slovenija v najslabšem položaju, v recesiji, ko krčenje javnih izdatkov samo še poglablja krizo.
Zakaj je do tega prišlo? Zakaj so MDS, evropska komisija in Nemčija presenečeni? Presenečeni so zaradi napačne ocene situacije, zaradi podcenjevanja globine krize. Pa vendar so bili razlogi na dlani. Prvič, ponovni zagon gospodarske rasti po letu ali dveh recesije je bil zgolj začasen in krhek. Po prvem, velikem šoku so se gospodarstva pobrala, toda nova rast še zdaleč ni nadomestila izpada v času krize. Še zdaleč ni šlo za zagon novega gospodarskega cikla. Drugič, notranje težave držav (zaradi bremena sanacije bank in prenosa tega bremena v javne finance) in neravnotežja med državami (nekonkurenčnost enih in veliki trgovinski presežki drugih) so bili preveliki, da bi se razrešili v zgolj dveh letih. Tretjič, odgovor EU kot celote na krizo evra je bil absolutno napačen. Spogledovanje z možnimi bankroti držav in cincanje z iskanjem edinega pravega odgovora na krizo prezadolženih držav (intervencija ECB) sta povečala nestabilnost in podžgala špekulacije na finančnih trgih. In četrtič, zahteva po strogih varčevalnih ukrepih je bila absolutno napačna. Ni treba biti genij, da bi uvideli, da kadar vse države hkrati pospešeno varčujejo, samo zmanjšujejo agregatno povpraševanje in v trgovinsko tako močno povezanih državah to prizadene prav vse države. Tudi najmočnejše. Dodatno k temu pa so varčevalni ukrepi izzvali veliko negotovost med prebivalstvom, ki je še bolj omejilo svoje trošenje. Polom je bil tako neizogiben.
No, MDS se je pred dobrim tednom opravičil za napako in spremenil priporočila. Na podlagi študij primerov visoko zadolženih razvitih držav zdaj opozarja, da so uspešne fiskalne konsolidacije zelo počasne in da trajajo tudi po petnajst let. Z drugimi besedami, vzdržnih javnih financ ni mogoče doseči s hitrim zniževanjem primanjkljaja »na horuk«. MDS zato po novem priporoča to, kar smo mnogi že zdavnaj predlagali, in sicer vzdržno, postopno fiskalno konsolidacijo z vzporednimi strukturnimi reformami, vendar s hkratnimi stimulativnimi ukrepi za spodbujanje rasti. Zadnje pomeni, da morajo vlade prestrukturirati proračunske izdatke in nameniti večji poudarek »produktivnim« izdatkom. Torej tistim, ki spodbujajo rast gospodarstva, to pa so predvsem investicije v javno infrastrukturo. Ukrepi na prihodkovni strani, kot so zmanjševanje davkov (denimo na dobiček), so v situaciji prenizkega agregatnega povpraševanja absolutno manj učinkovit, pravzaprav zanemarljiv ukrep. Kadar ni dovolj povpraševanja, tudi znižanje davka na dobiček na ničlo ne more podjetij spodbuditi k dodatnim investicijam in zaposlovanju (pač pa le po nepotrebnem zmanjšuje proračunske prihodke). K temu jih lahko spodbudijo le ukrepi, ki povečujejo povpraševanje.
Trasiranje poti do poloma
Kaj pa slovenska vlada? Bo po tem polomu dogme »varčevanja za vsako ceno« spremenila smer ekonomske politike? Za zdaj nič ne kaže v tej smeri, kajti vlada še vedno načrtuje, da bi že letos opravila celotno potrebno fiskalno konsolidacijo in spravila proračunski primanjkljaj pod 3 odstotke BDP. Kar je neumnost. Nemčija je denimo v krizi pred desetletjem potrebovala pet let, da je proračun spravila pod nadzor. Pri tem pa sta ji šli na roko ugodna gospodarska situacija v svetu in rast povpraševanja po nemških izdelkih. Tega luksuza danes nimamo.
Kot kaže šibka dinamika proračunskih prihodkov, bo letos vlada proračunski cilj zgrešila za okoli 300 milijonov (za nekaj manj kot 1 odstotek BDP). Še slabše kaže za prihodnje leto, kajti proračun 2013 je popolnoma nerealističen. Vlada načrtuje povečanje proračunskih prihodkov za 8 odstotkov, povečanje prilivov od DDV in trošarin za 5 odstotkov ter neverjetno povečanje prilivov iz naslova sredstev EU za kar 75 odstotkov. Vsa ta pričakovanja so seveda popolnoma skregana z vsako ekonomsko logiko, saj Slovenijo v naslednjem letu čaka padec gospodarske aktivnosti še za 2 odstotka (uradno sicer za 1,4 odstotka), zaradi česar bodo vsi prilivi od davkov, vezanih na gospodarsko aktivnost, upadli in ne porasli. Povečanje pričakovanih sredstev iz proračuna EU kar za 600 milijonov evrov pa kaže, da je vladi zmanjkalo domišljije pri zapiranju proračuna. Tudi če bi zagnala projekt drugega tira Koper–Divača, bi v prihodnjem letu glede na investicijsko dinamiko lahko v ta namen porabila največ 50 milijonov evrov.
Proračun za leto 2013 bo polom, če ne bo vlada v temelju spremenila smeri ekonomske politike. Spremeniti je treba temeljne predpostavke. Najprej mora fiskalno konsolidacijo raztegniti na daljše obdobje (do denimo 2017) in omiliti varčevalne ukrepe. V javnem sektorju naj kratkoročno zniža izdatke le za 2 do 3 odstotke in ob plačah zamrzne tudi pokojnine, nakar bo inflacija sama naredila svoje in v treh letih izdatke v ta namen znižala za 6 do 7 odstotkov. Za povečanje proračunskih prihodkov naj vlada dvigne DDV za 2 do 3 odstotne točke, česar nihče ne bo resno občutil. Na odhodkovni strani pa mora vlada zagnati infrastrukturne projekte, ki so že pripravljeni in za katere je na voljo tudi sofinanciranje EU. To bo spodbudilo rast, predvsem pa poslalo pozitiven signal.
Še najbolj pomemben učinek, če se vlada odpove ostrim varčevalnim ukrepom, pa se bo zgodil na strani zaupanja. Zmanjšala se bo namreč negotovost med prebivalstvom in gospodinjstva bodo morda spet začela več trošiti, če jih ne bo več strah za plače in službe. Če k temu dodamo še morebiten pozitiven zunanji učinek zaradi podobnih korakov v drugih državah EU, bi lahko okrevanje slovenskega gospodarstva prišlo prej kot v letu 2015.
